V pričakovanju »levega janšizma«

Na slovenski desnici so izumili novo skovanko: »levi orbanizem«

Intelektualni misleci in propagandisti na politični desnici ne počivajo, v želji po nevtralizaciji in ustavitvi tudi mednarodno navzočih svaril glede nevarnih političnih procesov v Sloveniji, kjer trenutno vladavina resnično vedno bolj spominja na trdo roko Viktorja Orbána, so zdaj režimu priskočili na pomoč z invencijo novega pojma. Razgovorili so se, nedvomno premierno na svetu, o slovenskem »levem orbanizmu«.

Retorični trik obratnega pripisa ima seveda izključno svoj propagandistični cilj, pa naj prihaja iz krogov političnih strank ali z njimi povezanih intelektualnih favoritov. Intenca je zelo prozorna, zamegliti javno razpravo o škodljivih totalitarnih tendencah v politiki, ustvariti konceptualni kaos, usmeriti razpravo v druge in drugam, ne v samo težavo, s tem pa obraniti resnični orbanizem po slovensko: vzpostavljajoči se avtokratski režim dedemokratizacije vseh družbenih sistemov, zaenkrat predvsem s prisvajanjem medijev, policije, sodstva in državnih institucij.

Resnici na ljubo se je retorične operacije o »levem orbanizmu« pred dvema letoma verjetno prvi domislil pravnik Matej Avbelj iz Katedrale svobode – tisti, ki je že štirinajst dni po nastopu Janševega mandata brezpogojno podprl novo oblast pred vsemi kritikami.

Tem sta se zdaj pridružila še vsaj dva intelektualca desne provenience s približno enakim dometom, Žiga Turk in Jože Jerovšek.

NSi, SMC in DeSUS kot jamstvo proti orbanizmu

Prvi se v svojem novem zapisu ni lotil zgolj utemeljevanja, kaj da je »levi orbanizem«, ampak je presenetljivo celo iskal garancijo, zakaj v Sloveniji »desnega« sploh ne bomo našli. Zaradi koalicijskih strank, ki da so jamstvo, da se ne bo razvil desni orbanizem: "Krščanski demokrati (NSi-EPP) in dve stranki »obnove« (SMC, DeSUS), ki sestavljata koalicijo, so zagotovilo, da levi orbanizem ne more preiti v desni orbanizem."

Krščanski demokrati (NSi-EPP) in dve stranki »obnove« (SMC, DeSUS), ki sestavljata koalicijo, so zagotovilo, da levi orbanizem ne more preiti v desni orbanizem.

Misel je kasneje retvitnil predsednik Nove Slovenije – Mateju Toninu je bila očitno izjemno všeč, končno pa velja njen avtor po novem, odkar smo ga nekateri razkrinkali, kako kot član stranke SDS kandidira na evropskih volitvah za drugo, tj. Toninovo stranko, malce tudi za njihovega ideologa.

Medijski levi orbanizem

Na podoben način se je na evroposlanko iz vrst LMŠ spravil nekdanji Janšev poslanec Jože Jerovšek in ji uspel v kontekstu evropskih kritik na račun medijskega podrejanja oblasti zabrusiti, da sama prezentira del domačega levega orbanizma: "Spoštovana ga. Joveva ! Ker ste bila del izrazitega medijskega *levega orbanizma* v Sloveniji (Spontano? Ali po liniji najmanjšega tveganja, ne bom sodil), je bilo vaše neobjektivno sporočilo komisarki nehigienično!"

No, Turk gre v svoji elaboraciji levega orbanizma še dlje: njemu izraz očitno predstavlja nekakšno dolgotrajno vladavino levice, zato jo je zdaj povsem upravičeno izzval Janša, ki ga moramo kajpak v njegovem boju na vso moč podpreti. Njegova fabulacija je znana in ponavljajoča se: slovenska levica se kremži v šoku, ker ni več na oblasti, doma protestira na ulici, na mednarodni sceni pa neupravičeno tožari in poskuša Slovenijo prikazati kot iliberalno demokracijo po Orbánovem zgledu.

Dejansko zanj desni orbanizem sploh ne obstaja, biva le v potencialnosti kot manj verjetni scenarij, medtem ko je vladavina rdečih dolgotrajna aktualnost. Ne le, da orbanizma v Sloveniji ni, obstaja zgolj to, čemur bi lahko dejali »levi orbanizem«. Zato se Janši, pozor, dogaja karseda velika krivica, če mu kdo pripiše takšno ambicijo. V njegovem imenu nas poskuša Turk pomiriti: "Ironija je, da se Janševa vlada bori proti tistemu, kar bi lahko rekli »levi orbanizem«. Ne bodo pa ga spremenili v pravega."

Levi ekstremizem in levi fašizem

Medtem ko nas prepričuje, da je Janša na oblasti prešibek za imitiranje madžarskega kolega, mora nujno ostati slep in gluh za vso dokazno evidenco o nasprotnem. No, v resnici ob vsakem novem dokazu ponovi mukotrpno vajo v slepoti in gluhoti.

Njegova konceptualna antinomija pa ni nekaj novega, z vidika politične propagande »levi orbanizem« sledi starim zgledom. Ob razpravi o dejanskem desnem ekstremizmu blizu oblasti od leta 2010 naprej, ki se je zdaj ponovil v obliki neonacističnih rumenih jopičev, smo pred leti poslušali, da obstaja »levi ekstremizem«. Reakcija je bila svojčas bliskovita in prej omenjeni Jerovšek je celo mojo malenkost razglasil za levega ekstremista, nato pa me povabil na zaslišanje (!) v parlament.

Vsaj od leta 2012 nas je Janša navajal na frazo o »levem fašizmu« – znova v duhu reakcije na oceno o porajajočem se fašizmu oblasti. Pred dnevi pa smo videli, da režiserji v ozadju neonacističnih rumenih jopičev na transparentnih spretno uporabljajo enačaj med rdečo zvezdo in svastiko.

Verjetno je šlo za enega najbolj tragikomičnih prizorov v sodobni slovenski zgodovini: s svastikami potetovirane roke mladeničev, ki se nadzirajo slabše od slavnega dr. Strangelova in rade spontano uidejo v Hitlergruß, ponosno dvigujejo svoj transparent pod Prešernovim spomenikom in se za nekaj cekinčkov odpovedujejo svojemu idolu!

No, njihovo gesto lahko razumemo tudi v nasprotni smeri: če so ljubitelji svastike, njihov enačaj jamči, da so tudi ljubitelji rdeče zvezde ... 

V pričakovanju levega janšizma

Toda če bi za levi ekstremizem in celo levi fašizem našli nekaj zgodovinskega konteksta o njunem obstoju, s čimer bi gesto njuno javne rabe vsaj navidezno in zunaj konteksta legitimirali, pa tokrat z »levim orbanizmom« vneti propagandni konceptualisti na desni resnično stopajo v cono res neverodostojne politične fikcije.

Kakšnemu Jerovšku in podobnim pristašem SDS bi moral kdo na »misiji nemogoče« racionalno pojasniti, da skupaj s frazo o »levem orbanizmu« nujno implicitno sprejemajo tezo o škodljivosti orbanizma. In potem bi se morali odpovedati zgledovanju pri madžarskem diktatorju, kot mu ljubkovalno pravi Juncker. Kot vidimo, pa Janša in zdaj tudi slovenska vlada ne zamudita nobene priložnosti, da ga ne bi podprla!

No, obstaja samo še ena od »levega orbanizma« bolj bizarna stopnja za stigmatizacijo političnih nasprotnikov: zdaj čakamo samo še, da nam nekdo, morda Avbelj, Turk in Jerovšek, v svoji obrambni vnemi servirajo »levi janšizem« in z njim opremijo svoje dragocene analize. Verjetno nič ne bi bolj prestopilo meje te že zdaj močno presežene konceptualne komedije.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES >>