Komentar / »Močni voditelji« in njihovi mandarini

»Če slepi ljudje vodijo slepe ljudi, potem ti niso dvojno slepi, a kaj bolje tudi ne vidijo.«
Boaventura de Sousa Santos, Epistemologies of the South, 2014

Pisalo se je leto 2018, ko so bile globalno že izrisane konture novega sveta avtoritarnih odklonov in alternativnih dejstev. V (pre)vročem juniju leta 2018 je predsednik republike Borut Pahor na vprašanje o nevarnostih za demokracijo odgovoril: »Upoštevati je treba tudi nek trend v svetu glede vodenja vlad. Priča smo naraščajočemu pojavu močnih političnih voditeljev, tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Za mnoge ljudi je privlačno imeti voditelja, ki nadomesti pomanjkljivosti demokracije. Če že demokracija ne deluje, imejmo vsaj močnega voditelja, si rečejo. Za razliko od tistih, ki po navadi hitro sklepajo, da to vodi v avtoritarnost, nisem tako prepričan, da je to dvoje nujno povezano. Ljudje iščejo močne voditelje, za katere verjamejo, da bodo stvari lahko uredili.« Ne gre za šum, nesporazum, disonanco. V tistem času smo bili namreč priča številnim različicam tega odgovora, ki jih je Pahor ponovil v različnih kontekstih in v različnih nastopih.