Dominik Šik Vukovič

 |  Družba

Sledi kolesarske revolucije

Brez dvoma bo letošnji Giro v zgodovinske anale odšel tudi zaradi petkovega protesta, upora, puča kolesarjev, ki so od prireditelja izsilili skrajšanje 19. etape

Kolesarska dirka po Italiji se je kljub nekaterim pomislekom in pritožbam posameznih ekip, spektakularno zaključila v nedeljo z napetim kronometrom po milanskih ulicah. Brez dvoma bo letošnji Giro v zgodovinske anale odšel tudi zaradi petkovega protesta, upora, puča kolesarjev, ki so od prireditelja izsilili skrajšanje 19. etape. Dogajanje v petek nas je opomnilo, da so marsikatere zadeve v svetu profesionalnega kolesarstva še vedno neurejene.

V petek je bila na Giru predvidena najdaljša etapa kolesarske pentlje po Apeninskem polotoku, kar 258 kilometrov dolga ravninska etapa med Morbegnom in Astijem. Vremenska napoved ni bila najboljša. Temperatura okoli desetih stopinj in dež, bi kolesarje v približno šestih urah pedaliranja, povsem prezebla. Zato so nekateri kolesarji trenutek pred predvidenim pričetkom etape povzdignili glas in od organizatorja zahtevali naj dirko skrajša za 100 kilometrov. Ob uri je bilo na štartnem prostoru le 25 od 133 kolesarjev, ki so uspešno zaključili s peklensko etapo, ki je prejšnji dan karavano popeljala čez zasneženi prelaz Stelvio.

Sledil je kaos, zmeda, saj sprva ni bilo jasno kaj za vraga se dogaja v Morbegnu. Po nekajminutnem prerekanju med organizatorji in kolesarji, ki jih je zastopal Adam Hansen, kot starešina med kopico mlajših kolesarjev, so organizatorji vendarle sporočili, da bodo etapo več kot prepolovili na končnih 128 km. Zahtevi kolesarjev je organizator s težkim srcem ugodil.

Pozivi k skrajšanju petkove etape so se pojavili dan poprej, torej v četrtek zvečer, ko so predstavniki ekip začeli debato prek aplikacije Telegram. 

Stališče kolesarjev je bilo jasno in dokaj enotno. Po napornih dneh v Alpah je povsem nepotrebno, da se kolesarje obremenjuje z izjemno dolgo etapo v hladnem in deževnem vremenu. S tem bi kolesarji še dodatno oslabili, že tako izčrpan imunski sistem po več kot dveh tednih dirk in selitev po Apeninskem škornju. Problem za kolesarje predstavljajo tudi velike razdalje, ki jih morajo premostiti v klubskih avtobusih med cilji etap in hoteli ali pa med hoteli in štartnim krajem. Številne ekipe v hotel pridejo šele v poznih večernih urah, štart nove etape pa sledi že okrog 10.00 ure prihodnje jutro.

aGC6zetCFyU

Pozivi k skrajšanju petkove etape so se pojavili dan poprej, torej v četrtek zvečer, ko so predstavniki ekip začeli debato prek aplikacije Telegram. Tam so na koncu v glasovanju odločili, da bodo svojo željo, za skrajšanje etape, sporočili organizatorju prek predstavnika sindikata profesionalnih kolesarjev. Večina ekip je glasovala za skrajšanje, za izvedbo etape v celoti je glasovalo le prgišče ekip z Ineosom, najboljšo ekipo zadnjega desetletja, na čelu. Ineos so podprle še Bora-Hansgrohe ter italijanske ekipe, ki so prejele povabilo organizatorja (Androni Giocattoli-Sidermec, Bardiani-CSF-Faizanè in Vini Zabù-KTM).

Spomnimo, pravico do nastopa na vseh največjih dirkah imajo ekipe z licenco Svetovne serije (World Tour). Takih ekip je 19, število mest na velikih dirkah pa je omejeno na 22. Pravico do nastopa pridobi tudi najbolje uvrščena ekipa (brez licence za svetovno serijo) v preteklem letu na lestvici ekip, ki jo vodi Mednarodna kolesarska zveza. Ta ekipa lahko tudi zavrne povabilo, kar se je zgodilo na letošnjem Giru, zato je organizator lahko poljubno povabil tri ekipe. Sicer bi lahko izbral samo dve ekipi.

Ker pa je ekip, ki bi želele nastopati na največjih dirkah mnogo več, kakor mest, ki so na voljo, je tudi pričakovano, da športni direktorji (in kolesarji) moštev uberejo komformistično in poslušno držo v odnosu do organizatorja. Poseben problem predstavlja dejstvo, da glavnino (več kot dve tretjini) največjih dirk prirejata dva organizatorja. To sta francoski ASO (Tour, Vuelta) in italijanski RCS sport (Giro). V kolikor se med povabljenimi ekipami, pokaže ali izkaže neposlušnost do potreb in želja organizatorja, taka ekipa izgubi vse možnosti, da bi prihodnje leto sploh lahko prejela vabilo. Brez udeležbe na največjih dirkah pa je tudi zanimanje pokroviteljev manjše in posledično je nižja tudi višina proračuna. Zato je podpora izpeljavi etape v celoti, s strani ekip s povabilom organizatorja, edina logična in pričakovana izbira.

Najkrajšo so v prerekanju kolesarjev z organizatorji potegnili gledalci, ki so ob progi zaman čakali kolesarje na delu trase, ki so jo ti obvozili v klubskih prevoznih sredstvih.

Predstavnik sindikata profesionalnih kolesarjev na Giru, nekdanji kolesar Cristian Salvato, je skušal kolesarjem predstaviti tudi drugo plat medalje. Trasa letošnjega Gira je bila obelodanjena že lanskega oktobra. Tudi dejstvo, da bo dirka potekala v oktobru je že poznano več mesecev. Zato je Salvato kolesarje opomnil, da je nekoliko pozno za spremembo poteka etape. Kljub temu pa je stališče kolesarjev v petek zjutraj predstavil organizatorju.

Ta seveda ni bil navdušen, saj je bil program poteka poznan že mesece vnaprej. Od časovnice etap do transferjev med štartnimi in ciljnimi prostori ter hotelskimi namestitvami. Tudi vremenski pogoji niso bili tako grozni in obupni, kakor so jih želeli predstaviti kolesarji. Dirke so že neštetokrat potekale v mnogo slabših in težjih vremenskih pogojih. Poleg tega pa imajo danes profesionalni kolesarji na voljo celo paleto najrazličnejših kosov oblačil iz vrhunskih (nepremočljivih) materialov.

Seveda kolesarjenje v hladnem in deževnem vremenu ni najbolj prijetno, a ni nemogoče in to kljub veliki utrujenosti, ki se je nabrala pri kolesarjih v preteklih tednih. Vremenske razmere so do vseh neprizanesljive, do tistih, ki skrbijo za nemoten potek kolesarskih dirk, še toliko bolj. Tudi ljudje, ki skrbijo za postavitev zaščitnih ograj in tabel, ki označujejo potek trase ter razdaljo do cilja, so v hotele prispeli zelo pozno. Tudi oni morajo delati v vseh razmerah, navkljub dežju, močnemu vetru, snegu ali toči. To opravljajo za simbolično plačilo. V podobni situaciji so tudi snemalci, ki dirko spremljajo na motorju. Mar je res zelo prijetno stati na motorju pet ur in snemati kolesarsko dirko? In to že v času ko so vremenski pogoji zgledni, kaj šele ob nalivih in sunkih vetra.

Najkrajšo so v prerekanju kolesarjev z organizatorji potegnili gledalci, ki so ob progi zaman čakali kolesarje na delu trase, ki so jo ti obvozili v klubskih prevoznih sredstvih. Giro je več kot le športni dogodek, saj je pomemben kulturni in socialni gradnik. Kljub kopici neznank in težav, ko je vse že izgledalo, da letos dirke zaradi zdravstvene krize ne bo, so organizatorji uspeli zagotoviti vse potrebno za izvedbo dirke. Giro predstavlja upanje, nov zagon za celo državo, da je kljub epidemiji mogoče, seveda ob upoštevanju zdravstvenih protokolov in predpisov, živeti dokaj normalno. Velika večina gledalcev in navijačev ob progi se je zgledno držala vseh zapovedi za preprečevanje širjenja okužbe. Vsi so storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi dirka prišla do cilja v Milanu. Gledalci in navijači so naredili vse, da bi si lahko varno ob robu cestišča, povsem od blizu ogledali svoje idole in heroje, ki na kolesu premagujejo preštevilne kilometre začinjene s strmimi vzponi. V petek so nekateri iz šol vzeli otroke, da bi lahko skupaj pospremili mimovoz kolesarjev, ker je pač ogled Gira na domačem pragu že del kulture, tradicije. Ti so ad hoc ostali brez spektakla, starši pa brez pravih odgovorov. Zato je razočaranje (lokalne) javnosti nad skrajšanjem etape razumljivo.

v-cfAu25dx0

Giro za lokalno skupnost predstavlja tudi pomembno oglaševalsko točko, saj lahko s pomočjo televizijskih posnetkov dosežejo praktično vsak televizor kjerkoli po svetu. Je pa Giro pomemben tudi zaradi prenosa in širjenja sporočil lokalnega prebivalstva. Na etapah, ki so potekale po Furlaniji - Julijski krajini smo lahko na zaslonih prebrali tudi nekaj napisov v slovenskem jeziku ter veliko število grafitov na cestišču, ki nasprotujejo gradnji jezov na reki Tagliamento. Ko je kolesarska dirka potekala v Dolomitih smo lahko zasledili več transparentov, ki so odgovorne politike pozivali naj pustijo pri miru medvede.

Petkov incident predstavlja vrhunec vseh za zdravje in varnost kolesarjev ogrožujočih situacij, ki so se nakopičile po vnovičnem zagonu kolesarstva po prvem valu globalne pandemije. Od neustreznih zaščitnih ograj na Dirki po Poljski, kjer se je v brutalnem padcu hudo poškodoval šprinter Fabio Jakobsen do neustreznih označb in zaščit nevarnosti na cesti, spomnimo se le grozljivih padcev Grega van Avermaeta na dirki Liege-Bastogne-Liege ter Remca Evenepoela na dirki po Lombardiji. Letos so kolesarji že večkrat opozorili na kopico težav in problemov, ki so jih zakrivili organizatorji dirk. Odgovornost za pomanjkljiv nadzor seveda nosi Mednarodna kolesarska zveza, ki ne želi ali pa ne zmore poskrbeti za ustrezno varnost kolesarjev na dirkah. Ciljni prostor kjer je padel Jakobsen je namreč že vrsto let enak, lani je prav tam Luka Mezgec slavil in dosegel neverjetno hitrost, kar 82 km/h. Padec pri taki hitrosti bi lahko bil usoden. Zato je prepotrebno, da Mednarodna kolesarska zveza v sodelovanju s sindikatom profesionalnih kolesarjev in organizatorji dirk pripravi protokol, ki bo ustrezno varoval zdravje kolesarjev. Nevarne odseke dirk pa preusmeril na bolj varne in ustrezno zavarovane ceste.

Petkov incident predstavlja kulminacijo vseh za zdravje in varnost kolesarjev ogrožujočih situacij, ki so se nakopičile po vnovičnem zagonu kolesarstva po prvem valu globalne pandemije.

Potrebno je poskrbeti za ustrezno varnost kolesarjev in tudi primerno zaščititi njihovo zdravje. Nekateri kolesarji so na podlagi dezinformacij o okužbah v karavani Gira organizatorju že povzročili nepotrebne skrbi. Prišlo je namreč do okužbe 17 policistov na motorjih, ki ne spremljajo Gira, ampak e-različico, ki jo na električnih kolesih opravi manjše število ljudi, nekaj ur pred prihodom kolesarske karavane. Gre za dve različni prireditvi, ki imata skupen le zadnji del trase, torej približno 50 km poti. Nočitve in transferje opravljata karavani ločeno, zato ni bojazni, da bi prišlo do morebitnega prenosa okužbe. Kolesarski mehurček na Giru se tako ni predrl, kljub štirim potrjenim primerom na covid-19 med kolesarji, ki so nato nemudoma zapustili kolesarsko karavano.

Petkova stavka kolesarjev ni sporna z vidika varnosti in zdravja športnikov, pač pa je bila zgolj neprimerno skomunicirana. Mnogo bolje bi bilo, da bi v ponedeljek, ko je bil na Giru prost dan, vodstvu dirke predstavili svoje pogled in želje za zadnji teden dirke. Ampak dogajanje na Giru kaže, da je sindikat profesionalnih kolesarjev brez prave moči oz. da je slabo organiziran. Sicer bi že takoj po predstavitvi trase opozorili, da bi bilo potrebno najti alternativo v primeru slabih vremenskih razmer.

Če bi bili v sindikatu bolj poenoteni bi lahko tudi zahtevali in izpogajali pravičnejšo razdelitev finančne pogače. Zakaj še vedno organizator zadrži ves denar iz naslova televizijskih pravic? Zakaj je višina nagrade za zmagovalca na Touru že dve desetletji enaka? Zakaj kolesarji in njihove ekipe ne vzamejo tistega, kar bi jim moralo pripadati? Kdaj sledi kolesarska revolucija?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.