»Videz šteje«

Na ameriških volitvah je bila na voljo alternativa, ki sporoča marsikaj o aktualnem stanju liberalne in neoliberalne paradigme v politiki in ekonomiji. Na eni strani narcistično moteni predsednik, katerega politični govor se zvede na goli gnev, na drugi strani ostareli liberalec, ki s svojim nastopom komaj pri kom vzbudi zanimanje. Angry Don versus Sleepy Joe. A te uvodne opazke ne ciljajo na neko kuhinjsko psihologijo likov. V različicah ameriškega belega moškega – agresivnega republikanca in anemičnega demokrata – si stojita nasproti dve končni stanji političnega liberalizma in ekonomskega neoliberalizma.

Ko je Trump pred štirimi leti zmagal na volitvah, je neoliberalni kapitalizem zgolj odvrgel še zadnjo tančico domnevno progresivnega liberalizma, ki je zakrivala njegovo agresivno bistvo. Trump ni padel z neba, ampak so ga postopoma pripravljala desetletja neoliberalne deregulacije in razgradnje družbene infrastrukture. Kot je v svoji lanski knjigi In the Ruins of Neoliberalism opozorila Wendy Brown, je treba politični program neoliberalizma povzeti natanko v stavku Society must be dismantled, družbo je treba razbiti. Ta slogan se po eni strani odziva na zapis francoskega političnega teoretika Michela Foucaulta, ki je liberalnega predhodnika sodobnega neoliberalizma interpretiral kot biopolitiko in liberalni politični program strnil v stavek: Družbo je treba braniti. V tej biopolitični paradigmi 19. in prve polovice 20. stoletja je bilo ključno reguliranje življenja, organiziranje populacije, oblikovanje standardiziranih življenjskih pogojev in družbenih razmerij na način, da bo zajamčena čim večja ekonomska produktivnost. Toda za razliko od Foucaultovega branja Brownova poudarja, da je ob družbeni uveljavitvi in implementaciji neoliberalizma dejansko prišlo do preloma z biopolitično paradigmo. Neoliberalizem ni družbena biopolitika, v kateri bi imelo ohranjanje in reguliranje življenja osrednjo vlogo, ampak dosledna subverzija političnega skozi ekonomsko deregulacijo in financializacijo. Neoliberalizem je tako v resnici protidružbena anti-politika. Kot je provokativno izjavila britanska premierka Margaret Thatcher, pionirka neoliberalnega obrata v globalni politiki, »družba ne obstaja«.

Družbena celota torej ne obstaja oziroma obstaja kot vsiljena, »protinaravna« fikcija, ki jo je treba razbiti in nadomestiti s svobodnim trgom. Mimogrede, slovenski izraz »prosti trg« izgubi poudarek na svobodi, tem prvem in zadnjem paradnem konju neoliberalne ideologije; najboljši model svobode je trg, njeno uresničenje ekonomska deregulacija. Vendar nadaljevanje te upravičeno slavne izjave Thatcherjeve pogosto pozabijo citirati: »Obstajajo samo posamezniki in njihove družine.« To nadaljevanje nam ponazori, kaj si neoliberalizem še predstavlja pod družbenim stanjem, kombinacijo deregulirane ekonomije (trga) in restriktivne tradicije (patriarhalna morala), skratka sprostitev vseh »produktivnih potencialov« ekonomskega, spolnega in kolonialnega zatiranja. Tradicionalna morala, na katero je namigovala Thatcherjeva z referenco na družino, je seveda dediščina kolonializma (v njenem kontekstu Britanskega imperija) in patriarhata, ki je doživel renesanso v ideologiji posesivnega individualizma.

Če hočejo demokrati politično preživeti, bodo morali opustiti sanje o obnovi starega statusa quo in se dejavno preusmeriti k naslednji politični paradigmi.

Trump predstavlja radikalno verzijo tega že tako odkrito patriarhalnega, seksističnega in rasističnega neoliberalizma (in drugega neoliberalizma ni). Njegov mandat je zvedljiv na sprostitev vseh agresivnih tendenc kapitalističnega sistema. Trump nikoli ni nameraval biti kaj več ali kaj drugega kot predsednik belih suprematistov in nič manj bele finančne elite. A seveda bi bilo popolnoma naivno, če bi v Bidnu videli karkoli več kot antipod znotraj iste politične in ekonomske paradigme. Slavoj Žižek je Bidna recimo imenoval Trump s človeškim obrazom. In res Biden ustvarja vtis, da si bo prizadeval zgolj za vrnitev od Trumpovega politično nekorektnega in vulgarnega business as unusual nazaj k politično korektnemu ter za odtenek bolj olikanemu in progresivnemu business as usual. Če je pod Trumpom vladalo nenehno izredno stanje, si od Bidna ne moremo obetati kaj več od obnove izgubljenega statusa quo.

Toda ali so stvari res tako preproste in enoznačne? Izvolitev Trumpa leta 2016 je sicer predstavljala prekinitev z business as usual in je delovala kot dokončno prebujenje iz onih sanj o ultimativni »družbeni« pogodbi med neoliberalizmom in demokracijo, ki jo je Fukuyama ob padcu Berlinskega zidu razglasil za konec zgodovine. Nemara se je šele s Trumpom konec zgodovine zares zgodil, in to nepovrnljivo. V njegovem mandatu se je izrazilo nekaj veliko bolj mračnega, skrajna brezbrižnost kapitalističnega sistema do ohranjanja planetarnih življenjskih pogojev in odkrita civilna vojna kot nova družbena normalnost. V nasprotju s Fukuyamo bi lahko temu scenariju rekli »implozija zgodovine«. Da je Biden v tej situaciji lahko osvojil zmago, je bržkone rezultat naključja. Če ne bi bilo covid-pandemije, bi Trump verjetneje triumfiral. In triumfiral bi tudi v fiktivnem scenariju spopada z Berniejem Sandersom, saj je imel na svoji strani ugodne ekonomske kazalce in sistem elektorskih glasov, ki pregovorno daje prednost republikancem. Vendar je pandemija v družbeni realnosti sprožila dovolj tesnobe, ki je delovala kot svojstvena mobilizacija volivcev. Tu se mimogrede kaže, da je tesnoba socialni afekt, oziroma vsaj lahko služi kot motivacija za socialno zavzemanje – za razliko od besa, ki je enoznačno antisocialni afekt in popolnoma ustreza neoliberalnemu razbijanju družbe. Mit o anksiozni desnici je treba enkrat za vselej zavreči. Rasisti, seksisti in kapitalisti ne čutijo nobene tesnobe ali strahu; njihov »politični« afekt je izključno sovraštvo do družbenega.

Pandemija je skratka delovala kot naključna prekinitev in sabotaža Trumpove politike resentimenta. Medtem ko je bila Trumpova izvolitev leta 2016 tako rekoč zgodovinsko programirana, je bila Bidnova naključna. A pomembno je, kakšno naključje jo je sprožilo: posledice človekovega dereguliranega poseganja v naravne ekosisteme. To mimogrede pokaže še na bolj temeljni politično-ekonomski program kapitalizma: naravo je treba uničiti. Ob Bidnovi zmagi se zastavlja očitno vprašanje, v katero smer bo šlo njegovo predsednikovanje. Vsekakor drži opazka, ki jo je bilo mogoče zaslediti v medijih, da je Biden tranzicijski predsednik. Tranzicijski je zlasti v smislu, da predstavlja drugo stran meje neoliberalnega projekta, njegovo izčrpanost, ki ironično odseva v dejstvu, da bo Biden ob nastopu mandata z 78 leti najstarejši predsednik ZDA in z 82 leti skoraj zagotovo ne bo še enkrat kandidiral (če ne bo pred tem odstopil mesta Kamali Harris).

Tu se lahko spomnimo še ene izjave, ki jo Žižek vedno znova ponavlja – »videz šteje« (appearance matters). Bidnov govor, njegova pojava, njegova »fenomenologija« sporočajo, da pojavnost neoliberalizma, kakršno je utelešal Trump, ni sprejemljiva. Seveda na podlagi te sporočilnosti ni mogoče sklepati o radikalnih protireformah ali zeleni družbeni pogodbi, odpravi policijskega nasilja nad Afroameričani itd. A če pogledamo, da je Trumpov poraz spravil ostale male trumpe v skrajno zagato – Jair Bolsonaro in Vladimir Putin molčita, Viktor Orbán in Benjamin Netanjahu hitita čestitati s stisnjenimi zobmi, Janez Janša je brez komentarja itd. –, to že kaže, da imamo opraviti z defenzivo populistične politike sovraštva in s situacijo, v kateri se bodo levičarska gibanja lahko učinkoviteje organizirala. Bidna nam ni treba vzeti za »našega človeka«. Videz morda šteje, a vsekakor tudi vara, in očitno je, da so na ameriških volitvah izbirali med dvema napačnima človekoma. Vseeno pa je bil eden od njiju »pravi napačni človek«, če lahko tako rečemo, človek, pod katerim bo vsaj možnost, da na dolgi rok zaključimo z neoliberalizmom na drugačen način kot s popolnim družbenim sesutjem ali z državljansko vojno.

Sicer pa marsikateri levi politični komentator prakticira politični purizem. Če človek ne živi v ZDA, v najboljšem primeru pozabi in v najslabšem nima realne predstave o tem, kako je Trumpovo predsednikovanje legitimiralo toksični odnos do žrtev sistemskega nasilja (Afroameričani, staroselci, ženske, homoseksualci, prekarci, migranti itd.). Zato Bidnova zmaga ni niti nepomembna niti je ne moremo enostavno cinično zavrniti s populistično parolo: »Vsi so isti.« Tudi če sta Trump in Biden dva obraza istega neoliberalizma, je Biden kandidat stranke, ki od leta 2016 doživlja nasprotno transformacijo od republikancev. Republikanci postajajo stranka političnega besa, saj Trump ni zgolj ime ekstremnega politika ali političnega ekstrema. Trump je poosebljenje sistemskega afekta, ki je v svojem bistvu antisocialen, vendar mu to še nikoli ni preprečilo organiziranja množic. Trump ni prilil olja na antisocialni afekt zgolj s svojimi tviti, govori in zborovanji. To je storil tako, da mu je dal obraz, ali raje, grimaso. Nemara je prav to njegov največji politični dosežek, pa tudi način, kako bo strašil po ameriški politiki in zlasti v republikanski stranki še nekaj časa. Trump je izgubil volitve, vendar je povečal svojo vidnost in zaostril delitev ameriške družbe, posledice pa se bodo pokazale v Bidnovem mandatu.

A ravno tako je Trump enkrat za vselej pokazal, da vrnitev v predtrumpovski čas ni več mogoča, niti za republikance niti za demokrate. Če hočejo demokrati politično preživeti, bodo morali opustiti sanje o obnovi starega statusa quo in se dejavno preusmeriti k naslednji politični paradigmi, ki jo najavljajo novi obrazi v njihovih vrstah, med njimi newyorška kongresnica Alexandria Ocasio-Cortez kot najslavnejši lik. Politična prevzgoja potrebuje čas in kolektivno delo. Trump kot politični fenomen se je postopoma rojeval od konca 70. let, v desetletjih agresivnega družbenega uvajanja neoliberalizma. Pot iz tega procesa lahko utre samo dosledna levica, a morda ji bo ostareli liberalec odprl prostor.