Naj Italija najprej odpre svoje omare sramote!

Na pravo spravo bo treba tako še čakati

Nacistični in fašistični voditelj: Adolf Hitler in Benito Mussolini v Münchnu leta 1940

Nacistični in fašistični voditelj: Adolf Hitler in Benito Mussolini v Münchnu leta 1940
© Marion Doss / Flickr

Fašistična Italija je 13. julija 1920 upepelila Narodni dom v Trstu. Fašistična Italija je v nadaljnjem četrtstoletju pobijala in raznarodovala primorske Slovence in Hrvate. Fašistična Italija je po prvem in drugem tržaškem procesu ustrelila devet slovenskih in hrvaških domoljubov, ki veljajo uradno še danes za »teroriste«. Fašistična Italija je 6. aprila 1941 sonapadla Kraljevino Jugoslavijo in Slovenijo, podjarmila Ljubljansko pokrajino in obdala z bodečo žico njeno prestolnico. Fašistična Italija je morila v Gramozni jami, Rogu, Gonarsu, Monigu, na Rabu in še in še in še …

Demokratična, iz antifašizma zrasla povojna Italija bi morala te zločine uradno priznati, obžalovati in prositi odpuščanja Slovence, Hrvate ter druge evropske in afriške žrtve fašističnega imperializma. Iskreno, brez fige v žepu, brez političnih barantanj. A v 75-ih letih ni tega, za razliko od Nemčije, nikoli storila. Nasprotno. Zadnje čase smo celo priča čedalje napadalnejšim italijanskim poskusom revizionizma, sprevračanja krivde, rehabilitacije fašizma, zamenjevanja vzroka s posledico: med vsakoletnim proslavljanjem Dneva spomina na eksodus in fojbe 10. februarja nas npr. turnusni državni predsednik vsevprek obtožuje slovanske italijanocidnosti; na televiziji in v kinu gledamo propagandne stvore vrste »Srce v breznu« ali »Red Land«, ki nas kolektivno proglašajo za infojbatorje; Trst bo praznoval odslej 12. junija ‒ kot je pred nedavnim sramotno odločil njegov občinski svet ‒ »dan odhoda jugoslovanskega okupatorja«, s čimer današnje »mesto v zalivu« očitno zanikuje vrednote odporništva, pljuva na zavezniške žrtve IX. partizanskega korpusa, ki ga je 1. maja 1945 osvobodil, in posredno izjavlja, da bi še dalje raje pripadalo Tretjemu Rajhu.

Za predmejskega Slovenca, kakršen sem, potomca teptanih in nečaka partizana, ki je žrtvoval lastno kri za svobodo tudi tržaške domovine, je mera že zdavnaj polna! Cenim sicer dobronamerna prizadevanja predsednikov Pahorja in Mattarelle za prepotrebno spravo. A sprave ‒ tiste iskrene, resnične, ljudske ‒ njuno družno polaganje vencev na gorja polno bazovsko gmajno in trupel prazni bazovski šoht žal ne bo prineslo. Takih polaganj je bilo že nekaj in jih še bo. Vsakič, ko bo volilno, politično ali diplomatsko potrebno. Tokratni predsedniški obisk obeh simbolov slovenskega in italijanskega trpljenja se zdi namreč le izsiljena tešitev jeze italijanske desnice ob vračanju Narodnega doma. Na spretno nastavljene politične limanice se bosta ujela oba predsednika, še najbolj pa Pahor, ki bo z obiskom šohta v očeh italijanskega tiska in javnosti državniško izenačil posledico z vzrokom, maščevalno breznjenje fašistov, kolaborantov in nedolžnih Italijanov, Slovencev ali Hrvatov med in po drugi svetovni vojni s predhodnim četrstoletnim terorjem fašistične Italije. Hkrati bo takšno pavšalno spravarstvo odvrnilo pozornost od pravega, osrednjega namena obiska obeh predsednikov: vrnitve Narodnega doma Slovencem. Po samem italijanskem zakonu določena in celih 19 let zavlačevana, ta vrnitev seveda ne bi smela predstavljati drugorazrednega cilja predsedniškega srečanja in še manj predmeta pogojevanj ali političnih kupčij, ampak – nasprotno – čisti, samonikli ponos Italije, da končno obsodi fašistične zločine in vsaj delno popravi krivice, ki jih je Mussolinijeva diktatura prizadejala Slovencem in Hrvatom.

Na pravo spravo bo treba tako po mojem še čakati. Vse dotlej, ko bo (če sploh …) Italija odprla svoje »omare sramote«, nepristransko raziskala lastno polpreteklo zgodovino, brezpogojno obsodila svoj nekdanji (in sedanji) fašizem, lastne vojne zločince, izničila sodbe Posebnega sodišča in uradno rehabilitirala bazovske ter openske junake, odkopala fojbe, preštela in oimenila njihova trupla, prenehala s posploševalno nacionalistično propagando proti »barbarskim sciavom«, objavila in po šolah razširila poročilo mešane italijansko-slovenske komisije zgodovinarjev, ponudila žrtvam fašističnega trinoštva pošteno, skesano roko. Kdaj? Bojim se, da po znanem reku: za Sveti Nikoleti – ne pozimi, ne poleti!

VEČ V NOVI MLADINI (Mladina 28), KI IZIDE V PETEK, 10. JULIJA 2020 >> 

MLADINA 28 2020

MLADINA 28 2020
© Damjan Ilić / Zoran Smiljanić

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.