Komentar / »Čas za resetiranje?«

Aprila 2020 je Jürgen Habermas v odzivu na izbruh covid-19 poudaril, da »se eksistencialna negotovost zdaj širi globalno in hkratno, in sicer v samih glavah medijsko omreženih posameznikov. Še nikoli nismo toliko vedeli o svoji nevednosti in neizbežnosti, da živimo in delamo v negotovosti.«1 Prav ima, ko trdi, da nevednost ni povezana le s samo pandemijo – za te zadeve vsaj obstajajo strokovnjaki –, temveč še tesneje z njenimi gospodarskimi, družbenimi in duševnimi posledicami. Bodite pozorni na njegovo natančno izražanje: ne le da preprosto ne vemo, kaj se dogaja, vemo, da ne vemo, in ta nevednost je že sama družbeno dejstvo, vtisnjeno v odziv naših institucij. Zdaj vemo, da so na primer v srednjem veku in na začetku moderne dobe vedeli veliko manj, kot vemo danes – a tega niso vedeli, ker so se opirali na trdne ideološke temelje, ki so jamčili, da je univerzum smiselna celota. Enako velja za nekatere predstave o komunizmu in celo za Fukuyamovo idejo o koncu zgodovine – vsi so domnevali, da vedo, v katero smer gre zgodovina. Poleg tega Habermas negotovost pravilno umešča v »glave medijsko omreženih posameznikov«: povezava z omreženim univerzumom pošteno širi naše znanje, a nas hkrati pahne v radikalno negotovost (so v naš računalnik vdrli hekerji, kdo nadzira naš dostop, so to, kar beremo, lažne novice?). Vedno nova odkritja o tujih (ruskih?) vdorih v ameriške državne institucije in velike družbe so primer te negotovosti: Američani odkrivajo, da ne morejo ugotoviti niti obsega niti načina sedanjega vdiranja. Ironično je, da je zdaj udaril virus v obeh pomenih, ki ju ima ta beseda, biološkem in digitalnem.