Ministrica priznala, da politika ustvarja sovražni govor

Ga ne bi tudi obsodila?

Pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič tudi po oblikovanju alternativne koalicije KUL ostaja trden člen Janševe koalicije – skupaj z ministrico Simono Kustec drži štango vladi v zgoščenem času, ko se državljani še dodatno zgražajo nad nenačelnostjo poslancev v vrstah SMC in Desus. Obema je nekako v tem pogledu prizanešeno.

Njena vloga je v času koketiranja z višegrajsko skupino in zanikanja načel vladavine prava še dodatno spregledana tudi v medijskem oziru, kjer bi pričakovali podvojeno pozornost iz dveh razlogov: svojo pozicijo dolguje politični in moralni korupciji stranke, ki ji pripada, hkrati pa zaradi narave resorja, kjer je del avtokratskega režima, ki se hitro vzpostavlja.

Novinarji jo načeloma po krivici puščajo pri miru. Sam sem že dvakrat opozoril na njeno inovativno "pahorjanstvo": ko je povprašana po obsodbi političnih napadov na sodstvo, ki se odvijajo s strani njenega šefa in vladajoče stranke, s katero je v koalicijskem razmerju, se bo brž zatekla v leporečje o sodelovanju, nujnosti dialoga in recimo terapevtskim poudarkom, da "se moramo slišati". Obsodbe skupaj s predsednikom republike ne bo zmogla – stranka SMC včasih, kot sem ugotavljal, preprosto plonka Pahorjevo inovativno recepturo bežanja pred odgovornostjo.

Njena vloga je v času koketiranja z višegrajsko skupino in zanikanja načel vladavine prava še dodatno spregledana tudi v medijskem oziru, kjer bi pričakovali podvojeno pozornost iz dveh razlogov: svojo pozicijo dolguje politični in moralni korupciji stranke, ki ji pripada, hkrati pa zaradi narave resorja, kjer je del avtokratskega režima, ki se hitro vzpostavlja.

V zadnjem intervjuju za ljubljanski Dnevnik je ministrica morala ocenjevati politične pritiske, ki jih izvaja oblast, katere del je, na posameznike v družbi. Peter Lovšin je naštel nekaj primerov vloženih tožb, ministrica pa je spet poskrbela za značilno abstraktno opredeljevanje:

Kako gledate na nov fenomen politično-družbenega boja, na vlaganje odškodninskih tožb zoper kritike? Vojaški sindikat upa, da bo 2000 članov tožilo pevko, režiserja in RTV Slovenija za skupno milijon evrov, predsednik vlade pa toži Marjana Šarca in akademika Rudija Rizmana ter s tožbo grozi celo eni izmed protestnic.

"Na to gledam z dveh zornih kotov: kot pravosodna ministrica in kot človek. Opravljamo javne funkcije in svoboda govora ima še posebej glede nas, ki smo na funkcijah, večji domet oziroma se ji več dopušča. Moramo biti sposobni veliko prenesti. Sama se v takšnih primerih ne bi odločila za tožbo. Hkrati si želim, da bi bile kritike bolj objektivne. Prav mi, ki smo na javnih funkcijah, se moramo najbolj zavedati, da vsako besedo, ki jo izrečemo, ljudstvo na podlagi psihologije množic vpija kot spužva. In to nato ponavljajo naprej. Mi smo tisti, ki v resnici ustvarjamo sovražni in nedostojni govor."

Kozlovič ima razumevanje za obe strani, kot smo lahko domnevali: za tiste, ki tožijo in tiste, ki so toženi. Njena relativizacija se potem okrepi še ob vpeljavi nesmiselnega razcepa med funkcijo, ki jo opravlja, in njo kot individualno osebo, pa nato še med svobodo govora in kritiko, ki mora biti »bolj objektivna«.

Dovolj nepričakovano je potem samokritično omenila še tiste na javni funkciji, ki da so pravi ustvarjalci sovražnega govora, s čimer je nesporno merila tudi na politike. Toda kaj, ko je to spet storila na dovolj varni abstraktni ravni, brez opredeljevanja in omembe imen, dejanj in situacij. Skratka, na ravni »obsodbe brez obsodbe«.

Gesta pravosodne ministrice zato lepo ilustrira splošno situacijo glede sovražnega govora in njeno odgovornost na vrhu resorja: načeloma so vsi proti njemu, toda v državi ga ni varno konkretno obsojati, kaj še preganjati.

**Zapis je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**