Administracija, Neron in Kaligula

Kot še marsikaj se tudi slovensko razmišljanje o državi začne s Primožem Trubarjem. V Cerkovni ordningi je leta 1564 poudaril pozitivni pomen države: »Glih taku so te Postave, Pravde inu pravične štraifinge [= kazni] gvišna Božya della«, in to ostaja, čeprav so med državnimi voditelji tudi »ta Nero inu Caligula, inu nih veliku Tyrannov«, katerih vladanje je »hudu inu nespodobnu«. A država ohranja pozitivno vlogo, saj so državne posle tudi tedaj opravljali »ty eni zvejsti Možje, kir so pod nimi regirali«.

Trubar ni pel slave Neronu, Kaliguli in tiranom, ne bi je pel Janši, tako kot nedavno eden od škofov drugačne veroizpovedi. Trubarjeva hvala je veljala »zvejstim Možem«.

Država opravlja svoje naloge ravno po zaslugi tistega, kar simbolizirajo Trubarjevi »zvejsti Možje«, ki »regirajo«; danes temu pravimo ( javna) administracija, v njej pa so »zvesti moški in ženske«. Zvesti čemu? Zvesti zakonu in pravu: ravnati ne smejo brez zakonske opolnomočitve in pa v nasprotju z veljavnimi zakonskimi določili. Kot je zapisal Woodrow Wilson, ugledni pravnik, ki je kasneje postal ameriški predsednik, je potrebna ločitev politike in administracije. Administracija je namreč zavezana zakonom in ne muham politike. Ravno s tem, da nanjo ne smejo bistveno vplivati muhe politike, dobro omogoča funkcioniranje države, torej vseh treh njenih oblasti: zakonodajne, sodne in vladne.

Naloga administracije je spoštovati in podpirati dostojanstvo in sposobnosti državljana ter njegovo zavezanost pravnim vrednotam. Zavezana je zakonu in pravu, obenem pa je za delovanje administracije bistvena strokovnost: in to je tisto, po čemer se ločuje od politike. Za politiko je bistveno, da je »naš«, strokovnost je na drugem mestu; za funkcionalnost administracije je strokovnost ključna, ostre ideološke opredelitve pa morebitna ovira. Za šolskega inšpektorja za humanistične stroke ne kaže postaviti ne borbenega ateista ne religioznega fundamentalista, za inšpektorja za matematiko pa to niti ni relevantno. Naloga administracije je dobro funkcioniranje države, ne pa bojevanje političnih oziroma ideoloških bitk.

To se ohranja seveda samo tako dolgo, dokler nimamo opraviti z revolucijo. Revolucij ne moremo ločiti od strank, ki v njih dominirajo. Obstajajo leve in desne revolucije, da se govoriti tudi o sredinskih revolucijah.

Nezaupanje v parlamente, ki rezultira v neudeležbi na volitvah, je po učinku podpora desnorevolucionarnim strankam.

Po pravici smo torej zaskrbljeni, če koalicija revolucionarne stranke in treh parlamentarnih strank grobo posega v administracijo: če zamenja šefico policije in kasneje šefa statističnega urada, ker nista bila toliko ustrežljiva, da bi kršila zakon, če počasi postane pravilo, da pri kupčevanju z zaščitnim materialom obstajajo »višji cilji«, pomembnejši od zakona, če sta moteči javna televizija in neodvisna tiskovna agencija in še in še. So to konture »druge republike«, ki naj se vzpostavi? Zakonski predlog, ki napada medijsko krajino in kastrira javno televizijo, obenem pa podeljuje nov davčni denar zasebni televiziji te revolucionarne stranke, je politična podlost.

Da desna revolucionarna stranka hoče kastrirati javnost, izhaja iz njene narave: razlika med parlamentarnimi in revolucionarnimi strankami je ravno v tem, da parlamentarne stranke sprejemajo osnovno značilnost demokracije, da se na volitvah izmenjujejo vladne in opozicijske stranke, revolucionarne stranke pa so pripravljene storiti vse, da bi večno ostale na oblasti, tudi zlorabiti svojo trenutno oblast. Leve revolucionarne stranke so se na oblasti izrodile, desne revolucionarne stranke so izrojene že od samega začetka.

Leve revolucije so prinašale s seboj drugačne ideje o nalogah države, predvsem v vzpostavljanju socialne solidarnosti, zato so poskušale vzpostaviti administracijo na novih »vseljudskih« temeljih. Čeprav že v besedi »republika« tiči »ljudstvo« (populus) – latinska res publica je namreč »ljudska zadeva« –, so te republike hotele biti »ljudske republike« ali pa »demokratične republike«, četudi je demo-kratija izraz iz grščine, ki pomeni »vladavina ljudstva«. Ideje, ki so dominirale v ruski revoluciji, so temeljile na konceptu zmagovite »avantgarde«, torej prosvetljene manjšine, ki naj vzpostavi »diktaturo proletariata« v pomenu Blanquijeve predstave o »vzgojni« diktaturi. Po pravici jim je Rosa Luxemburg očitala, da so vzpostavili »diktaturo po meščanskem vzorcu« namesto »najširše demokracije«. Ker so te revolucije potekale v manj razvitih deželah, so bile po ekonomskem programu »razvojne diktature«. Kitajska je to še danes. Delitev na tri oblasti so zavrgli, a tudi oni so morali vzpostaviti neke vrste administracijo, ki pa je zaradi diktatoričnega vodenja nujno dobivala značilnosti birokratizma. Pri nas se je s petdesetimi leti preteklega stoletja začel odmik od sovjetskega modela, diktatura se je umaknila avtoritarizmu, tudi ta se je mehčal, meje so se odprle, po raznih političnih eksperimentih je politični sistem dozorel za mehak prehod v parlamentarno demokracijo. Kaj smo z njo naredili potem, je drugo vprašanje. Levih revolucionarnih strank danes ni. Odkar je socialna demokracija sprejela neoliberalno agendo in to poimenovala »tretja pot«, so postale take stranke kvečjemu levosredinske. Mesto nekdanje zmerno leve socialne demokracije zavzemajo leve parlamentarne stranke, te zelo zmerne stranke pa imajo neoliberalni komentatorji za »skrajno levico«.

Naloga administracije je spoštovati in podpirati dostojanstvo in sposobnosti državljana ter njegovo zavezanost pravnim vrednotam. Zavezana je zakonu in pravu.

Obstajajo pa tudi desne revolucije. Njihove nosilke so desne revolucionarne stranke. Na oblast lahko pridejo z državljansko vojno (frankizem v Španiji), s pučem (grška EFTA), napol s pučem (fašizem v Italiji) ali pa z volitvami in ustvarjanjem izrednih razmer (nacizem). Ta zadnja oblika je posebej zanimiva. Izstopa s tem, da je imela desnorevolucionarna stranka razdelano psevdoznanstveno rasistično ideologijo, drugi fašizmi pa so se zadovoljili s pogledom na poveličano preteklost in z ultranacionalnim egoizmom. Nemčija je imela v začetku tridesetih let 20. stoletja štiri velike stranke: desnosredinski Zentrum z voditeljem von Papnom, desnorevolucionarne nacionalsocialiste s Hitlerjem, levosredinsko socialno demokracijo in pa z njo sprte komuniste. Druge stranke so bile marginalne, med njimi kar nekaj disidentskih na levici. Ustava weimarske republike je dajala velika pooblastila državnemu predsedniku in tudi kanclerju. Kancler von Papen je denimo lahko odstavil socialdemokratsko vlado v Prusiji, a ko je ta odstavitev pred sodiščem padla, je v Prusiji bila in ostala vlada z Göringom na čelu. Isti von Papen je bil prepričan, da bo lahko v skupni vladi krotil naciste. Ob dobro režiranem požigu Reichstaga je kancler Hitler za požig okrivil komuniste in bili so izključeni iz parlamenta. Nato je sledilo glasovanje o izrednih pooblastilih vlade. Potrebno večino je nacistom zagotovila stranka Zentrum. Ko se je še na isti seji zavedela posledic, je bilo že prepozno, v ponovno glasovanje nacisti niso privolili. Ta izredna pooblastila so potem veljala vseh 12 let »tisočletnega rajha«. (Ravno zato se ni dalo soditi zaradi zločinov po nemškem pravu, ki je v teh 12 letih doživelo pohabo, izumiti je bilo treba nov pravni instrument: sojenje po precedenčnem konstruktu občečloveških pravnih norm v Nürnbergu.) Za tem fiaskom stranke Zentrum pa ostaja trajno opozorilo, naj se parlamentarne stranke izogibajo zavezništvom z revolucionarnimi strankami, saj te zanima predvsem trajen prevzem oblasti. Tudi desne revolucionarne stranke hočejo preustrojiti družbo in politiko, zato tudi one ustvarjajo »vzgojno diktaturo«. To pomeni, da grobo posegajo v administracijo, podirajo medsebojno neodvisnost treh oblasti in uvajajo uistosmerjanje v kulturi in medijih. Najuspešnejši v tem je bil nacizem. S čistko državnega aparata je hitro ustvaril precej mest za svoje privržence: odstavljeni so bili državni funkcionarji judovskih korenin, enako sodniki, judovski odvetniki niso smeli zastopati »arijskih« strank, slabo se je pisalo judovskim profesorjem na univerzah; po »kristalni noči« so bila podjetja v judovski lasti zelo poceni na razpolago »arijskim« kupcem ... Vse to se je zgodilo še pred grozoto holokavsta; administracija nekdanje parlamentarne republike je bila hitro razdejana in preoblikovana.

Zmago zaveznikov v drugi svetovni vojni slavimo kot zmago nad fašizmom. A to velja z nekaterimi pridržki. Po eni strani so se zmagovalci kmalu zapletli v hladno vojno in v obračunu z nacizmom sta obe strani tudi marsikaj prikrili. Italija ni kaznovala vojnih zločincev, zahodni zavezniki so v Nemčiji ohranili preveč nacistične administracije; kako so ravnali Sovjeti, se je med drugim pokazalo leta 1969 na kongresu uporne avstrijske KP, ki je nasprotovala zatrtju praške pomladi: za odstavitev vodstva s Fischerjem in Marekom so poskrbeli s sestavo delegatov kongresa, med katerimi so bili zelo odločni nekdanji mladi esesovci, ki jim je bilo v sovjetski okupacijski coni odpuščeno, če verjamemo opažanjem Staneta Dolanca, jugoslovanskega delegata na tem kongresu. Po drugi strani pa sta leta 1945 fašizem in nacizem padla samo v deželah kombatantkah. Salazar in Franco sta nemoteno vladala do smrti. Tudi to je izkušnja. Danes, ko so desnorevolucionarne stranke marsikje na pohodu, pa je edina pot, da jih volivci pravočasno zaustavijo. Parlamenti niso idealni, daleč od tega. A tisto nezaupanje v parlamente, ki rezultira v neudeležbi na volitvah, je po učinku podpora desnorevolucionarnim strankam. Rosa Luxemburg je že leta 1918 povedala pravo rešitev: o politični nezadostnosti parlamentarizma je treba spregovoriti s tribune parlamenta. Proti boljševiškemu razgonu parlamenta pa je ostro protestirala; povedala je, da celo »najbolj sesušene parlamentarne mumije« oživijo, kadar hrumi ulica. Parlament plus pulzirajoča javnost, živi mediji in argumentirane debate so podlaga demokracije.

Strup za demokracijo je mnenjski teror, in to ne samo tisti, ki ga širijo desni revolucionarji, temveč tudi psevdosredinski teror pa načelu TINA – There Is No Alternative. Tu gre za mnenjsko diktaturo desno nadahnjene »sredine«. Kjer »ni nobene alternative«, tam ni demokracije, saj je njeno bistvo nenehno preverjanje alternativ in odločanje med njimi.

V avtoritarnih in totalitarnih sistemih je neodvisnost administracije vedno močno prizadeta. A tudi v njih se še zmeraj marsikaj regulira na način, kot to delajo demokratične države. Politika se je tu polastila politične policije, a ob njej še naprej deluje na primer prometna policija; za požarno varnost skrbijo tudi tu gasilci itn. Sodni sistem je politično kontaminiran, a poleg sojenja »političnemu kriminalu« obstaja tudi sojenje klasičnemu kriminalu. S sodstvom v Tretjem rajhu imam osebno izkušnjo: bil sem žrtev prometne nesreče, ko sem, takrat devetleten otrok, izstopil iz tramvaja na koncu proge v Mostah; pridrvel je nemški vojaški avto z 80 kilometri na uro in me zbil. S hudimi poškodbami so me kar s tramvajem odpeljali na kirurgijo. Svojih fizičnih in psihičnih muk tu ne bom opisoval, pač pa reagiranje nemške države: vojak je bil obsojen na procesu pred vojaškim sodiščem v Trstu na 13 mesecev zapora. Za pričo proti nemškemu vojaku so iz ljubljanskega zapora pripeljali sprevodnika tramvaja, po vrnitvi v zapor pa so ga poslali v lager. Politično nasilje nad tem sprevodnikom je imelo svojo nepolitično vzporednico: bil je polnovredna priča proti nemškemu vojaku! Drug primer: zakonodaja fašistične Italije je določala, da se mora vsak državljan roditi na svobodi; tako so na političnem procesu obsojeno K. B. spustili za čas poroda na prostost, a preden bi se morala vrniti v zapor, je na srečo Italija kapitulirala. (Kot opažamo, Erdoganova Turčija takega zakona nima.) Ti ostanki pravnosti sodstva so seveda skromni, vendar zgovorno kažejo, da je kljub siloviti politični destrukciji nekaj vendarle še ušlo pogubi.

Toda to so drobtine. Vse preveč tistega, kar pomeni dobro administracijo, je šlo v izgubo. Tisto, kar je nujno potrebno za obstoj dobro urejene države, je zavezanost vseh služb administracije zakonu, njihova avtonomnost nasproti zakonsko spornim direktivam. Minister si lahko izbere državnega sekretarja na ministrstvu tudi po osebni kompatibilnosti, ne samo po strokovni in operativni sposobnosti, a seznam takih uradnikov mora biti zelo kratek. O drugih kadrovskih rešitvah se mora odločati na podlagi utemeljenih razlogov.

Trubar nas uči, da država sloni na dobri in sposobni administraciji in ne na oblastnikih, ki svoj stan in visoki položaj živijo in vršijo »hudu inu nespodobnu«, zakaj »oni sami zase so zgul zludjeve Jame«. So in odidejo, škodo za njimi je pač treba popravljati. To se da, dokler država ni preveč poškodovana. A žalostno je, če je treba čakati, da se Francu ali pa Salazarju izteče življenjski vek. Zato, dokler je še čas, storimo vse, da zaustavimo »zaustavljivi vzpon Artura Uia«, kakor že se ta mož danes piše, dokler je še zaustavljiv.

Preberimo še enkrat Trubarja:

Citat iz Trubarjeve Cerkovne Ordninge je tu v dveh verzijah: v prepisu izvirnika in v prenosu v moderno slovenščino

Glih taku so te Postave, Pravde inu pravične štraifinge gvišna Božya della, Naj si je vmes hude inu dobre Gospoščine, kir nih stan inu Vissokoto hudu inu nespodobnu pelajo inu derže. Ta Nero inu Caligula, inu nih veliku Tyrannov, oni sami zase so zgul zludjeve Jame, Ampag tu Gospostvu inu Cessarstvu, kir so oni vkupe deržali, je enu Dellu Božye. Inu tedaj so tudi ty eni zvejsti Možje bili, kir so pod nimi regirali. [...] Le-ta Rezlotik, tih Person inu Ludy, inu te Božye Ordninge v’ti Gospoščini, je sylnu potreba v’letih ričeh zamerkati, De se obuye spozna inu vej, Ta pravi Uržah tiga kriviga Gospostva, rovnana inu rezvalena v’le-tim lebnu, inu tu Gorideržane, ohranene inu pravu rovnane te človeske žlahte na tim svejtu.

Ravno tako so zakoni, sodbe in pravične kazni zagotova Božja dela. Čeprav je vmes med dobro gosposko tudi zla, ki svoj stan in visoki položaj živi in vrši zlo in nesprejemljivo: Neron in Kaligula in še veliko tiranov so sami zase zgolj zlodejeve jame, ampak ta oblast in cesarstvo, ki so ju oni ohranjali, je delo Božje. In tudi tedaj so bili neki zvesti možje, ki so pod njimi upravljali. [...] To razločevanje oseb in ljudi in pa Božjega reda v oblasti si je treba v teh rečeh zelo zapomniti, da se oboje spozna in ve pravi vzrok krive oblasti, ravnanja in razvoja v življenju ter vzdrževanje, ohranitev in pravo ravnanje človeškega rodu na tem svetu.