Ključen je najboljši interes otroka

Že tako je težko biti oče ali mama, saj vsako obdobje postavlja starševstvu svoje izzive. Tudi težke. A kako živeti in skrbeti za otroke, da bi sebi in njim zagotovili kakovostno življenje v času »novega virusa«?

Aprila letos so Združeni narodi objavili povzetek poročila o vplivu, ki ga je imel covid-19 na otroke. Poročilo osvetljuje ključna področja skrbi, vpliva na varnost, izobraževanje in blaginjo otrok širom po svetu. V sklepnem delu opozarja na nujnost večjega nabora informacij, večje solidarnosti in širšega delovanja. Ko je bilo poročilo objavljeno, so se nanj odzvali vodilni pediatri po vsej Evropi, med njimi tudi slovenska Sekcija za primarno pediatrijo, in julija poslali poziv evropskim voditeljem in vladam držav. Opozorili so na nujnost enotne akcije in na nujnost spoštovanja Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah. Ta jasno pravi, da je v vseh aktivnostih v zvezi z otroki ključno, kaj je najbolj v interesu otroka, da imajo vsi otroci in mladi svoj glas in pravico do sodelovanja pri odločitvah, ki se tičejo njih, ter da morajo imeti vsi otroci in mladi ljudje dostop do informacij, ki jih potrebujejo za oblikovanje odločitev v zvezi s svojim zdravjem.

Pediatri so posebej izpostavili tri področja: zaščito, igro in izobraževanje. Obravnava vseh treh vidikov je ključna. Ob tem ni nepomembno, da nekatere stvari ostajajo nedorečene. Vsekakor mednje sodi odgovor na vprašanje, kako dovzetni za okužbo in kako kužni so lahko otroci v primerjavi z odraslimi. Za pravo oceno vpliva bolezni na ranljive skupine pa so nujne tudi poglobljene psihološke raziskave.

V pozivu so evropski pediatri na prvo mesto postavili problematiko cepljenja in izvajanja preventivnih pregledov. Delež cepljenih otrok se je med epidemijo znižal, kar pomeni nevarnost za izbruhe nalezljivih bolezni. Zagotavljanje cepiv je oteženo, zato je nujno potrebno panevropsko sodelovanje pri oskrbi s cepivi in pri izvajanju cepljenja. Z vidika fizične varnosti so pediatri v pozivu povzeli ugotovitve, da je nevarnost smrti zaradi covid-19 pri otrocih izjemno nizka. Je pa osamitev gospodinjstev v družinah močno povečala nevarnost nasilja in poškodb. Med pandemijo je bilo v svetovnem merilu zabeleženo 20-odstotno povečanje domačega nasilja. Razkritja so bila pretresljiva ali zapoznela. To obdobje je prinašalo več trpljenja tudi nekaterim otrokom s kroničnimi boleznimi. Obstajajo dokazi, da med epidemijo ljudje pozneje poiščejo nujno pomoč v bolnišnicah. Rutinske operacije in klinični pregledi so bili izvedeni z zamikom.

Na področju čustvene varnosti sta se pri otrocih in mladostnikih kot pogostejši motnji pokazali depresija in anksioznost. Normalne vrstniške podporne skupine so izginile. Še bolj so nagnjeni k depresijam tisti, ki živijo v bolj nasilnih družinah. Drugi »skrbniki« (učitelji in vzgojitelji na primer) v času karantene ne vidijo otrok, zato upada število napotitev v programe pomoči. Napetosti lahko povečajo tudi novi finančni pritiski na družine. Za mladostnike sta lahko distanciranje in osamitev še posebej težki izkušnji. Zato bi morale vlade po mnenju evropskih pediatrov nujno povečati financiranje psihološke pomoči otrokom (posebej adolescentom) in družinam. Države bi morale tudi okrepiti financiranje izobraževanja zdravstvenih delavcev, da bi ti bolje in lažje prepoznavali disfunkcionalne družine. Prav tako je nujno zagotoviti prednostno obravnavo otrok s kroničnimi obolenji.

V pandemiji mladi ljudje izgubijo dnevno strukturo in motivacijo za učenje, izpitni rezultati so razvrednoteni, motivacija za dokazovanje znanja upade. Izguba za prihodnost načrtovanih dogodkov je lahko zelo deprimirajoča.

A pediatre skrbijo tudi dolgotranje nevarnosti za otroke in mladostnike. Brez dvoma nanje vpliva tudi dejstvo, da se je globalni dolg med epidemijo povečal za 13 odstotkov. Finančni vpliv pandemije zajema vso generacijo. Srečujemo se s slabšim dostopom do izobraževanja in slabšimi zaposlitvenimi možnostmi. Ranljive družine, ki so takšne zaradi družbenoekonomskih vplivov, pripadnosti manjšinam, tiste, ki prejemajo socialno podporo, in tiste, v katerih je odrejeno sodno varstvo otrok, imajo manj virov za spopadanje s posledicami bolezni in s posledicami osamitve. Vse slabe posledice pandemije jih močneje prizadenejo. Rešitev je v zmanjševanju revščine za ranljive skupine in revne družine. To velja tudi za razvito Evropo: uspeh je lahko le posledica izboljšanja socialne enakosti po vsej Evropi in stabilnega deleža brezposelnih, ne da bi se revščina povečevala.

Izjemno pomembno je tudi, da politiki razumejo in sprejmejo, da je igra nujna za zgodnji kognitivni in socialni razvoj otrok. Zagotavlja namreč podporno mrežo družinam, posebej tistim v ranljivih skupinah. Na ranljive je covid-19 močno učinkoval. Povečuje se debelost, prizadet je socialni razvoj otrok. Nujno bi bilo izboljšati izobraževanje družin, spodbujati raziskovalne igre, usmerjeno financirati ranljive družine. Poleg tega bi bilo treba za socialno distanciranje otrok pripraviti ohlapnejša pravila, spodbujati telesno vadbo otrok ter jim nujno olajšati dostop do primernih športnih in prostočasnih aktivnosti.

Pediatri so zelo jasni: cilja morata biti zmanjšanje deleža otrok s težavami z debelostjo in odprtje vseh šol – te naj bi delovale čim bolj normalno.

Mladostniki imajo še bolj specifične razvojne potrebe. Veliko vlagajo v socialne povezave in so v življenjskem obdobju, ko je zanje pomembno, da se osamosvojijo od staršev. Socialno distanciranje zaradi covid-19 je zanje prav posebej težko. Cilj bi moral biti, da se za mladostnike razvijejo specifične politike. Merilo uspeha teh politik pa bi moralo biti neposredno vključevanje adolescentov in mladih odraslih v oblikovanje političnih odločitev.

Kako resne so razmere, pokažejo podatki iz Velike Britanije: v času pandemije se je število zahtevkov za rejništvo povečalo za 30 odstotkov, zmogljivosti za namestitev otrok v rejo pa so se zmanjšale za 20 odstotkov.

Mladostniki imajo še bolj specifične razvojne potrebe. Veliko vlagajo v socialne povezave in so v življenjskem obdobju, ko je zanje pomembno, da se osamosvojijo od staršev. Socialno distanciranje zaradi covid-19 je zanje prav posebej težko.

Zaprtje šol neposredno prizadene družine, ker ni več zagotovljenega varstva otrok, s tem pa se zmanjša zmožnost staršev za delo. Še večji vpliv ima na že sicer socialno šibke, saj ni več podpore, na primer brezplačnih šolskih obrokov. Ker ni več interakcij z vrstniki, to pomembno vpliva na blaginjo in psihološko zdravje otrok. Zato so priporočila pediatrov politiki zelo resna: odpreti je treba šole za otroke vseh starosti, podpreti razvoj online učenja, zlasti pa je treba čim prej začeti izobraževati učitelje in starše za prepoznavanje psiholoških problemov otrok in mladostnikov ter v okviru tega oblikovati podporne time za duševno zdravje.

Zavedati se moramo, da mnogi otroci med osamitvijo dejansko ne opravljajo svojih šolskih obveznosti. S tem izgubljajo pomemben čas svojega življenja, ki naj bi bil namenjen izobraževanju. Morda bo za koga šokantno, a kar 11 odstotkov evropskih družin nima dostopa do spleta ali do računalniške opreme in tehnologije. Lahko pride do dolgotrajnejših posledic za otroke. Lahko se bodo bistveno zmanjšale njihove možnosti za nadaljnje izobraževanje. S tem pa jih čakajo tudi slabše možnosti za zaposlovanje, kar spet bolj prizadene družine z nižjimi dohodki.

V pandemiji mladi ljudje izgubijo dnevno strukturo in motivacijo za učenje, izpitni rezultati so razvrednoteni, motivacija za dokazovanje znanja upade. Izguba za prihodnost načrtovanih dogodkov je lahko zelo deprimirajoča. Izguba dnevne strukture vpliva tudi na sposobnost za načrtovanje urnikov in za učinkovito delo.

Koliko teh priporočil so evropske države pripravljene in sposobne implementirati? Koliko bo zmogla in znala narediti Slovenija?

Pediatri, ki nam je zaupan del skrbi za otroke in mladostnike, smo le kamenček v mozaiku družbenega odzivanja na realnost. A poglejmo, kako že majhne stvari pomembno vplivajo na našo prihodnost in sedanjost. Zaščitne maske so za nas vse na čisto človeški ravni velik izziv. Jih nositi ali ne? Če da, kako? Take, za enkratno uporabo, pralne? Kako ravnati z njimi pri delu, kako v vsakodnevnem življenju? Kdo med nami je tisti, ki se je pravkar okužil in seveda tega ne ve, čez nekaj dni bo občutil, da je bolan, a njegovo telo bo že dva do tri dni prej izločalo viruse v okolje, kjer jih bodo srečali drugi ljudje? Kopica vprašanj, ki imajo na področju splošnega nošenja mask v zaprtih prostorih nekaj skupnih odgovorov. Maska, ki jo nosim, omogoča, da izločki iz mojih dihal ostajajo v moji maski in ne potujejo do drugih ljudi. A le, če je pod masko tudi nos in če na licih in ob nosu maska dobro tesni. Moja maska ščiti predvsem druge pred menoj, mene pred drugimi le malo. Lahko me celo ogroža, če si znova nadenem tisto, na kateri so se s časom že nabrali virusi ali bakterije ne le iz mojih dihal, ampak tudi iz dihal drugih ljudi. Ali pa jo prijemam tako, da si pri tem okužim še roke, s katerimi se kasneje dotikam svojega obraza ali svojih predmetov, rok pa si pred tem nisem dobro namilila ali razkužila. Namesto maske za enkratno uporabo lahko uporabljam masko iz blaga. Kaj pa, če je že nekaj dni nisem oprala vsaj na 65 stopinjah? Ali pa maske po nekajurni uporabi nisem zračila vsaj 3 do 4 dni? Ali pa maske za enkratno uporabo nisem »razkuževala« 30 minut v domači pečici pri 65 stopinjah, kar so počele nekatere kolegice v času pomanjkanja zaščitne opreme. Koliko nas res pazi na vse to?

In tako gremo lahko naprej. Kaj početi s ključi in mobilnimi telefoni, ki so od nekdaj leglo patogenih agensov? Kje in kako naj si čez dan roke milim čim večkrat in kako in kje si jih lahko razkužujem? Zelo človeška vprašanja.

Prav kakor drugi smo tudi pediatri občutljivi na zahtevo po omejevanju stikov. Prijatelje in sorodnike bi radi objeli, se z njimi rokovali, dali vnuku »petko« … Radi bi se srečali z ljudmi, ki naše življenje bogatijo z novimi informacijami in novimi pogledi na svet. Radi bi obiskali koncert, gledališče. Delamo z ljudmi in okužbe med zdravniki in pacienti potujejo v obeh smereh. V ambulanti lahko nekoliko omejujemo stike s tem, da čim več pomoči nudimo (z dovolj dobro?) opravljenimi pogovori po telefonu ali s preučevanjem fotografij in videofilmov otrokovih težav. To se včasih dobro obnese. A dejanske težave so tudi drugje, na primer nekaj tako banalnega, kot je zračenje. V ne prevročih dneh še gre. Kako bo pozimi? Kako veliko težavo pomeni karantena za starše in pediatre, ki odločajo o bolniškem staležu? To lahko ugotovimo zelo hitro. Če je v karanteni otrok, ki potrebuje varstvo, je eden od staršev lahko doma zaradi varstva. Ne pripada pa mu zdravstvena nega otroka, ampak gre za varstvo zaradi višje sile. Če se z delodajalcem ne dogovori drugače, mu za varstvo otroka, ki je zdrav in zgolj v karanteni, pripada le 50 odstotkov osebnega dohodka. V karanteni namreč ni eden od staršev, v karanteni je otrok. To je hud udarec za manj premožne družine in vsaj praviloma hujši za ženske. Ljudje imajo mnogo razlogov, da želijo morebitno okužbo prikriti. V noveli zakona o nalezljivih boleznih, o kateri bo govor jeseni, bo to treba urediti drugače.

Ob naraščajočem nezaupanju ljudi se ponekod že vsak vsakega boji: tisti, ki nosi masko, se boji onega, ki je nima, in obratno. Stiske in zaskrbljenost ljudi se pretvorijo v napadalnost tudi do predstavnikov institucij – policistov, učiteljev, zdravstvenih delavcev. V ambulantah se dogaja, da starši pri otroku ne dovolijo odvzema brisa. Menijo, da gre bris pregloboko. A za korekten rezultat je pač nujno doseči zadajšnji del nosu. Pri nekaterih starših pa obstajajo še hujši zadržki. Tako nekateri mislijo, da bi s cepivom v svoje telo dobili čipe, s katerimi bi bili nadzorovani … Spet drugi se odločijo, da virus preprosto ne obstaja, in s protesti zavrnejo vse varovalne ukrepe.

Če je v karanteni otrok, ki potrebuje varstvo, je eden od staršev lahko doma zaradi varstva. Ne pripada pa mu zdravstvena nega otroka, ampak gre za varstvo zaradi višje sile in mu pripada le 50 odstotkov osebnega dohodka.

Takšne so dejanske razmere. Nekatere stvari so racionalne, nekatere tudi iracionalne. A so tu in imajo dejanske posledice. Interes vseh bi moralo biti prizadevanje za omejevanje širjenja virusa, a brez nepotrebne panike in jezenja. Od politike pričakujemo razumevanje in upoštevanje nesorazmerno hude in predvsem nepotrebne teže, ki z epidemijo lega na ljudi, ter velike in dolgoročne škode, ki jo lahko prinašajo preveč zaostreni ukrepi. S tem mislim predvsem na zapiranje vrtcev in šol ter izdajanje karantenskih odločb za otroke in mladostnike. Številni strokovni članki, ki prihajajo z vsega sveta, so nemalokrat protislovni le na prvi pogled. Počasi nam bistrijo sliko nove stvarnosti, v kateri bi sicer radi živeli čim bolj radostno, a tudi varno.

Naši otroci pozimi že desetletja prebolevajo prehlade, katerih povzročitelji so koronavirusi. Tem se je zdaj pridružil še en »nov«, zaradi katerega resneje zbolijo le nekateri že predhodno huje oboleli otroci. Otroški nosek je ves čas bogato gojišče bakterij in virusov. Med seboj si jih podajajo, včasih tudi dobesedno z izmenjavo smrklja, predvsem pa zaradi neustrezne higiene rok in neustreznega čiščenja nosu ter neprimernega zračenja. Kar lahko dobrega storimo na področju preprečevanja gripe, bo ustrezno pomagalo tudi v zaščiti pred virusom Sars-Cov-2. Preizkušanje uporabe protiteles iz krvi ljudi, ki so covid-19 že preboleli, je v terapiji obetavno. Starostnike bi z njimi morda lahko tudi ščitili tako, kakor z vsakomesečnimi injekcijami protiteles pozimi ščitimo nedonošenčke pred hudimi obolenji dihal zaradi respiratornega sincicijskega virusa (RSV). Proti gripi se pediatri cepimo množično, tudi ali predvsem zato, da ne bi svoje morebitne okužbe prenašali na otroke. Dali smo tudi pobudo, da bi za otroke v starosti od šest mesecev do dveh let stroške tega cepljenja plačal ZZZS, kakor je to že urejeno za otroke s kroničnimi boleznimi. Na dolgoživost populacije ima največji pozitivni vpliv cepljenje proti gripi. Precej večjega kot šport ali zdrava prehrana. Seveda je pomembno tudi to dvoje. A cepljenje je res bistveno.