Prvi zaušnici buldožerski politiki: Primer Zdenke Badovinac

Vsa umetnostna elita – stroka trobi zdaj v isti rog, zedinjena, enotna, v oblastni želji po izmišljenem primatu umetnostnih »resnic«, v zrcaljenju v istem ogledalu. Torej: najprej odpor, upor elite, to najprej. Nekdo, ki se ne strinja, ki mu zadeva ni po godu. To razumem. A celotna stroka? Res – v resnici – še želijo zadržati svoj in Z. Badovinac »vzorčni« prestol? Res hočejo, v vodenju sorodne Hiše, zadržati zdaj nekoga, ki – za pet mandatov – vodi svojo, skorajda zasebno potovanje v-dom-in-svet in si želi s to ozko progo spet zagotoviti svoj primat nad likovno in vizualno sceno? Brez pravega pokrivanja in uveljavljanja pojavov in smeri v sodobni ustvarjalnosti, ki je dejansko bolj razvejana in kvalitetna, kot to pokažejo v MG.

Govori se o »politični«, zasebni odločitvi ministrske izbire. Če ni zagovor stroke in strokovnih institucij, ki hoče in želi le zadržati privilegije v umetnostni presoji, najbolj politično dejanje?

Nad vse so se zgrnile »mračne sile«. – Vsakdo, pravijo, »iz branže društva«, pa res ne, kot pravi pisec članka in z njim umetnostna elita in A. Smrekar? A Zdenka Badovinac? Ne, Zdenka, Zdenka pa res ne? ZB je nagrajena z Zabelovo nagrado 2020, v zagovoru, v zapisu ob podelitvi: za »likovno kulturo in za teorijo«, se pravi za njen prispevek v teoriji? Kot vem in mi je znano, ZB v zadnjih desetletjih ni napisala niti ene teoretične razprave? In za »kulturo« so očitno nagradili zdaj osebo, ki je v svoji vladavini v MG osebno in kar se da odločno zavračala določene in vedno temeljne in zvočne likovne zvrsti: slikarstvo v prvi vrsti, kiparstvo, čisto risbo.

Rekli smo kiparstvo? Seveda ne v smislu in pomenu Pogačnikovih »postavitev« v prostoru in del skupine VSSD, predvsem njegovega vodilnega »kiparja«? – Kultura je seveda le ohlapna, »spolzka« stvar, pod njo lahko razumemo vse možne sprege. Da pa več desetletij zapiraš galerijo pred likovno zvrstjo, ki danes znova pridobiva izgubljeno, a vodilno moč, na vseh nivojih in celinah, je seveda preje nekulturno, zgodovinsko dejstvo. Vsekakor je zasluga ZB umetnostna iz/postavitev zahodno-vzhodnega »divana«, a skrb za nacionalno stalno zbirko v MG je katastrofalna. Kot da ne obstaja – več – umetnost v XXI. stoletju? Seveda: ker je to obdobje novega slikarstva. Vsekakor je najava Zabelove nagrade 2020 vsekakor Delovo »politično« dejanje. Obratno bo to obdobje zadnjih desetletij v bodočnosti veljalo kot doba »zastranitve« MG.

Nihče, se pravi prav nihče ni (ne)zamenljiv, niti minister V. Simoniti niti Z. Badovinac, ki zanjo trdijo, v tem istem članku, da je Moderna galerija pod njenim vodstvom edina institucija, ki zna in zmore ovrednotiti sodobno likovno produkcijo in medijske prostore? S kakšno in katero teorijo, se sprašujem? Sodobna ni le vizualna, medijska, prostorska, video stvaritev, brez prave umetniške invencije in velike ideje. Sodobna je tudi figuralna in vse bolj vzorčna likovna umetnost, ki pa v MG v zadnji dobi ni bila v ospredju. Sodobne intermedijske pobude in zagovori nastajajo tudi drugod, v Kapelici in Kibli, v Mb, Ce in NG z večplastnim, internacionalnim medijskim konceptom.

In govorijo, da se bodo z novim vodjo MG izgubile »osebne« mednarodne vezi in povezave s ključnimi osebami in institucijami, kar je zasluga ZB. V resnici se ne bodo izgubile in izpuhtele. Prešle bodo na novo vodstvo in na strokovnjake v MG, ki so nesluten kapital, tako v pripravah na razstave kot v povezavi s tujo umetnostno elito. (Tudi ZB je nekje začela, pred več kot dvajsetimi leti je nasledila Z. Kržišnika, z bogato dediščino vodenja MG. Tudi ona, ZB, je takrat začela s točke nič, brez znanja in mednarodnih vezi.) Nikar se ne slepimo, nič ne bo drugače. Umetniški nivo MG ne bo (pro)padel. Mednarodne vezi in srečanja ne bodo izpuhteli. Nek »novi« vodja MG jih bo, z njenimi kuratorji, akumulirane, koristno uporabil kot svoje in bodoče »znanje«. Naj zdaj ima še možnost nekdo drugi, s potrebnim znanjem: nova zvezda repatica. Seznanjen z najnovejšimi slikovnimi tokovi v umetnosti sodobnega (kot mundus) umetniškega in umetnega (kot artis) slikovnega ozvezdja. Ki bi z izbrano strokovno komisijo in skupino poznavalcev vodil in na novo spet obudil vse tiste likovne smeri/pojave, ki so prav danes še in zopet aktualne. Na koncu bo izbran Nekdo, ki bo

skušal zajeti celotno umetnostno scenografijo. Ki bo kot »novi« človek »starega« sveta pokrival in vzpodbujal k razstavljanju vse ključne in potencialne kandidate. Samo, da ne bo znova/ spet nekdo, ki svoj program gradi le na vizualnih artefaktih. Direktor MG mora biti predvsem koordinator: med zahtevami prostora, med možnostmi in pa željami. Kuratorji pa izvajalci. — Andrej Medved, muzejski svetnik, Koper