Pred 13. julijem, velikim izzivom ne le za Slovence, temveč za ves Trst

Svet različnih spominov

Pri svojem razmisleku štartam iz osnovne ugotovitve: ime Bazovica je splošno poznano tudi izven lokalnega primorskega okolja. Če vprašaš italijanskega dijaka iz Milana bo mogoče odgovoril, da je že slišal zanj. Če vprašaš slovenskega dijaka iz Maribora tudi. Razlogi zaradi katerih bosta poznala ime so seveda povsem različni: za italijanskega dijaka je to Šoht, za slovenskega Junaki. Oba kraja sta, po svoje, problematična, a iz različnih razlogov: glede spomenika bazoviškim junakom obstaja še vedno nerešen problem rehabilitacije, za katero, kot mi je znano, je težko računati na pravno pot. Tisti kraj pa ima kljub temu ogromno simbolno valenco za Primorce. Glede šohta pa ostaja še vedno dejstvo, da obstaja globoka vrzel med naracijo, ki ji večkrat tam prisluhnemo, in ugotovitvami zgodovinopisja. Tudi ta kraj pa ima ogromno simbolno valenco, predvsem za ezule. Ta dvojna simbolna valenca je bila, je in bo, ne glede na to kaj se bo zgodilo 13. julija. Vprašanje je, kako želimo z njo upravljati. Osebno, ko Bazovico omenjam, jo izkoristim da bi opozoril na različne spomine, ki se nahajajo v tem prostoru in na dejstvo, da so tudi simbolno pomembni kraji večkrat zelo komplicirana zadeva.

Zato gledam z veliko previdnostjo, z malo kritičnega skepticizma a tudi s kančkom naivnega upanja, v to kar se bo zgodilo. Na te zadeve gledam večplastno, kar ni vedno lahko: kot oseba, ki se z zgodovino ukvarja vsak dan. Kot tržaški Slovenec, ki je še kako navezan na svojo skupnost. In tudi kot Tržačan nasploh, saj mi je pri srcu bodočnost celotnega mesta. Zavedam se, da ni sploh mogoče, da bi najvišja predstavnika dveh držav skupaj šla na samo eno izmed dveh Bazovic, en kraj spomina predpostavlja tudi drugega in obratno. Kar me skrbi v teh dneh je predvsem odsotnost v mestu vzdušja iz leta 2010 (pred obiskom treh predsednikov je npr. prišlo do srečanja med Milošem Budinom in Luciom Tothom, vidnima predstavnikoma slovenske narodne skupnosti in ezulov, pogovor sta vodila odgovorna urednika dveh tržaških dnevnikov, Piccola in Primorskega), zdaj pa smo bili priča raznim dogodkom, ki sploh ne gredo v pravo smer: poveličevanje D'Annunzia, govori na samem Šohtu ob 10. februarju, enostrankarsko tolmačenje 12. junija oz. odhoda jugoslovanskih sil leta 1945. Vse to ne pomaga, ravno nasprotno, in ustvarja le preglavice tistim, Italijanom, Slovencem in drugim, ki se s temi tematikami ukvarjajo skozi celo leto (ne le ob slovesnostih ali volitvah) in se trudijo, da bi kateremukoli sogovorniku posredovali predvsem sporočilo o kompleksnosti tega našega prostora, kjer se konflikt ni sploh odvijal le na osi »Italijani – Slovenci« in tudi različni spomini odražajo to kompleksnost.

Kaj se lahko slabega zgodi 13. julija: manjka še nekaj dni, v tem obdobju lahko še pride do marsikatere izjave ali dejanja, ki popolnoma skvari vzdušje, postavi pod vprašaj celotni dan, povzroči, da vsak tolmači dogajanje po svoje (npr. če bodo slovenski dnevniki predstavljali le »slovenske« uspehe/neuspehe, italijanski pa samo italijanske – tu mislim na državne dnevnike, ne na primorske), če bo od 14. julija dalje zgodovinarjem težje obravnavati kompleksnost tega prostora ker se dotikajo neprijetnih vprašanj (in odgovorov), če bo dogajanje v Bazovici, pa naj bo katerokoli, zasenčilo osrednjo stvar: stoletnico požiga Narodnega doma in vračanje stavbe Slovencem v Trstu, bo končni izkupiček negativen.

Kaj se lahko dobrega zgodi 13. julija: če bo končno sporočilo zavračanje uporabe zgodovine in spominov v politične namene, empatija do spomina soseda (kar ne nujno pomeni, da tisti spomin sprejmeš-lahko se pokloniš simbolnemu kraju, ne da bi nujno sprejel retorike, ki se na tisti kraj prevečkrat naveže), spoštovanje do zgodovinske stroke (in iz tega vidika je nekaj pomembnih iztočnic: to da mora končno biti poznano poročilo mešane komisije in to da se obe državi strinjata, da mora zgodovinopisje ostati svobodno, tudi ko je moteče – mimogrede, politika se ukvarja z zgodovino kot tako, bolje bi bilo, če bi ustvarila boljše razmere za poučevanje in raziskovanje zgodovine če meni, da je preteklost res pomembna), če bo predvsem obveljalo sporočilo, da je vrnitev Narodnega doma zgodovinski dogodek, pomemben za celotno tržaško in čezmejno stvarnost, bo končni izkupiček pozitiven.

Recimo tako: če bo 13. julij ostal zapisan v zgodovini kot negativni trenutek bomo to verjetno ugotovili takoj, njegovo pozitivnost pa bomo lahko le ugotavljali iz dneva v dan od 14. julija dalje. A za življenje v čezmejnem prostoru, še posebno če si pripadnik manjšinske skupnosti, sta potrpežljivost in vztrajnost bistveni lastnosti.

Zadnja misel, glede Slovenije: važno je, da se osrednja Slovenija (tu ne mislim na oblast, mislim prav na ljudi, na javno mnenje) zaveda primorske čezmejne specifike, jo spoštuje in jo obravnava kot pomembno v vseslovenskem merilu. Predvojno, medvojno in povojno obdobje pri nas je bilo različno; sedanjost je različna in isto bo veljalo za bodočnost. To ni rečeno v pozitivnem ali negativnem smislu, je pa dejstvo, vredno razmisleka.