Avtokratski režimi za preživetje nujno potrebujejo čvrste voditelje

Demokracija izbrancev ne potrebuje

Anketa v Delu

Anketa v Delu
© Delo.si

V svetu postajajo zaskrbljeni glede stanja demokracije, doma tudi. David Runciman v svoji How Democracy Ends in Steven Levitsky in Daniel Ziblatt v How Democracies Die na podoben način opisujejo, zakaj so naše skrbi za njeno kondicijo povsem na mestu.

Da je demokracija v zatonu in v nekakšni recesiji, ker celo v razkoraku med nominalno demokratičnimi državami nekatere odkrito postajajo avtokratske, nekako že slutimo. Temu sledi zmanjšano zanimanje za politiko in zaupanje vanjo, kar v končni fazi največkrat ustreza ravno avtokratom in populistom na oblasti, saj opisano zaupanje v danem trenutku v zadostni meri uživajo, zaradi zaščite svojih rabot pa jim je bolj ljubo, če jim ljudstvo posebej vneto ne gleda pod prste in se manj zanima za politiko v celoti. Krize avtoritarnim voditeljem pogosto omogočajo, da si prisvojijo večjo moč. Nemalokrat si populistični voditelji priborijo svoje mesto z igranjem žrtev in tudi pri nas vidimo, da je victim playing ena od najbolj uspešnih psihopolitičnih propagandnih kart, ki sem jim celo tisti na oblasti nikakor ne želijo odpovedati.

Z drugega konca preti nevarnost, ki jo opisuje belgijski zgodovinar David Van Reybrouck skozi uvedbo koncepta »volilnega fundamentalizma«: ker se je naš pogled na demokracijo povsem sploščil in jo zoženo razumemo le še skozi njen »praznik«, torej možnost izbire na volitvah, se ji zaradi oskubljene perspektive pogleda nanjo dejansko vedno bolj odpovedujemo.

Izginjanje »bistvenosti« demokracije

Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma je na svetu odstotek tistih, ki so se opredelili, da je »bistveno živeti v demokraciji«, strmoglavil s približno 70 odstotkov med rojenimi v tridesetih letih, na okoli 25 odstotkov med rojenimi v osemdesetih. Povedano drugače, »bistvenost« življenja v demokraciji je kot vrednota v očeh množic drastično upadla in to so izkoristili avtokratski voditelji. Ključnost vrednotenja demokracije je povezana z (ne)zadovoljstvom z njo. Trendi kažejo povečanje nezadovoljstva v zadnjih 25 letih, pri čemer »otoki zadovoljstva« ostajajo predvsem Nizozemska, Švedska in Švica. V omenjenem forumu premike v prepričanjih pojasnjujejo s štirimi dejavniki, ki so polarizacija, paraliza, perfidnost in nemoč.

Prvi opiše države z naraščajočo polarizacijo, kar po sebi nakazuje vedno močnejše trende razočaranja in število nezadovoljnih. To še posebej velja za države z večinskim volilnim sistemom, ki ustvarja »zmagovalce in poražence«, skoraj polovica volivcev pa je po vsakih volitvah zato razočarana. Paraliza nastaja zaradi vladnih kriz in zavračanja političnega vakuuma; eden najbolj prepoznavnih primerov zanj je Združeno kraljestvo v času Brexita. Perfidnost je povezana s korupcijo in škandali v vrhovih oblasti, državljanska nemoč pa je največkrat izmerljiva že skozi volilno udeležbo in kaže na okrepljeno nezaupanje do politike in zmanjšano zadovoljstvo državljanov.

Trend: več demokracije trenutno zmaguje

Včerajšnje Delo v članku o spisani konstruktivni nezaupnici Janši omenja vlogo in pomen »najboljšosti« demokracije pri respondentih zadnje raziskave, ki jo je opravil Center za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede, ki končuje najnovejšo raziskavo Slovensko javno mnenje. Poudarek o tem, kako pomen demokracije v primerjavi z vrednotenjem »močnega voditelja« raste, je opisan takole:

Medtem ko je bila še spomladi za javno mnenje v izrednih razmerah demokracija manj pomembna in so anketirani prednost dajali močnemu voditelju, ki je sposoben urediti zadeve, se je skozi mesece vladavine Janeza Janše razmerje obrnilo. V javnem mnenju se je torej od pomladanskih mesecev zgodil preobrat pri vrednotenju doseženih demokratičnih standardov – jeseni je namreč več kot polovica anketiranih (52,9 odstotka) odgovorila v prid demokracije. Spomladi je bil delež teh odgovorov nižji za skoraj šest odstotnih točk.

V slovenskem javnem mnenju naj bi potemtakem prišlo do določenega trenda v prid demokraciji in proti močnemu voditelju v zadnjih treh mesecih, kar bi utegnilo posredno pomeniti, da morda »močne drže« predsednika vlade več ne podpira toliko anketiranih. Še vedno pa smo pri tem, če povemo zelo približno, da približno polovica anketiranih v obeh merjenjih od marca daje prednost močnemu voditelju.

Jasno je, da avtokratski režimi za preživetje nujno potrebujejo čvrste voditelje, medtem ko demokracija izbrancev načeloma ne potrebuje: kar je njena prednost, so aktivni državljani in trdna civilna družba. Zato ni naključje, da bodo v avtokratskih režimih postali moteči in zelo hitro tudi prva žrtev ravno takšni elementi družbe.

Janez Janša in Borut Pahor na ustanovitvi Zbora za republiko, junija 2004

Janez Janša in Borut Pahor na ustanovitvi Zbora za republiko, junija 2004
© Borut Krajnc

V tem oziru manipulira predsednik republike Borut Pahor, ki je nedavno v obrambo Janševi vladi taksativno našteval, zakaj po njegovem demokracija v naši državi deluje: ker vlada deluje, ker imamo parlament, ki deluje, ker sodišča normalno delujejo in ker, tega sicer v nedavnem intervjuju ni rekel, še vedno izvajamo volitve:

Državni zbor dela. Vlada dela. Sodišča delajo. Osnovni demokratični ustroj ostaja in deluje.

Ne, za zdravo in polno demokracijo našteti pogoji niso zadostni – in ravno skozi zamolčanje tega dejstva predsednik zavestno ponuja zgrešeno prešibko razlago. Zakaj, že dobro vemo.

**Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.