Odrinjeni epidemiologi

Odgovorni za obvladovanje epidemije še vedno povsem napačno, z grožnjami in neusklajenimi izjavami, predstavljajo razmere in uvajanje ukrepov

Epidemijo covid-19 spremljam od daleč. Vendar je zdaj že očitno, da ne klinična stroka, ki jo vključuje vlada, ne druga politika, z ministrstvom za zdravje vred, ne obvlada razmer. Epidemiologi, ki so že pred pandemijo opozarjali, da država ni pripravljena na dogodke, ki pomenijo tveganje za zdravje ljudi, niso bili slišani, zdaj so izgoreli. Njihovih mnenj ne upoštevajo več, nalagajo pa jim nove naloge, ki niso strokovne narave in pomenijo vodenje upravnih postopkov, kot je na primer odrejanje karantene.

Sama s strokovnega stališča in po pogovorih s kolegi iz tujine sodim, da je bilo narejenih kar nekaj napak. Predvsem vlada in odgovorni za obvladovanje epidemije še vedno povsem napačno, z grožnjami in neusklajenimi izjavami, predstavljajo razmere in uvajanje ukrepov. V ospredju je zbujanje občutka krivde vseh nas za poslabšanje razmer. S spreminjanjem navodil iz dneva v dan brez epidemioloških dokazov ustvarjajo zmedo in odpor. Ker ljudi podcenjujejo in jim nalagajo ukrepe, ki jih nenehno spreminjajo (teh primerov je več: nekaj časa je treba nositi masko, nato ne več, zapove se raba rokavic, nato se ukrep odpove, zapove se dezinfekcija skupnih prostorov v večstanovanjskih stavbah v zasebni lasti, pa se ukrep prekliče, predpišejo se obvezni razkužilniki v vsakem nadstropju in pred dvigali v večstanovanjskih stavbah v zasebni lasti, ne pa tudi v drugih zasebnih prostorih, in tako dalje). Podobno je zelo neustrezno in nerazumljivo, da je v vsakem ukrepu toliko bizarnih izjem (bivanje na Hrvaškem do 48 ur brez uvedbe karantene, nemoteno se lahko gibajo tisti, ki imajo počitniško hišo oziroma plovilo, naslednji dan pa še njihove družine, najbolj indikativen primer pa je karantena, ki je eksakten ukrep, a se je spreminjal brez znanstvene podlage).

Četudi se odločimo, da sprejmemo, da se je v prvem valu eksperimentiralo, ker ni bilo dovolj znanstvenih dokazov, ravnanje nima prave logike. Nenehno smo poslušali, da je vse skupaj tako zelo restriktivno zgolj zato, da bo zdravstvo zmoglo. In je, ob pomoči vseh prebivalcev, ki so na začetku verjeli, da ukrepi veljajo za vse. Pa politiki niso dajali takih zgledov. Čeprav se narava epidemije ni spremenila, se je v nekem trenutku vsa pozornost preusmerila v počitnice – kar je res vsem ustrezalo in vsi smo se nekako oddahnili. Nehale so se redne tiskovne konference, na družabnih omrežjih pa si lahko spremljal, kje so politiki in drugi slavni Slovenci preživljali poletje. Po prvem valu je ostalo le nekaj: ves čas so nam grozili s prihajajočim drugim valom, ki bo hujši. A iz vedenja oblasti ni izhajalo, da bi se na to pripravljala.

Glede na vse izjave politike, kaj bi si drugega povprečen državljan predstavljal, da se bo zgodilo v obdobju med valovi epidemije? Seveda smo vsi pričakovali, da bodo v tem obdobju zagotovili dodatne zmogljivosti za sprejem bolnikov (najmanj desetkrat toliko kot v prvem valu) in obravnavo hudo bolnih v intenzivnih enotah. To smo vsi razumeli kot nujo.

Postaviti se je treba v položaj slehernika v teh razmerah. Glede na vse izjave politike, kaj bi si drugega povprečen državljan predstavljal, da se bo zgodilo v obdobju med valovi epidemije? Seveda smo vsi pričakovali, da bodo v tem obdobju zagotovili dodatne zmogljivosti za sprejem bolnikov (najmanj desetkrat toliko kot v prvem valu) in obravnavo hudo bolnih v intenzivnih enotah. To smo vsi razumeli kot nujo. Vlada zato ne more reči, da jo je položaj presenetil, saj je vedela za hujši val in ga ves čas intenzivno napovedovala. Ne bi smeli dopustiti, da je spet težava, ko je več kot 40 bolnikov na intenzivni negi oziroma ventilatorjih – saj so vendar nabavili vsaj 450 novih. Vsi smo pričakovali, da so se na »novi, hujši« val pripravili tako, da bo na voljo desetkrat več dodatnih intenzivnih postelj poleg teh, ki jih že imamo in so namenjene redni oskrbi. Pričakovali bi tudi dovolj dodatnih objektov za zdravljenje manj hudih bolnikov in premestitev okuženih iz domov za starejše. Kadrovsko smo v zdravstvu res podhranjeni, ampak organizacijo dela bi bilo mogoče izboljšati. Namesto delovanja v smeri popolne privatizacije zdravstva bi morali biti zasebniki ustrezno vključeni v javno zdravstvo, tudi v obravnavo pacientov s covid-19, namesto da se zdaj, med epidemijo, napoveduje nasproten proces. Imeli so časa več kot mesec, ko praktično ni bilo obolelih in bi lahko usposobili negovalni kader in objekte, ki so nezasedeni, ali pa bi jih bilo mogoče začasno preurediti, v Ljubljani in drugje po državi. Spet je kritično v domovih za starejše, ker vlada ni naredila nič, da bi starejše ustrezno zavarovala pred širjenjem bolezni.

Kot slon med porcelanom se znova odločajo za omejitve gibanja, v katerih so nerazumljive izjeme. Smiselni in potrebni ukrepi so razdalja, izogibanje gneči, umivanje ali razkuževanje rok in seveda ključno: da se ljudje z znaki respiratorne bolezni osamijo in se ne sprehajajo okrog, kar se absolutno premalo poudarja. Seveda je v sedanjih razmerah nošenje maske v prostorih in na prostem smiselno. Tako ustvarimo potrebne ovire, da se kapljice ne širijo v prostor in da se ne usedejo na sluznico nosu in ust ter na roke in druge površine. Maske zunaj in v zaprtih prostorih so torej solidarnostno dejanje, če jih nosimo vsi, še posebej kadar ni mogoče zagotavljati razdalje. To je med drugim pomembno zato, ker tudi asimptomatski okuženi lahko širijo virus neposredno na drugo osebo s kapljicami ob glasnem govoru, petju in posredno prek površin, ki jih brez ovir onesnažijo. Predvsem pa morajo masko nositi vsi, ki kašljajo, kihajo, glasno govorijo, torej še intenzivneje kot sicer izločajo kapljice.

Pa da ne bom razpravljala samo o oblasti. Tudi nekateri delodajalci preprosto nočejo razumeti, da je delo od doma, kjer je to seveda mogoče, treba uvesti v skrbi za varovanje zdravja zaposlenih.

Ponovno opuščanje drugih zdravstvenih storitev pa je hudo tvegan eksperiment, temu se številne druge države izogibajo. Vlada in klinična stroka bi se morali pravočasno pripraviti na novi, hujši val, ki sta ga sami napovedovali in nam grozili z njim, z usposabljanjem in vključitvijo rezervnih kadrov in ureditvijo novih objektov in prostorov. Tako so naredile nekatere druge države; rešitev ni zasedanje dosedanjih zmogljivosti in namestitev pacientov s covid-19 v vse bolnišnice.