Vodna shramba

Oživljena prizadevanja za ureditev akumulacijskega jezera v Brkinih, ki bi poleti napajalo Obalo, žal niso brez posledic za okolje. Akumulacijsko jezero naj bi dobili z zajezitvijo enega od potokov, ki se sredi Vremske doline v občini Pivka najprej združita in nato izlivata v reko Reko – gre za potok Suhorca ali Padež. Vendar ima to težke posledice za Škocjanske jame. Pomena ohranitve naravne in kulturne dediščine, obljube mednarodnim institucijam in celotnemu človeštvu, da bomo biser svetovnih razsežnosti Škocjanske jame varovali, namreč ne moremo in ne smemo zmanjševati. Škocjanske jame so mednarodnega pomena, saj imajo kar tri pomembna mednarodna priznanja: svetovna dediščina, podzemno mokrišče Ramsar in tudi Kraško biosferno območje. Podobnih lokacij z vsemi tremi nominacijami je na celem zemeljskem obličju le še 24.

V isti sapi, ko govorimo o zeleni Sloveniji in njenih lepotah, se spravljamo na največje bisere slovenskega ponosa in jih ogrožamo s projekti, ki niso dovolj premišljeni. Ob ugotovitvah, da imamo v Sloveniji dovolj vode, ki bi bila primerna za vodooskrbo, težko razumem dejstvo, da se mora posegati ravno na vplivno območje svetovne dediščine, podzemnega mokrišča in biosfernega območja obenem. Torej Slovenskega bisera biserov svetovnih razsežnosti.

Kaj predstavlja Svetovna dediščina, kaj Ramsar, kaj je Unesco in kaj mokrišče in zakaj Škocjanske jame ?

Konvencija predstavlja medvladni sporazum, ki zagotavlja mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišč, njihovih funkcij.

Države podpisnice so se zavezale, da bodo: • uvrščale mokrišča na Seznam mokrišč mednarodnega pomena in ohranjale ter vzdrževale njihovo ekološko ravnovesje. Reka je največja slovenska ponikalnica, ki teče v Škocjanske jame, ki so v okviru Regijskega parka Škocjanske jame zavarovane že od 1986. leta kot svetovna naravna dediščina, ang. World Heritage Site. Vsi elementi svetovne dediščine so neodtuljivo povezani in predstavljajo celoto različnih ekosistemov in okolij, ki jih je potrebno varovati in zagotavljati njihovo funkcioniranje (ohranjati delovanje in procese) za prihodnje rodove in dobrobit VSEGA človeštva. Hidrološka dinamika Reke njenih sušnih obdobij in poplav je del naravnih sistemov, ki se ne smejo spreminjati. Samo na naraven način (brez kakršnihkoli dodajanj ali odvzemanj) se lahko vzdržuje ekološko ravnovesje. Tu imam v mislih tako nadzemne kot tudi podzemne, ki segajo vse do izvirov Timave in gostijo vrsto pomembnih živali, zavarovanih na nivoju EU skozi t.i. Naturo 2000. Nobene obljube o vzdrževanju poletnega hidrološkega minimuma ob istočasnem odvzemanju 500 l / sekundo za vodovod tu niso na mestu, saj bi na ta način zelo posegli v naravne procese! In naj bo to razumljivo. Vzporejanje z Molo in Klivnikom nikakor ne vzdrži, saj sta omenjeni akumulaciji pretočni in je vodna bilanca nevtralna (vse kar priteče, tudi odteče naprej). • vključevale ohranitev mokrišč v nacionalne razvojne programe in načrtovale celostno upravljanje povodij ob spoštovanju načela trajnostne rabe (angleško: Wise use). Gre za t.i. kraški vodonosnik ali podtalnico krasa, ki jo v svojem velikem delu napaja ravno Reka. Dinamika krasa je še zelo malo poznana, a dejstva kažejo, da se viški vode zadržujejo lahko v podzemlju (kot v rezervoarju) tudi več 100 let. Zato na pamet govoriti,  da zmanjšan dotok vanj ne bi vplival, ni strokovno, ni dopustno in ni etično ter še manj logično. Ekološki pogoji v podzemlju se ravno s spremembo količin ali spremembo kvalitete vode lahko katastrofalno spremenijo. Konec koncev nekaj milijonov kubikov vode »manjka« v celotnem podzemlju Krasa lahko katastrofalno vpliva tudi na vodooskrbo, ki jo zagotavlja Kraški vodovod. • podpirale razvojno politiko ohranjanja mokrišč na svojem ozemlju z razglašanjem zavarovanih območij in podpirale strokovno usposabljanje raziskovalcev in upravljalcev mokrišč. Ali je kdo kdaj vprašal strokovnjake Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, ki so najbolj kompetentni strokovnjaki za poznavanje razmer in dinamike v podzemlju o vplivih hidrološko gradbenih strokovnih ocen zajezitve na podzemlje in njeno preživetje??? • sodelovale z drugimi pogodbenicami na področju mejnih mokrišč in hidroloških sistemov in v skupnih razvojnih projektih na mokriščih. Nujno je potrebno omeniti pomen čezmejnega značaja Reke (reka, ki teče podzemno v Italijo), zato je potrebno ponovno preučiti vse druge variante, (Brestovica, Malni, Kubed, Mola in Klivnik ...), vključno s preučitvijo novih možnosti (razsoljevanje morske vode, Tržaški vodovod, …) saj je projekt na občutljivem vplivnem območju mednarodno pomembnih vrednot za celotno človeštvo in mednarodnih sporazumov z Italijo ter kar na pamet in horuk, najbrž ni sprejemljiv. Pogodbenice se med seboj posvetujejo o izvajanju obveznosti, ki izhajajo iz konvencije, zlasti kadar se mokrišče razteza čez ozemlja dveh ali več pogodbenic ali kadar si pogodbenice delijo vodni sistem. Prav tako si prizadevajo uskladiti in podpreti sedanjo in prihodnje politične usmeritve in predpise za ohranjanje mokrišč ter njihovega rastlinstva in živalstva. Ali je to storjeno?

Kljub temu mednarodnemu sporazumu pa so danes mokrišča na seznamu najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji. Vse konvencije veljajo neomejen čas. 1. Obstoječa varianta je med najmanj ustreznimi za ohranjanje naravne dediščine v Parku Škocjanske jame in ni sprejemljiva oz. je ogrožujoča za izvajanje mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. 2. Možnosti hipne porušitve jezu, ki so teoretične, a posledice take porušitve za območje nizvodno od akumulacije bi bile katastrofalne za ljudi in naravno Svetovno dediščino Škocjanskih jam z okolico. 3. Tako člani strokovnega in sveta zavoda Parka Škocjanske jame, Slovenija in uprava parka odločno odklanjajo to rešitev. Umetno povzročeno znižanje pretoka vode skozi jame (naj še enkrat poudarim, da so obljube o »bogatenju« Reke ob sušah pesek v oči in nimajo veze s tem, da se bodo ogromne količine vode odvzmale in »odpeljale« drugam) bi lahko povzročilo nenadomestljivo škodo zavarovanemu jamskemu sistemu, kar se po konvencijah preprosto ne sme zgoditi. Tako načrtovan projekt ni sprejemljiv in ogroža vse standarde in zahteve mednarodnih organizacij, ki nadzirajo izvajanje konvencij. V primeru izgradnje jezu so pod vprašajem vsi ekosistemi, zavarovane in ogrožene vrste ( s poudarkom na jamskih živalih) in Natura 2000 vrste ter ogrožujoče praznjenje vodonosnika Krasa, ki zagotavlja pitno vodo na Krasu in širše. Govori se o velikosti jezera dimenzij Bohinjskega jezera! Dejstvo o Suhorki, ki pa je seveda iz pogleda gradbenih strokovnjakov, ki bi jih morali poslušati, »zanemarljivo majhno«, kar se tiče njihovega edino merodajnega »strokovnega« mnenja o vplivih na naravo in podzemlje seveda!!! 4. Pri investiciji, v katero bo Slovenija (ob napovedanem sodelovanju sredstev iz EU) vložila velika sredstva, je pristop k projektu popolnoma zgrešen: niti z eno besedo niso omenjeni ukrepi o nujnosti varčevanja in razumne rabe vode (v Sloveniji se premalo poudarja ponovna uporaba vode, saj uporabljamo za namene splakovanja, zalivanja vrtov, zelenic in parkov ter za večji del industrijske vode in celo za golf igrišča prečiščeno pitno vodo, itd) - po mojem mnenju bi morali pred kakršnim koli projektiranjem novih zajetij pitne vode sprejeti celovit projekt (v tem primeru vsaj za slovensko Istro in zaledno kraško območje), s katerim bi zagotovili varčevanje s pitno vodo in razumno rabo vode. Nujno je potrebna analiza porabe vode na obali, kjer se pitna voda uporablja za »zalivanje« premoga v Luki Koper, nogometnih in ostalih igrišč in zelenic ipd. Šele ko se bo s pitno vodo začelo gospodariti racionalno, bo čas, da se govori o pomanjkanju. Prav v tem primeru, ko se namerava poseči v tako občutljiv ekosistem, kot je zaledje Škocjanskih jam, nimamo moralne pravice, dokler ne bomo izčrpali vse ostale možnosti za oskrbo prebivalstva s kvalitetno pitno vodo (torej varčevanje in druge variante, ki jih je več ter ne uničujejo WH). 5. Koristi tega posega pa so menda jasne in vsem znane; denar, več denarja in še več denarja za samostojen obalni vodovod. Če bi namreč morali plačevati vodo drugim npr. povezanim vodovodom, ki bi to vodo lahko zagotovili, bi manj zaslužili in ne bili poslovno uspešni. Kot, da mora oskrba z vodo zagotavljati nujno kapitalsko maksimalen dobiček. Mar niso to javna podjetja, ki naj bi delala za javno korist? Pa še ugotovitev iz študije o akumulaciji iz leta 2008, ki ji ni para. Res je, nenormalno bo upadel nakup vode v plastenkah. 6. Omilitveni ukrepi v naravovarstvu je strokovni izraz za ukrepe, ki bi čimbolj zmanjšali negativni vpliv nekega posega na naravo samo. To pa zagotovo niso niti ceste niti obljubljena infrastruktura. Nemogoče bi bilo omiliti vse naštete posledice. Ter to, da iz porečja odvzemaš milijone kubikov vode in jo poleti vrneš nekaj kubikov, po zdravi kmečki pameti seveda ni omilitveni niti kakršenkoli drug ukrep, ki bi zagotavljal preživetje ekosistemom.

Za konec pa to. Vsaka stroka kuha svojo »juho«. Na vas je, da presodite, katera je prava in katera bo nasitila, ohranila in zadovoljila več narave ali ljudi. Predvsem pa je dejstvo, da je kar nekaj boljših variant za več uporabnikov ter cenejšo investicijo, ki jih podpirajo tudi kraški župani. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.