Socialne stiske starostnikov v Sloveniji postajajo vse globlje

Društvo Humanitarček predlaga uvedbo avtomatiziranega informativnega izračuna dodatka za vse starostnike

Prostovoljci društva Humanitarček, ki pomagajo starostnikom v socialni stiski, opažajo da te postajajo vse globlje. Državo so zato pozvali, da v sedmem protikoronskem paketu sprejme rešitve, ki bodo najranljivejšim bistveno poenostavile dostop do varstvenega dodatka in jim omogočile dostojnejšo starost ter razbremenila humanitarna društva.

Kot poudarja predsednica društva Ninna Kozorog, so tudi nekatere z zakonodajo že predvidene pravice za starostnike nedostopne, saj jih ne poznajo ali pa je sistem vlog zanje prezapleten. Med temi in hkrati pomembnejšimi je tudi varstveni dodatek, ki je namenjen tistim, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Čeprav v Sloveniji pod pragom revščine živi 92.000 starejših od 60 let, jih dodatek prejema le okoli 22.600 ljudi.

"Naš predlog je uvedba avtomatiziranega informativnega izračuna za vse starostnike, katere pravice bi jim lahko pripadale in kakšna bi bila višina varstvenega dodatka. Če ne bi vložili ugovora, bi v sklopu sedmega paketa ukrepov za omilitev posledic epidemije varstveni dodatek dodelili po uradni dolžnosti," predlaga Ninna Kozorog.

Hkrati v Humanitarčku pristojne na državni ravni pozivajo, da sprožijo postopke za strokovno pripravo drugačne trajne sistemske zakonske ureditve, ki bo tudi po epidemiji zagotovila dostojno pokojnino do višine sedanjega varstvenega dodatka starostnikom, ki živijo pod pragom revščine.

Kot pravi socialni delavec v društvu Mišel Ristov, so bili do leta 2012 starostniki, ki niso prejemali zadostne pokojnine iz naslova svojega pokojninskega zavarovanja, upravičeni do t. i. starostne oziroma državne pokojnine, po njem pa so bile pokojnine, ki niso izvirale iz plačil v pokojninsko blagajno, iz nje izključene, dodatek za tiste z najnižjimi pokojninami pa je postal socialni transfer iz socialne blagajne in pod istimi pogoji kot druge vrste socialnih pomoči.

S tem je pravico do varstvenega dodatka izgubilo precej upravičencev, še več pa se je prostovoljno odreklo dodatku, da bi se izognili vrniti prejete pomoči s strani dedičev po njihovi smrti. Starejši so raje životarili v revščini kot obremenjevali svoje potomce.

Med glavnimi vzroki za nezadostno izkoriščanje sistemske oblike pomoči tistim, ki bi do nje bili upravičeni, so po mnenju Ninne Kozorog poleg nepoznavanja sistema pridobitve dodatka še nedostopnost obrazca v prosti prodaji, saj ga je mogoče kupiti le v večjih knjigarnah ali izpolniti na spletu, ki pa ga številni ne znajo uporabljati.

Ob tem je obrazec po njihovem mnenju bistveno preobsežen in prezahteven, med starostniki pa je še vedno zakoreninjen strah, da bo varstveni dodatek potrebno vračati. Časovno in finančno zahtevno je tudi sklepanje notarsko izvršljivih pogodb o preživljanju oziroma odpovedi preživljanja, v nekaterih primerih, ko svojec na primer prestaja zaporno kazen, živi v tujini ali z upravičencem prekine vse stike, pa tudi neizvedljiva.

V društvu so prepričani, da bi z avtomatizacijo dodelitve dodatka pomembno znižali število tistih starostnikov, ki životarijo z absurdno nizkimi dohodki, hkrati pa bi razbremenili centre za socialno delo.

Ob tem poudarjajo, da niso in ne želijo biti politično opredeljeni in da je njihova pobuda nastala izključno na podlagi dolgoletnih osebnih izkušenj pri delu s starostniki in brezdomci, njen edini namen pa je pomoč najranljivejšim članom družbe.