Nogomet je dolgočasen brez navijačev

Mednarodno športno razsodišče (Cas) je sprejelo odločitev, ki bo pomembno vplivala na nadaljnji razvoj nogometa

Mednarodno športno razsodišče (Cas) je v ponedeljek sprejelo odločitev, ki bo pomembno vplivala na nadaljnji razvoj nogometa. Cas je ugodil pritožbi angleške ekipe Manchester City, ki je izpodbijala odločitev krovne evropske nogometne zveze (Uefa). Uefa je februarja klubu naložila dveletno prepoved nastopanja v evropskih tekmovanjih in 30 milijonov evrov kazni, zaradi kršitve predpisov finančnega fair playja in nesodelovanja v preiskavi.

Manchester City naj bi s pomočjo računovodskih trikov prikrival polnjenje klubske blagajne s strani lastnika in tako kršil Uefina pravila licenciranja in finančnega fair playa. Emiratski šejk Mansour, od prevzema kluba septembra 2008, skrbi za finančne injekcije, ki klubu omogočajo nakup najboljših nogometašev. Manchester City je zgolj za prestope nogometašev, pod emiratskim vodstvom, zapravil 1,85 milijarde evrov! 

Manchester City je že leta 2014, zaradi kršitve Uefinih finančnih predpisov, prejel 54 milijonov evrov kazni. Pod drobnogledom pa se je klub ponovno znašel leta 2018, zaradi Spieglovih poročanj o prikrivanju financiranja s strani lastnika. Abu Dhabi United Group naj bi "sponzorje" zalagal z denarjem in umetno prikazal višje prihodke iz naslova sponzorskih pogodb. Tako naj bi družbi Etihad, ki spada med glavne pokrovitelje kluba, “posodil” kar 66 milijonov evrov za pogodbo v skupni vrednosti 74 milijonov. Mansour med drugim vodi tudi Mednarodno naftno investicijsko družbo (IPIC), ki si lasti 71 % družbe Aabar investments, ki ima s klubom sklenjeno pokroviteljsko pogodbo, ki letno doda 16,5 milijona evrov v klubsko blagajno.

V klubu so vse očitke neprestano zavračali, češ, da nekateri namerno blatijo dobro ime in delo kluba, da je to le velika Uefina zarota proti klubu, da gre za dobro organizirane napade na klub.

Nogomet je dolgočasen brez navijačev, ki pojejo, skačejo, prepevajo na tribunah. Kartonski navijači, fotografije ali pa videoklici navijačev, ki jih lahko spremljamo ob TV prenosih tekem, niso vredni niti ciničnega posmeha.

Uefa je v sklopu preiskave odkrila računovodske nepravilnosti in lažne navedbe sponzorskih prihodkov, ki jih je klub navedel v finančnih izkazih med leti 2012 in 2016. Poleg tega pa klub ni sodeloval z Uefo, kar je seveda zavleklo postopek preiskave. Zaradi naštetih nepravilnosti je Uefa klub kaznovala z dveletno prepovedjo nastopanja v elitni Ligi prvakov ter globo v višini 30 milijonov evrov. Cas je odločitev Uefe, zaradi zastaranja ali pomanjkanja trdnih dokazov, razveljavil, globo pa znižal na 10 milijonov evrov, a dodal, da je Manchester City nezadostno sodeloval v postopku. Ta odločitev je hud udarec za učinkovito in pravično implementacijo pravil finančnega fair playja, ki klubom nalaga, da ne smejo porabiti več denarja, kot ga na leto pridelajo, zaslužijo, pokasirajo. A še pred pogledom v to, kaj nam s to odločitvijo sporoča Cas in kaj to pomeni za nogometno bodočnost, si poglejmo kaj pravijo številke.

Manchester City je močno odvisen od sponzorskih sredstev, ki prihajajo predvsem iz podjetij s sedežem v Abu Dabiju. Angleški bloger, Swiss Ramble je opravil celovito analizo rasti prihodkov iz naslova sponzorskih pogodb in jih primerjal s preostalimi angleškimi prvoligaši. V desetih letih so sponzorska sredstva poletela v nebo, saj so še leta 2009 znašala dobrih 20 milijonov, leta 2019 pa že 253 milijonov evrov. V desetletju se je tako priliv sponzorskih sredstev povečal za nepredstavljivih 1178 odstotkov! Že res, da so tudi drugi angleški klubi zabeležili visoko in hitro rast sponzorskih prihodkov, a je najbližji konkurent (Tottenham) zabeležil "zgolj" 366-odstotno rast. Manchester City je povsem zasenčil tekmece in si tako kupil oz. pridobil neulovljivo prednost, ki jo sedaj ohranja z izvrstnim moštvom na nogometnem igrišču.

Seveda Manchester City ni edini evropski nogometni klub, ki ga s pomočjo sponzorskih pogodb financirajo lastniki oz. njihova podjetja. V to skupino klubov sodi tudi pariški PSG, ki je v lasti katarske družbe Qatar Sports Investments in ima s katarsko turistično organizacijo sklenjeno pogodbo za "oglaševalsko kampanjo", ki v klubsko blagajno prispeva po 200 milijonov evrov letno. V blagajno minhenskega Bayerna, Audi, Adidas in Alianz, ki imajo četrtinski delež v klubu, prispevajo približno tretjino vseh prihodkov iz naslova sponzorskih pogodb. S kitajskim prevzemom milanskega Interja leta 2016 so v klubu sklenili nekaj sponzorskih pogodb z lokalnimi, kitajskimi podjetji. Lansko sezono je tako Inter, kar četrtino vseh prihodkov (97 milijonov evrov) zabeležil s strani sponzorskih pogodb s kitajskimi podjetji.

Financiranje nogometnih klubov prek prijateljskih podjetij in družb, ki so v (so)lastništvu lastnikov, je torej ustaljena praksa. Kar nam odločitev razsodišča sporoča, je to, da je takšna praksa sprejemljiva, da je to v redu, da se lahko tovrstna praksa nadaljuje, da se nogomet ne bo spremenil, da je nogomet le še posel.

Odločitev razsodišča je prišla ravno v času, ko se je v nogometu začela razvijati konstruktivna izmenjava mnenj o tem kakšen nogomet si želimo gledati v prihodnje. Zaradi pandemije covida-19 so navijači izločeni, odrinjeni, odtujeni od nogometnega dogajanja na stadionih. To moti tako navijače, kot tudi klube, ki občutijo izpad dohodkov, tako iz naslova prodanih vstopnic, kot tudi z naslova prodane hrane in pijače na stadionih. Poleg tega pa odsotnost navijačev izniči prednost domačega terena.

Ergo, nogomet se potemtakem igra le zaradi televizijskih prenosov in denarja, ki izhaja iz podpisanih pogodb. Nogomet se igra zaradi lastnikov klubov, ki želijo le še obogatiti svoje bančne račune. Nogomet se ne bo spremenil, postal bo še brutalnejši, neenakost med klubi se bo še povečala, čaka nas nogomet, ki bo bolj nefer do manjših klubov, ki bodo povsem brez možnosti v primerjavi z velikimi klubi. Lahko pa zdravstveno krizo izkoristimo za spremembo na bolje.

V Nemčiji je nastala iniciativa Unser Fußball, ki se zavzema za reformacijo nogometa. In sicer na podlagi: pravičnejše porazdelitve denarja iz naslova televizijskih pravic, prevzemu družbene odgovornosti v smislu boja proti diskriminaciji, korupciji, teptanju človekovih pravic, demokratičnem in transparentnem vodenju klubov s pomočjo pravila 50+1, ter spoštovanjem in upoštevanjem mnenja nogometnih navijačev, ki polnijo tribune.

Covid-19 je le dodatno razgalil, da je nogometna mašinerija zašla daleč proč od športnega bistva. Zato se navijaške skupine in posamezniki ne želijo vrniti nazaj v pokvarjen sistem, kjer Cas in lastniki kapitala (lastniki klubov, televizijske hiše) diktirajo nogometni tempo. Zdravstvena kriza je priložnost za reformo.

Unser Fußball tako predlaga nujno potrebne ukrepe za zmanjšanje razlik med velikimi in malimi, super bogatimi in "povprečnimi" nogometnimi klubi. To bi privedlo do večje atraktivnosti tekem, saj bi bil izid srečanja bolj nepredvidljiv. Družbena odgovornost nogometnih klubov je izjemna, saj skozi šport socializirajo na milijone mladih po svetu. Vključujoča družba pa mora temeljiti na demokratičnosti, ki jo lahko zagotavlja le pravilo 50+1, ki posamezniku onemogoča, da bi s klubom ravnal po mili volji, saj bi ga lahko večina klubskih članov preglasovala. In nazadnje, nogomet je dolgočasen brez navijačev, ki pojejo, skačejo, prepevajo na tribunah. Kartonski navijači, fotografije ali pa videoklici navijačev, ki jih lahko spremljamo ob TV prenosih tekem, niso vredni niti ciničnega posmeha.