Krvavcu!

To pismo ni namenjeno jamranju nad organizacijo v moji službi, ampak primerjavi nesorazmernosti zahtevanih ukrepov glede na stopnjo tveganja

V zadnjem letu vsi spremljamo brutalen propad slovenskega gospodarstva, športa, kulture, šolstva, predvsem pa narodove psihe. Imam občutek, da se vsi ukrepi vrtijo okrog nenadnega zaslužka trenutno prisklednih preprodajalcev takih in onakih s Covid-19 bolj ali manj povezanih dobrih. O zaščitni opremi, respiratorjih, črni luknji stroškov, nastalih po neštetih letih končno – po sili razmer - približno dokončane nove ljubljanske Urgence smo zdaj trčili še ob popolnoma nasprotujoče si ukrepe od priporočil dejanske stroke.

Beseda dejansko je uporabljena namerno. Meri namreč na tiste pripadnike stroke, ki s postavljanjem priporočil za dejansko koristne ukrepe želijo zares in iskreno pomagati, ter na tiste, ki najprej pomislijo, kako bi njihovi pajdaši na hitro zaslužili, in nato priporočajo razne maloumne ukrepe.

Ena žrtev the nebuloz je nedvomno smučarska industrija. Po tednu dni odprtja smučišč, tistih, ki so si to lahko privoščila, po gori denarja, vloženi v pripravo terena, organizaciji, upoštevanju VSEH priporočil tako imenovane stroke in nenazadnje – skrbi za svoje zdravje in zdravje smučarjev, je prišel ponoven dekret neizvoljene vlade, da je potrebno zapreti smučišča.

Sama sem kot prebivalka kraja, bližnjega Krvavcu, nekaj ur preživela na smučišču. V vsako gondolo so lahko vstopili le člani istega gospodinjstva z maskami, razkužili so vsako gondolo po odhodu prejšnjih smučarjev, okna gondola so obvezno odprta, čakalne vrste na žičnico so z jasno varnostno razdaljo, ne le spredaj in zadaj, temveč s pomočjo “stez” tudi levo in desno. Za povrhu ob žičnici stoji nasmejan žičničar, ki prijazno opomni vsakega, ki mu maska le malo zdrsne navzdol. Nihče od smučarjev zavestzno ne krši pravil. O kakšni gneči, kot ste ji bili priča vsak dan pred raznimi trgovinami hitre mode v zadnjem tednu, ni niti malo sledu. Ne poznam smučarja, ki bi znal več kot sekundo smučati v stalni razdalji manj kot dva metra od sosednjega smučarja, sploh če ni starš predšolskega otroka, kateremu pomaga pri prvih zavojih na smučeh. Smučanje je ena redkih dejavnosti, kjer se socialno distanciramo nagonsko, da se ne poškodujemo!

Tega dne sem se bolj ogroženo počuitila v trgovini s hrano, v ostale pa niti ne zahajam. Vse, kar sem si želela, je bilo nekaj sončnih žarkov v popoldnevu po dežurstvu na delovišču, kjer pogosoto nujno obravnavamo pacientke z COVID-19. Jasno, z masko FFP2, smučarskimi očali (btw, takšna nam je tako imenovana stroka priporočala v začetku epidemije, ko ni bilo dovolj zaščitne opreme, nekatera podjetja so celo darovala smučarska očala določenim oddelkom bolnišnic).

Preden ste nas vsak teden testirali na delovnem mestu, je veljala dikcija, da se s primerno uporabo zaščitne opreme v službi (torej tam, kjer se kar tare COVIDA-19) ne moremo okužiti. Vsakemu od zaposlenih so dali za primer dela z nizkorizičnimi pacienti in nizkorizičnimi stiki točno odmerjeno število mask za delovni dan po ena plastična – za enkratno uporabo – zaščitna očala, ki jih po mesecu dni še vedno nosimo – ista. Tak stik je v mojem primeru na primer vaginalna preiskava pacientke, kjer je moj obraz nekaj deset centimetrov stran od ženske. Pa na primer laparoskopska operacija (takrat še ni bilo obvezno testirati vseh operirank na našem oddelku), kjer puhneš nekaj litrov zraka, ki je lahko poln virusa, iz trebušne votline skozi vodilo direktno v okolico kirurgovega obraza. Takrat so navadne maske, in pa ena slaba plastična očala zadostovala ob netestiranih bolnikih – še tedne po najvišjih dnevnih številih okuženih in hospitaliziranih. Kdor se je okužil, se je baje okužil doma. In praktično vsi sodelavci, ki so zboleli za COVID-19, niso bili upravičeni do bolniškega nadomestila zaradi okužbe na delovnem mestu – saj ta baje ni bila mogoča. Ko so klicali naše lokalne strokovnjake ob stiku z okuženim, so stik, kjer smo imeli nameščeno takšno zaščitno opremo (navadna maska in ena plastična očala, ki jih je moč kupiti v vsaki trgovini z orodjem), obravnavali kot nizkorizičen in razen samoopazovanja nismo bili napoteni v izolacijo.

Nenadoma pa preslikajmo situacijo na smučišče. Smučat ne gre nekdo, ki ga vse boli, ima vročino in komaj diha. Noben užitek ni plačati 40 EUR za karto, in zaradi simptomov niti malo uživati v smuki, kajne? V bolnišnico pa takšen pride, in marsikateri “malce olepša” odgovore na podanem vprašalniku o tveganju za okužbo, da bi si pospešil obravnavo. Tudi asimptomatski pridejo – tako smučat kot v bolnišnico. Glede na to, da smo v bolnišnici, kjer je bilo premnogo dejansko okuženih, ob ustrezni uporabi zaščitne opreme dobili le navodilo o samoopazovanju ob stiku z nekom, ki je nekaj dni kasneje zbolel – ali niso moja ljuba Alpinina smučarska očala in FFP2 maska na smučišču dovolj, da se na razdalji 2m od nekoga, ki mu ne gledam v žrelo, ne smrka, ne daje nog narazen pred menoj, niti mu ne puham plina iz trebušne votline, res tako nevaren stik, da je potrebno zapirati smučišča in si v lastno opravičilo izmišljati še kupe dodatnih nesmiselnih in dragih ukrepov za spravljanje gospodarstva v vse večjo stisko in ljudi ob živce? Niso podali popolnoma nobene študije, ki bi kazala na kakorkoli povišano nevarnost prenosa virusa med smučanjem kot takšnim. Smučanjem, ne after-partyu, popivanju v lokalu ob smučišču, čemerkoli drugem, kot le čistem, preprostem smučanju!

Je res potrebno testiranje (niti ni definirano, po kakšnem protokolu, je to PCR, ali antigenski test?), niti ni jasno, zakaj test, opravljen drugje v svetu, da ne govorim o drugih državah EU ne bi bil ustrezen. Ali se bojite, da vam bo avstrijski zdravnik prodal izvid za 25 EUR? Če da, ali upate to povedati sosednjemu premierju Kurzu, ki državljane prosi za sodelovanje, jim ne ukazuje, grozi in ustrahuje, za povrhu pa ima odprta smučišča za domačine? Če že - ali je res potrebno testiranje vse družine? Otroci ne hodijo v šole in se med seboj ne družijo. Zakaj ne le odraslih, pa še to le tiste, pri katerih obstaja dejavnik tveganja za okužbo? Zakaj ne vsak dan narediti le naključnih 100 testov? Ali pa omejiti največje število smučarjev na smučišču naenkrat? Na primer??? Kdo bo plačal stroške testiranja? Kdo bo pa pobral provizijo od prodaje testov (ups, spet razmišljam na glas).

Ne razumite me narobe. Hitro testiranje je smiselno v primeru, da se načrtuje ožji stik z nekom, na primer zaradi zdravstvene oskrbe, posebnih potreb itd. Ob smučanju, SMUČANJU, smučanju, dragi moji, pa nevarnosti prenosa, višje od tiste na blagajni v trgovini z živili, ni.

Rada bi pohvalila prizadevanja žičničarjev RTC Krvavec. Proge so lepo pripravljene, kljub polenom, ki jih dobivajo pod noge. Zelo dobro so se organizirali v smislu preprečevanja virusa. Smučarji tudi, smo bili dosledni, vsi smo upoštevali priporočila verjetno bolj, kot kjerkoli v dolini.

Počasi mi jenja potrpljenje ob vseh nesmislih in brezglavosti tako imenovanih ukrepov proti epidemiji, ki v resnici to niso.

Disclaimer: kakršnikoli že so bili ukrepi na mojem delovnem mestu, so bili v mojem primeru dovolj, da sem se uspela obvarovati pred okužbo. To pismo ni namenjeno jamranju nad organizacijo v moji službi, ampak primerjavi nesorazmernosti zahtevanih ukrepov glede na stopnjo tveganja.

Ana Lasič, dr. med.,
specializantka ginekologije in porodništva v UKCLJ