Študentski upor zoper Orbána

V madžarski politiki se je odprlo novo bojno polje – Univerza za gledališče in filmske umetnosti v Budimpešti. Po poskusu vlade, da bi jo spravila pod svoj politični nadzor, so se študenti univerze odločili, da jo zavzamejo in novemu vodstvu ne dovolijo vstopa v zgradbo. Poteza bi lahko ogrozila njihovo izobraževanje in celo poklicne možnosti, vendar je kljub temu verjetno edini način, kako zaščititi integriteto svojih bodočih poklicev. Njim v podporo se je na ulice Budimpešte zgrnilo več kot deset tisoč ljudi.

Vladajoča stranka Fidesz Viktorja Orbána je poleti sprejela zakon, s katerim je lastništvo univerze prešlo z države na zasebno fundacijo. Nato je vlada imenovala nov upravni odbor z doživljenjskim mandatom, ki je kmalu prevzel nadzor nad skoraj vsemi upravnimi nalogami univerze, medtem ko izvoljeni senat ni več imel pomembnega vpliva na njeno delovanje. Izgubil je na primer pravico do imenovanja rektorja in predstojnikov oddelkov. Zaradi tega je odstopil senat, nekaj zaposlenih pa je odšlo, med njimi Ildikó Enyedi, režiserka filma O telesu in duši, nominiranega za oskarja. A študenti so se odločili za precej odločnejši korak: okupirali so zgradbo svoje fakultete in tako novo, politično imenovano vodstvo doslej še ni moglo vstopiti.

Upor študentov si zasluži pozornost, saj kaže nestrinjanje z doslej uspešno metodo mehkega zatiranja, ki je orožje Orbánove vlade. V preteklih desetih letih je vladi zadostovalo, da je izkoristila ekonomsko odvisnost in negotovost delovnega mesta morebitnih izzivalcev, pa je veliko tistih, ki jim dogajanje ni bilo všeč, utihnilo ali zapustilo državo. Le redki so se skušali upreti, a jih je bilo komaj slišati. Študenti umetniške univerze pa so se odločili, da se bodo skupaj uprli vladi, čeprav bi s tem ogrozili svoje izobraževanje in poznejšo poklicno pot.

Izrazi podpore pisatelja Salmana Rushdieja ter igralk Cate Blanchett in Helen Mirren so pripomogli k odmevnosti študentskih protestov.

Gledališče in film običajno veljata za področji svobode in eksperimentiranja, a sta hkrati v majhni državi, kot je Madžarska, lahko tudi kanal za nadzor nad ljudmi, dejavnimi na tem področju. Nemški pisatelj Klaus Mann je v svojem romanu iz leta 1936 Mefisto opisal veliko dilemo igralca Hendrika Höfgena. Zaradi poklica in kariere je bil vezan na nemški jezik, in če bi se upiral nacističnemu režimu, bi bila njegova usoda negotova; uničil bi vse, za kar se je trudil prvo desetletje svoje poklicne poti, možnosti za nov začetek v drugi državi pa so se mu zdele slabe. Höfgen, nekdanji član komunistične partije, se je zato odločil za sodelovanje in služenje novemu režimu ter tako postal spoštovan umetnik v nacistični Nemčiji. Današnja Madžarska seveda ni kot Nemčija v 30. in 40. letih, a glavno sporočilo romana Mefisto še vedno velja – nič čudnega, da se je Róbert Alföldi, nekdanji direktor madžarskega narodnega gledališča (prvega mandata mu niso podaljšali, ker je veljal za preveč liberalnega in premalo naklonjenega domači kulturi), leta 2013 odločil za uvrstitev Mefista na gledališki spored. Pretekla leta so bili umetniki, ki so pokazali naklonjenost vladi, velikodušno nagrajeni, medtem ko so drugi dobili manj priložnosti za delo in so se morali bati samovoljnih rezov javnih sredstev. Hkrati izselitev iz države za ljudi, ki delajo v poklicu, močno odvisnem od maternega jezika, ni preveč obetavna možnost. Študenti na Univerzi za gledališče in filmske umetnosti so se dobro zavedali, da bi si z brezbrižnostjo in sodelovanjem zagotovili najboljše možnosti za uspešnost v življenju, a so se kljub temu odločili ravnati po svoji vesti, čeprav ogrožajo svojo univerzitetno izobrazbo in si morda omejujejo poklicne priložnosti. Madžari to vedo in številni jih zato cenijo: v podporo študentom je na ulice odšlo več kot deset tisoč ljudi.

To ni edini primer zavzetja univerze, je pa Orbánovi vladi verjetno povzročil najhujši glavobol doslej. Več univerz so prenesli v last zasebnih fundacij, večinoma brez posvetovanja z univerzitetnimi vodstvi, posledice tega pa so veliko hujše, kot bi sodili na prvi pogled. Čeprav so ustanove nazivno postale zasebne, se v tem skriva tudi kleč, je opozoril László Upor, ki je odstopil kot namestnik rektorja univerze in se je 27. oktobra na zaslišanju pogovarjal z odborom za kulturo in izobraževanje pri evropskem parlamentu. To pomeni, da so univerze še vedno odvisne od javnega denarja, nimajo pa več javnega nadzora, saj so člani upravnih odborov z doživljenjskim mandatom večinoma ljudje s tesnimi zvezami z vladajočo stranko, nekateri pa celo zasedajo položaje v vladi. Univerze tako izgubljajo avtonomnost, ki jim jo zagotavlja listina EU o temeljnih pravicah.

Na številnih drugih univerzah je »privatizacija« potekala gladko in se ji niso uprli niti vodstvo niti študenti. V primeru umetniške univerze pa je kar nekaj dejavnikov zadevo zapletlo. Že več let namreč poteka kulturna vojna med humanističnimi vedami oziroma akademskimi krogi na eni strani in konservativci na drugi. Attila Vidnyánszky, novo imenovani predsednik nadzornega odbora Univerze za gledališče in filmske umetnosti, in nekateri drugi konservativni umetniki se javno pritožujejo zaradi liberalne kulture na univerzi in pomanjkanja domoljubja, ki naj bi bilo značilno za izobrazbo njenih študentov – kar nakazuje, da bo novo vodstvo, ki razmišlja kot vlada, uvedlo velike spremembe v trenutno progresivnem izobraževanju. Orbánu zvesti konservativno propagandni mediji so izrabili priložnost za nekaj primerov #jaztudi v gledaliških krogih, da bi ta poklic prikazali kot gnil, medtem ko je Árpád Szakács, doslej bolj malo znan konservativni novinar, objavil vrsto člankov, v katerih zahteva, da država neha podpirati, tudi finančno, liberalno misleče umetnike.

Grožnja je še toliko resnejša, če upoštevamo, kaj se je v preteklosti dogajalo z neposlušnimi univerzami. Pred le nekaj leti so iz države pregnali ugledno univerzo s predavanji v angleščini, ker jo je v 90. letih ustanovil George Soros, zato je veljala za preveč liberalno za Madžarsko. Namestnik rektorja univerze v Kaposvaru, v katero sodi tudi fakulteta za gledališče, je bil že omenjeni Vidnyánszky. Kot so se pritožili študenti gledališke igre, je kakovost izobraževanja začela upadati, takoj ko je prevzel vodenje, veliko predmetov so ukinili, druge pa so začeli poučevati ideološko pristranski predavatelji, na primer pisatelj in literarni zgodovinar Mihály Takaró, znan po svojih skrajno desnih in antisemitskih stališčih.

Študenti na Univerzi za gledališče in filmske umetnosti protestirajo, čeprav s tem ogrožajo svojo univerzitetno izobrazbo in si morda omejujejo poklicne priložnosti. Madžari to cenijo in jih podpirajo.

K uporu študentov pa je pripomogla še neka druga poteza. Glavna neodvisna redakcija v državi Index se je znašla pod hudim političnim pritiskom, a namesto da bi se uklonila, so se njeni novinarji odločili za skupinsko odpoved in ustanovili novo publikacijo. Njihova odločitev je požela tako veliko javno podporo, da je ekipa komaj dva meseca pozneje zbrala dovolj donacij za začetek novičarskega portala Telex.hu. Naklonjenost novinarjem Telexa in protesti za Univerzo za gledališče in filmske umetnosti so morda prepričali študente, da njihov boj ni vnaprej izgubljen, in jim dali moč za vztrajanje, čeprav novo vodstvo počne vse v svoji moči, da bi študente odvrnilo od nasprotovanja – blokirali so jim internet, pozvali k izpraznitvi stavbe in objavili, da predavanja v tekočem semestru ne bodo priznana.

Takšne so trenutne razmere. Izrazi podpore pisatelja Salmana Rushdieja ter igralk Cate Blanchett in Helen Mirren so pripomogli k odmevnosti dogajanja, zaslišanje v evropskem parlamentu pa je pokazalo, da gre za vprašanje, pomembno na vseevropski ravni. Dogajanje na Madžarskem še posebej zanima slovenske politike. Irena Joveva z liste Marjana Šarca je izrazila svojo podporo univerzi, Milan Zver iz Slovenske demokratske stranke pa je navdušeno podprl odločitev madžarskega zaveznika Janeza Janše, da okrni avtonomnost univerze – označil jo je celo za nekaj pozitivnega, posodobitev, Vidnyánszky pa naj bi bil po njegovem eden najboljših režiserjev v državi. Ponovil je tudi režiserjevo trditev, da so študentske proteste pripravili levi in liberalni politiki.

Kljub mednarodni odmevnosti se bo bitka za to ustanovo odločala na Madžarskem. Glede na trmoglavost madžarskega vodstva in njegovo zagrizenost pri brisanju vsega, kar velja za liberalno, so obeti za študente precej neugodni, kljub temu pa so pokazali nekaj, kar bi lahko postalo resna težava za Orbánovo vlado: v državi živi mlada generacija, ki se noče ukloniti, in dolgoročno, če jim bo sledilo dovolj ljudi, bi njihova akcija lahko pripomogla, da bi se neliberalna politika s palico in korenčkom vendarle zlomila.

P.S.
V torek je Orbánova vlada zaradi ukrepov proti epidemiji študente prisilila, da so poslopje univerze zapustili. Okupacije je bilo tako po 70 dneh konec, študentje pa so obljubili, da bodo z bojem nadaljevali.