Zakaj so zgodovinarji zamolčali istospolno usmerjenost generala Borojevića?

Svetozar Borojevič (1856–1920) se je v zgodovino vpisal kot poveljnik soške fronte

Vojnozgodovinski zbornik je bil prvi, ki je Slovencem obširno opisal življenje generala Svetozarja Borojevića. Potem je v okviru spominjanja na 1. svetovno vojno prišlo do vedno novih obujanj na tega znamenitega avstro-ogrskega vojskovodjo. Dobil je svojo knjigo, o njem je bil posnet celo zelo dober televizijski dokumentarni film. Ob tem pa je nenavadno, da je bilo zamolčano nekaj, kar je bilo v življenjepisu v Vojnozgodovinskem zborniku zelo jasno napisano in tudi utemeljeno. General Borojević je bil najverjetneje usmerjen istospolno …

Ne gre za njegove rokoborbe z mladim pribočnikom in še kaj, bistvo tega vprašanja je nekje drugje. Istospolna usmerjenost načelno in v teoriji ni sporna, ko gre za določeno osebnost pa je med našimi ljudmi strpnosti takoj konec. Kot da se ne bi spodobilo ali bi omadeževalo lik osebe, če bi ob njenem predstavljanju omenili tudi istospolno usmerjenost.

K temu bi lahko kdo dodal, da je pri nekem generalu popolnoma vseeno, kakšno je bilo njegovo zasebno življenje in kako je bil spolno usmerjen, toda to ni res. Tovrstne podrobnosti bi bile odveč ob opisovanju bojev in bitk, toda pri predstavitvi celotnega življenja osebnosti ni mogoče zanikati, da je pomemben del človeka tudi njegova spolna usmerjenost. Spolnost je najmočnejši človeški nagon in mu je narava ta pomen dala zato, ker je sestavni del ohranja človeške in vseh drugih vrst živih bitij. Pogosto spodbuja tudi človekova dejanja.

Od nekdaj je bila javna skrivnost, da so mnogi istospolno usmerjeni moški našli rešitev za svoje težave tako, da so šli za duhovnike ali mornarje. Oba poklica sta jih varovala pred ženskami in jima omogočala, da prikrijejo svoja nagnjenja. To ni bilo niti približno nepomembno, saj še ni dolgo, ko je bila moška istospolna usmerjenost kaznivo dejanje.

K navedenima poklicema pa je treba prišteti tudi vojaškega. Tudi vojska je pomenila razmeroma varen pristan, kamor so se zatekali istospolno usmerjeni moški, po drugi strani je to usmerjenost tudi spodbujala. Dečki, ki so jih starši poslali v vojaške šole, so od otroške dobe dalje živeli v istospolnem okolju. Skupne spalnice so bile tudi prostor individualnih in skupinskih spolnih zadovoljitev.

Ob vsem, kar je bilo o tem že zapisano, se je nesmiselno delati, da tega ni bilo. Moške ljubezni niso bile pogosto nič manj strastne kot do žensk, pa naj gre na primer za izražanje v pismih, kot pri princu Evgenu in njegovem prijatelju, angleškem vojvodi, ali za nagnjenja, ki jih je bilo treba zaradi okolja skrivati, saj si navaden oficir ni mogel privoščiti tega, kar si je lahko vojskovodja. Nobena skrivnost ni bila, zakaj so si istospolno usmerjeni pehotni oficirji dali na vojnih pohodih k sebi voditi bobnarčke in na ladjah ladijske fantiče.

To so zgodovinska dejstva in če za svetovno zgodovino ni več nobena skrivnost, da je bil sloviti maršal Montgomery usmerjen istospolno, in to nikogar ne moti, zakaj bi se bilo treba na Slovenskem pretvarjati zaradi koga drugega. Spolne usmerjenosti si noben moški in nobena ženska ne izbereta sama. Določi jima jo narava in ker je tako, ni nič manj naravna kot usmerjenost do drugega spola. Zato ni mogoče ostati samo pri načelnem priznavanju te resnice, ko gre za določenega človeka, pa je njegova istospolna usmerjenost vsaj stvar zadrege, če ne še česa hujšega. Pri Borojeviću je očitno že tako.

**Janez J. Švajncer je odgovorni urednik Vojnozgodovinskega zbornika, v katerem je bil pričujoči članek tudi prvotno objavljen**