Nevarnost regionalne vojne ... 

... in spopad v Gorskem Karabahu

Gorski Karabah in okolica

Gorski Karabah in okolica
© WikiCommons

Aktivni oboroženi spopadi na Kavkazu med Armenijo in Azerbajdžanom potekajo že dober teden. Premirja ni na vidiku. Od kod izvirajo konflikti, razlogi za tokratni izbruh nasilja? Kakšni sta vlogi Rusije ter Turčije? Kaj lahko pričakujemo v naslednjih dneh?

Tridesetletna vojna, ki ni zanimala nikogar

Vojna, ki od nedelje 27. septembra divja med Armenijo in Azerbajdžanom, svetovne javnosti ne bi smela presenetiti. Poteka namreč že od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in zadeva Gorski Karabah (Armenci regijo imenujejo Arcah), nekdanjo avtonomno pokrajino v sestavi sovjetskega Azerbajdžana. V krvavi vojni je med letoma 1988 in 1994 umrlo na deset tisoče Armencev in Azerbajdžancev. V Azerbajdžanu je prišlo v Bakuju in Sumgajitu do pogromov nad Armenci, v Hodžaliju v Gorskem Karabahu pa do etničnega čiščenja Azerbajdžancev. Okrog dvesto tisoč Armencev in šesto tisoč Azerbajdžancev je moralo zapustiti svoje domove in se zateči v svoji novo neodvisni matični državi. Armenci so pokazali več enotnosti in discipline ter pridobili nadzor ne le nad območjem Gorskega Karabaha. Zasedli so tudi sedem sosednjih regij v Azerbajdžanu in s tem skupaj skoraj dvajset odstotkov ozemlja Azerbajdžana. Ta zasedena območja igrajo vlogo tamponske cone in ker so večinoma višje ležeča, ponujajo strateško prednost Armeniji. Leta 1994 je bila dogovorjena prekinitev ognja, mirovne pogodbe pa vojskujoči se strani nista nikoli podpisali. To pomeni, da se vojna, sicer večinoma z zmanjšano intenzivnostjo, vleče že dobrih trideset let. V zadnjih desetih letih je v povprečju na leto terjala med petdeset in šestdeset življenj. Nizek tempo ugašanj življenj v strelskih jarkih južnega Kavkaza ni mogel tekmovati z bolj odmevnimi zgodbami o terorističnih napadih in bolj intenzivnih spopadih drugje. Mnogi analitiki so se zato o vojni naučili govoriti kot o zamrznjenem konfliktu, čeprav je bolj kot konflikt ostajal zamrznjen njihov pogled nanj.

Stoletne zamere

Konflikt med Armenci in Azerbajdžanci je še starejši kot trenutna tridesetletna vojna. Eksistencialni strah Armencev vsaj deloma izvira iz izkušnje armenskega genocida leta 1915, ko so Turki v zadnjih letih Osmanskega cesarstva kontekst prve svetovne vojne izkoristili za obračun s krščanskimi manjšinami in pobili več kot milijon Armencev. Turčija ta zločin še danes zanika. Turki in Azerbajdžanci drug drugega dojemajo kot bratski narod, govorijo domala isti jezik, druži ju tudi muslimanska vera, čeprav so Turki večinoma suniti, Azerbajdžanci pa šiiti. Tudi številni Armenci Azerbajdžance vidijo kot Turke in s tem kot del istega naroda, ki je pred sto leti izvedel genocid nad njihovimi predniki. Povedno je, da so Armenci in Azerbajdžanci živeli v miru le, ko so bili sestavni del večjih držav, samostojni državi Armenija in Azerbajdžan pa sta bili vselej v vojni. Tako so se po razpadu Osmanskega in Ruskega cesarstva, med leti 1918 in 1920, Armenci borili proti Azerbajdžancem in Turkom. Tudi takrat je bil Gorski Karabah v središču spopadov.

Čeprav je Komunistična partija Rusije leta 1921 Gorski Karabah priključila Armeniji, je na koncu prevladala Stalinova politika 'deli in vladaj'. Večinsko armenski Gorski Karabah je postal avtonomna regija znotraj Azerbajdžanske sovjetske socialistične republike. Azerbajdžanske oblasti v Bakuju in armenske v Gorskem Karabahu so kljub socialističnim krilaticam bratstva med narodi Sovjetske zveze izvajale etnično motivirano politiko. Republiške oblasti so naseljevale Azerbajdžance in s tem poskušale spremeniti demografsko sliko pokrajine, azerbajdžanska manjšina pa je vodstvo avtonomne pokrajine obtoževala ekonomske marginalizacije. Predstavniki obeh narodov so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja na sovjetsko vodstvo v Moskvi naslovili številne peticije in lobirali za svoje interese. A Sovjetska zveza je bila konec osemdesetih v vse slabšem notranjepolitičnem in zunanjepolitičnem položaju in ni več zmogla pogasiti požara spopadov, ki se je leta 1988 razplamtel v vojno. Po razpadu skupne države so bile dokončno sproščene vse zavore in sledila je uničujoča vojna, ki je terjala med trideset in petdeset tisoč življenj.

Armenija in Azerbajdžan sta med najbolj militariziranimi državami na svetu. V zadnjih letih se je vse bolj krepilo nezadovoljstvo in nepotrpežljivost (predvsem Azerbajdžana) z mirovnimi pogajanji, v katerih ni bilo napredka. Hkrati so spopadi postajali vse bolj intenzivni. Zažigalna vrvica je dosegla sod smodnika.

Razlogi za tokratni izbruh nasilja

Vsaka od strani ima svoj pogled na vzroke konflikta in svoje argumente, s katerimi upravičuje ozemeljske zahteve. Azerbajdžan ima na svoji strani mednarodno pravo, po katerem je Gorski Karabah še vedno del ozemlja te države. Azerbajdžanu so v prid tudi štiri resolucije Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (OZN), ki potrjujejo ozemeljsko celovitost Azerbajdžana in Armenijo pozivajo k umiku iz regije. Na drugi strani Armenija vztraja, da vrnitev regije pod nadzor Azerbajdžana po treh desetletjih samouprave ni realistična. Armenci v Gorskem Karabahu so namreč vzpostavili svojo državo Republiko Gorski Karabah. Gre za mednarodno nepriznano državo, ki s podporo Armenije opravlja praktično vse funkcije priznanih držav, od policije, šolstva in zdravstva do telekomunikacijskih, poštnih in bančnih storitev. Armenija trdi, da je kot porok varnosti Gorskega Karabaha, regiji dolžna vojaško pomagati. Opozarja tudi, da bi vzpostavitev azerbajdžanske kontrole nad ozemljem privedla do etničnega čiščenja in množične izselitve armenskega prebivalstva. A zakaj je prav sedaj prišlo do največjih spopadov po letu 1994? Po mojem mnenju je k temu privedlo šest razlogov.

  • Neuspešno reševanje konflikta in upad interesa velikih sil. Ob prekinitvi ognja leta 1994 je bila za reševanje konflikta v Gorskem Karabahu pod Organizacijo za varnosti in sodelovanje v Evropi (OVSE) vzpostavljena Skupina iz Minska, ki ji predsedujejo Rusija, ZDA in Francija. Po skromnih dosežkih in nekajkratnih poskusih bilateralnega dogovora med predsedniki obeh držav, so pogajanja obstala na mrtvi točki. Status quo bolj kot Azerbajdžanu koristi Armeniji, ki ima ozemlja pod vojaško kontrolo. Azerbajdžan je skozi leta vse bolj zgubljal zaupanje ne le v uspešnost pogajanj, ampak tudi v sam format in njegovo nepristranskost. V vseh treh državah, ki predsedujejo Skupini iz Minska, je namreč prisotna velika in vplivna armenska diaspora. Skupina iz Minska poleg rutinskih pozivov obeh strani k dialogu nima drugih vzvodov, saj sta obe strani zavrnili možnost prisotnosti mednarodnih mirovnih sil. V zadnjih letih je format pogajanj dodatno načela tudi kriza večstranske diplomacije, saj se tako ZDA kot Rusija zatekata k enostranskim politikam. Hkrati je ob izbruhu epidemije koronavirusa, bližajočih se Ameriških predsedniških volitvah, politični krizi v Belorusiji in drugih dogodkih, zanimanje velikih sil za ta konflikt drastično upadlo.
  • Ekonomske težave Azerbajdžana in Armenije. Azerbajdžan je močno odvisen od izvoza energentov, katerih cena je padla. To je povzročilo padec vrednosti valute in nižji standard, kar je hud udarec za državo, v kateri je gospodarska rast še nekaj let nazaj dosegala dvomestne številke. To je skupaj z izbruhom epidemije koronavirusa ustvarilo močan pritisk na diktatorski režim Ilhama Alijeva. Če je azerbajdžanski avtokrat potreboval kakšen dokaz, da si tudi v avtoritarnih režimih ljudje upajo na ulice, ga je nedavno našel v Belorusiji. Tudi v Armeniji gospodarska situacija ni rožnata, država pa se sooča tudi z visokim številom okuženih s koronavirusom. Skušnjava oblasti v obeh državah, da z zaostritvijo napetosti s starim sovražnikom, preusmerita pozornosti lastnega prebivalstva od problemov v državi, je bila velika.
  • Zamenjava v vodstvu Armenije. Mnogi armenskega premierja Nikola Pašinjana vidijo kot šibkejšega od svojega predhodnika Serža Sargsjana. Režim slednjega je Pašinjan spomladi 2018 zrušil z mirno revolucijo. S politično menjavo v Armeniji, so zrasli upi glede možnosti rešitve konflikta skozi dialog. Najprej so bila upanja Azerbajdžana usmerjena v to, da bo Pašinjanova liberalna politika Armenijo oddaljila od zaveznice Rusije in jo osamila. Ko se to ni zgodilo, je ostalo upanje dvostranskega dogovora. Pašinjan in Alijev sta se lani na Dunaju celo srečala in skupaj odgovarjala na vprašanja novinarjev. Po tem so šle stvari navzdol in Azerbajdžan ni skrival pomanjkanja potrpljenja.
  • Odkrita podpora Turčije. Turčija in Azerbajdžan sta pred dobrima dvema mesecema izvedli skupno vojaško vajo. Kot kaže, je bila to generalka za spopade, ki jih spremljamo danes. Na to kažejo tudi izjave azerbajdžanskega predsednika Alijeva, ki si je za cilj zastavil osvoboditev Gorskega Karabaha. Turčija se v preteklosti v konflikt Armenije in Azerbajdžana ni neposredno vmešala, kot del mednarodne skupnosti pa je obe strani pozivala k prekinitvi spopadov. Tokrat Turčija odkrito podpira Azerbajdžan, vse več pa je tudi poročil in pričevanj, da se na azerbajdžanski strani s Turško podporo borijo Sirijski plačanci.
  • Novo orožje. Dobava izraelskih brezpilotnikov Harop Azerbajdžanu in ruskih raketnih sistemov zemlja-zrak Armeniji je opogumila obe strani. Predsednik Alijev je nedavno opozoril, da je Rusija julija in avgusta Armeniji dobavila večjo količino orožja, med katerimi naj bi bili raketni sistemi zemlja-zrak, denimo S-300. Ti sistemi lahko sestrelijo azerbajdžanska brezpilotna letala in balistične rakete. Potrebno je bilo ukrepati preden v Armenijo prispe še več tovrstnega orožja, saj bi bila s tem ogrožena azerbajdžanska vojaško premoč.
  • Skromni uspeh Azerbajdžana leta 2016. Spopadi, ki so izbruhnili aprila 2016, so prvič po letu 1994 spremenili situacijo na tleh, saj je Azerbajdžanu uspelo zavzeti nekaj ozemlja. Ta skromni uspeh ni upravičil milijardnih vojaških izdatkov (Azerbajdžan je v letu 2015 samo za vojsko zapravil več kot znaša celotni proračun Armenije), je pa deloval spodbudno na azerbajdžansko javnost, ki je vse bolj glasno zahtevala novo vojno. Junija letos je bil nedaleč od frontne črte ubit azerbajdžanski generalmajor Polad Hašimov in pet častnikov, kar je še dodatno podžgalo azerbajdžansko željo po maščevanju.

Ruska dilema, turški izziv in nevarnost regionalne vojne

Med zunanjimi akterji igra Rusija najpomembnejšo vlogo v konfliktu med Armenijo in Azerbajdžanom. Rusija in Armenija sta zaveznici in članici Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti; vojaškega zavezništva Rusije, Belorusije, Armenije, Kazakstana, Kirgizije in Tadžikistana. V Armeniji ima Rusija vojaško bazo v mestu Gjumri, blizu Erevana pa tudi vojaško letališče. Rusija je v primeru vojne obvezana vojaško pomagati Armeniji. Kot smo videli leta 2008 v Gruziji in leta 2014 v Ukrajini, pri vojaških intervencijah na območju bivše Sovjetske zveze Rusija ni ravno zadržana. Zakaj se torej ruska vojska do sedaj še ni vključila v ta konflikt? Odgovor je, da za to ni ne pravne podlage ne strateškega interesa. Ruska obveza je braniti le Armenijo, saj Rusija Gorski Karabah priznava kot del Azerbajdžana, spopadi tam pa ne štejejo kot napad na Armenijo. Poleg tega Rusija kljub obrambnemu dogovoru z Armenijo orožje prodaja tako armenski kot azerbajdžanski strani. Izgovor za to je, da s prodajo obema stranema ustvarjajo pariteto in skrbijo za ravnovesje sil. Čeprav je Rusija ob vsaki eskalaciji strani pozvala k mirnemu reševanju, ji je vsak zmerni porast nasilja prinesel dobiček v obliki novih pogodb za nakup orožja. Ruska logika, da je mogoče konflikt obvladovati in iz njega črpati dobiček, je sedaj pripeljala na rob regionalne vojne.

Olje na ogenj vojne priliva tudi Turčija, ki kot edina država v mednarodni skupnosti ne poziva k mirovnim pogajanjem, ampak podpira Azerbajdžan v prizadevanjih za osvoboditev Gorskega Karabaha. Vse več je poročil o uporabi turškega orožja, vključno z brezpilotnimi letali, na strani Azerbajdžana. Rusko prakso uporabe zasebnih vojaških podjetij (kot je denimo Wagner) za intervencijo v tujini, sedaj kopira Turčija. Preko podjetja SADAT naj bi v Azerbajdžan poslali plačance iz Sirije. Turčija, ki se pod taktirko predsednika Erdogana, obnaša vse bolj agresivno, je v zadnjih mesecih zelo zaostrila odnose z Grčijo in Ciprom, posledično pa tudi s Francijo. Rusko-Turško prijateljstvo, ki temelji predvsem na skupnem nasprotovanju ZDA in EU, pa je zelo krhko, kar smo videli v hudi diplomatski krizi leta 2015, ko so Turki nad Sirijo sestrelili rusko vojaško letalo.

Če bi Armenija v vojno vpletla Rusijo in druge članice Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti, Azerbajdžan pa Turčijo (ki je članica Zveze NATO), bi to lahko pomenilo vojno velikih razsežnosti. Čeprav se zdi, da tak razvoj dogodkov ni v interesu nikogar (vseskozi potekajo intenzivni pogovori med ruskimi in turškimi diplomati), iz zgodovinskih izkušenj dveh svetovnih vojn vemo, da države vedno ne ravnajo racionalno ter da se velike vojne pogosto rojevajo iz majhnih, navidezno nepomembnih konfliktov na obrobju. Kljub temu, da apokaliptični scenarij ni najbolj verjeten, bi turška stran storila prav, če bi upoštevala opozorilo, ki ga je takratnim turškim oblastem leta 1991 dal zadnji sovjetski minister za obrambo Jevgenij Šapošnikov: če se vmešate v vojno v Gorskem Karabahu, boste sprožili tretjo svetovno vojno.

Kaj lahko pričakujemo v naslednjih dneh?

V petek 2. oktobra je azerbajdžanska stran prvič po letu 1994 s topništvom obstreljevala center Stepanakerta, glavnega mesta nepriznane Republike Gorski Karabah. V nedeljo 4. oktobra so jim Armenci vrnili z napadom na drugo največje mesto v Azerbajdžanu, Gandža, ki se nahaja dobrih trideset kilometrov od fronte. Čeprav obe strani trdita, da sta v zalednih mestih izbrali vojaške tarče, so kratko potegnili predvsem civilisti, točno število žrtev na obeh straneh pa ni znano. Azerbajdžan načrtno ne daje informacij o svojih žrtvah. Številke, ki jih podaja Armenija najverjetneje tudi niso točne, saj podcenjujejo število mrtvih na svoji in precenjujejo število mrtvih na azerbajdžanski strani.

Tudi če se v kontekstu informacijske vojne ne moremo opreti na trdna in preverjena dejstva, sploh ne za dogodke, ki so se zgodili povsem nedavno, je namen obeh strani relativno jasen. Azerbajdžan v Gorskem Karabahu, kjer je trenutno prebivalstvo izključno armensko, ne more računati na lokalno podporo. Tako je smisel napada na Stepanakert najverjetneje ustrahovanje civilistov, demoralizacija lokalnih sil in armenske vojske ter pritisk na politike v Erevanu. Armensko obstreljevanje Gandže pa ni zgolj maščevanje v slogu oko za oko, ampak predvsem poskus razširiti bojišče. Gre za tvegan poskus, da bi Azerbajdžan prisilili v nepremišljeno eskalacijo in napad na Armensko ozemlje. V tem primeru bi Armenija lahko svojo zaveznico Rusijo zaprosila za pomoč, ki bi jo ta težko odklonila brez izgube ugleda med svojimi zavezniki in partnerji. Dokler se trimilijonska Armenija bori sama proti desetmilijonskemu Azerbajdžanu, ki ga podpora tudi Turčija, dolgoročno za zmago na bojišču nima velikih možnosti. Z armenske strani lahko pričakujemo več napadov na zaledje Azerbajdžana hkrati z diplomatskimi poskusi, da bi v vojno vpletla Rusijo ter na svojo stran pridobila Iran ali Francijo.

Premier Armenije Nikol Pašinjan je pred dnevi izjavil, da lahko Armenija v skrajnem primeru prizna Gorski Karabah kot samostojno državo. V soboto je Gorski Karabah za priznanje Armenijo tudi uradno zaprosil. Če bi do priznanja prišlo, bi se Gorski Karabah najverjetneje po vzoru Krima in Rusije ‘združil’ z Armenijo. Tega aduta v tridesetih letih od izbruha konflikta kljub več eskalacijam Armenija ni uporabila, saj gre za nepovratno potezo, ki bi lahko še bolj spodkopala načelo ozemeljske celovitosti držav in destabilizirala celotno regijo. Spomnimo se, da je imelo priznanje neodvisnosti Kosova leta 2008 za posledico tudi rusko priznanje Abhazije in Južne Osetije. Tudi z azerbajdžanske strani je pričakovati stopnjevanje ofenzive predvsem na severu in vzhodu ter neposredne napade na naseljena območja notranjosti Gorskega Karabaha, ne pa tudi Armenije. Azerbajdžanska vojska si bo prizadevala ohraniti iniciativo in zavzeti čim več strateško pomembnih visoko ležečih položajev. Z armenske strani bodo pozivi k dialogu močnejši, Azerbajdžan pa bo tudi pod vse močnejšim pritiskom mednarodne javnosti, da ofenzivo ustavi. Največ bo na koncu odvisno ne le od obeh vojskujočih se strani, pač pa od Rusije in Turčije.

Dr. Urban Jakša je strokovnjak za konflikte na Kavkazu. V zadnjih letih je bil raziskovalno večkrat v Armeniji in Azerbajdžanu, konflikt v Gorskem Karabahu pa spremlja že več kot deset let.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.