120 let od Nietzschejeve smrti

Eden najpomembnejših filozofov druge polovice 19. stoletja, ki je bil tudi prodoren kulturni kritik, esejist in pesnik

Včeraj je minilo 120 let od smrti velikega filozofa Friedricha Nietzscheja, enega najpomembnejših filozofov druge polovice 19. stoletja, ki je bil tudi prodoren kulturni kritik, esejist in pesnik. S kritiko po njegovem prepričanju navideznih moralnih vrednost, med njimi askeze in sočutja, je zavrnil idealistično filozofijo kot sistem, ki uveljavlja neživljenjsko na račun življenja, in na novo ter radikalno postavil vprašanje o življenjskih ciljih in vrednotah. Vzgojen je bil v luteranskem duhu, a ga je vera razočarala in je postal ateist. Še danes odmeva njegova misel, da je bog mrtev, po njegovi razlagi pa naj bi ga ubili z vztrajanjem pri veri v religijo samo.

Friedrich Wilhelm Nietzsche se je rodil 15. oktobra 1844 v Röcknu blizu Leipziga kot sin pastorja. Po študiju teologije in klasične filologije v Bonnu in Leipzigu je začel svojo kariero kot filolog, a se je kmalu v celoti posvetil filozofiji. Leta 1869 je prevzel vodstvo katedre za klasično filozofijo v Baslu.

Začrtal je osnove vitalistične, k človeku in njegovi volji ter moči usmerjene filozofije, podprte z naravnim zakonom večnega vračanja istega. Kot pisec je bil izvrsten stilist. Za njegovo pisanje so značilni kristalno čist jezik, slikovitost, epigramičnost in strasten angažma. Pomembno je vplival na ustvarjalce od naturalizma do ekspresionizma in na miselne tokove 20. stoletja. Njegove ideje so bile v tretjem rajhu zlorabljene, navaja Veliki svetovni biografski leksikon.

Začrtal je osnove vitalistične, k človeku in njegovi volji ter moči usmerjene filozofije, podprte z naravnim zakonom večnega vračanja istega.

Njegova glavna dela so Rojstvo tragedije iz duha glasbe, Tako je govoril Zaratustra, Onkraj dobrega in zlega, H genealogiji morale, Primer Wagner, Antikrist, Volja do moči in Ecce Homo.

Leta 1879 se je moral Nietzsche zaradi slabega zdravja upokojiti. Poslej je pisal na francoski rivieri, v Švici in Italiji. Po duševnem zlomu leta 1889 je bil v umobolnici v Baslu, nato v negi pri materi v Weimarju, kjer je star 55 let tudi umrl 25. avgusta 1900.