Javno pismo: Le etičnost šteje

»V 24 urah moram priti do cilja in se bom lahko vpisal v elitni klub izbrancev. Meni je ostala na razpolago do 24-ih ur še nekoliko manj kot ena ura. Kljub 23 urni poti, ki je bila za mano, kljub precejšnji izmučenosti, sem vedel, sem upal, da sem lahko prej kot v 24-ih urah na cilju. Trenutno so bili za to največja ovira krvavi žulji na obeh nogah, ki sem jih dobil v dežju čez smrekovško pogorje. Zato sem sezul čevlje ter v samih nogavicah začel teči proti izhodiščni točki svojega pohoda. Po 23-ih urah hoje sem tekel skoraj eno uro. Ne vem, od kje sem jemal moč. A je šlo. Toda na cilj sem pritekel slabih pet minut prepozno. Nisem se vpisal v knjigo, čeprav mi časa ni meril nihče drug kot le jaz sam. Nisem postal član kluba. Drugo leto bom poskusil znova«.

Tako se konča pripovedovanje, prava napeta zgodba neuspešnega poskusa pri premagovanju zahtevne poti. K-24 (klub 24 ali Koroška 24) je koroški hribovski izziv. Naloga je naslednja: v 24 urah prehodiš (ali pretečeš) okoli 85 km z višinsko razliko okoli 4500m po petih koroških planinah (Uršlja gora, Smrekovec, Raduha, Olševa, Peca). Kdor v tem uspe, postane član kluba K-24. Aktivnost ni športnega značaja, saj te nihče ne kontrolira, temelji na i planinski etiki: če rečeš da si to opravil, tvoja beseda šteje. Doslej se je v 21 letih v klub uspelo vpisati okoli 450 ljudi iz Slovenije in tujine.

A vrnimo se nazaj. Pet minut prepozno! Po vseh mukah, ponoči, podnevi, po dežju, v megli, 24 ur naporov na meji človeških zmogljivosti in potem zmanjka pet minut. Ni si težko predstavljati, kako huda je lahko skomina, da bi človek rekel, pa saj pet minut v primerjavi s 1440 minutami, pa res ni nič. Po vseh naporih, ki so za mano, pa res imam vso pravico, da teh slabih pet minut preprosto spregledam.

In ravno na tej točki se lomi. Ravno ta zapeljiva skušnjava je tista, ki loči poštenost od nepoštenosti, resnico od neresnice, etičnost od neetičnosti, pravo človečnost od zlagane. In ljudje smo vsak dan, vedno znova in znova, v situaciji, ko nas življenje postavlja v takšne oz. podobne odločitve. Ne vedno tako odločilne, včasih pa seveda še bistveno bolj pomembne. Čeprav so odločitve po vsebini lahko pomembno različne, je njihova etična komponenta vedno enaka. Vedno stojimo pred »dilemo«, ali lahko v svojem lastnem interesu resnico malo sebi prikrojimo ali ne. Vsaj malo, čisto malo, saj s tem ne bo nihče prizadet. Pa saj tudi nihče ne bo videl, da sem bil malo, čisto malo nepošten. Videl in vedel bom le jaz. Ampak v končni fazi je ravno to, kar vidim jaz, sam, najbolj pomembno in obvezujoče, za mojo mirno vest. Ampak v družbi, kjer se moramo stalno potrjevati, je tisto, kar v sebi vidim jaz, vedno bolj manj pomembno. Če hočem biti navzven potrjen in priznan, je pomembna fasada, moja vest pri tem ne šteje, preprosto za njo ni prostora, pravzaprav mi je celo v napoto. Pa tako mogoče, če imajo takšen vzorec, razmišljajo že otroci, pa naprej kot mladostniki in nazadnje kot odrasle osebe, doma, v družbi, na delovnem mestu. Pa potem iz tistega čisto malo to raste in se razvija in to postane naš vsakdan, v vseh porah našega življenja. Postane normalno. Pa če samo pogledamo v politiko … lažne obljube, lažna prepričevanja, lažna dejstva … so kar nekakšen standard, ki nas bolj malo prizadene ali preseneti, kot, da bi bilo to normalno. Ne, pa ni.

Vedno za tem stoji nepoštenost, neetičnost, neresnica, ki nas bi morala prizadeti, ki jo bi morali obsoditi, ki bi morala biti izločena. Pa smo kar tiho. Neetičnost pa se širi naprej, vse bolj. Pa smo danes v naši politiki, v naši realnosti, vsakdanjosti, na eni strani v situaciji, da že enostavno ne vemo, kaj je res in kaj je laž, in na drugi strani smo postali že kar imuni na takšno shizoidno situacijo. Laž in neetičnost pa se kopičita. Vsak dan bolj živimo v zlagani družbi. V družbi, kjer je pomemben močan glas, zunanja fasada, všečne izjave in vse manj resnica, poštenost, etičnost. In to gre naprej in naprej kot ogenj v vetru, po principu vzgleda: ja zakaj pa jaz ne bi, če lahko sosed, zakaj pa jaz ne bi, če lahko politiki. Le ti nam bi morali biti en sam velik vzgled kristalno čiste poštenosti in etičnosti, saj so vendar predstavniki države, naše skupne svetinje. Pa niso. V današnji politiki je toliko laži, sprenevedanja, blefiranja, nezakonitosti, nepoštenosti, da je človeka kar strah. Strah živeti v takšni družbi, ko ne veš, komu in kaj v najvišjih državnih strukturah sploh še lahko verjameš. To pa ima za posledico nelagodnost, nezaupanje in nezadovoljstvo. In Slovenci smo ravno zaradi tega vse bolj in bolj nezadovoljni državljani.

Tako in zaradi tega je naša etičnost vsak dan na novem preskusu in če hočemo ostati pošteni do samih sebe, nas nobeno neetično dejanje okoli nas ne sme vreči iz tira in prepričanja, da le poštenost šteje. In samo od nas je odvisno, koliko bomo etična načela kršili, koliko bomo drugim dopuščali, da jih kršijo. Koliko bomo, ali ne bomo, visoko etični ljudje, z mirno vestjo, da si tudi tistih slabih pet minut do cilja nismo prigoljufali. In takrat se bomo počutili moralno vzvišeni nad lažmi in nepoštenostjo. Ker le etičnost šteje! In vzgled etičnosti mora postati standard naših življenj, ne pa znak naivnosti in slabosti, kar danes žal je.