Doma smo že najdlje v Evropi, skupno skoraj sedem mesecev, in imamo dovolj!

Javno pismo dijakov ministrici za šolstvo Simoni Kustec

Spoštovani, smo Mladi za enotno sedanjost, skupnost preko 170 dijakov iz celotne Slovenije, ki se zavzema, da bi se izboljšale razmere za šolanje med epidemijo.

Šola na daljavo se do zdaj ni izkazala za najbolj produktivno in ne ponuja enakih možnosti vsem dijakom. Pandemija je udarila v vsaki družini drugače in razlike med dijaki so se še poglobile, na naših ramenih pa je breme šolanja, truda za dobre ocene, pogosto skrbi za mlajše sorojence in posledice trenutne krize.

Z našim pismom hočemo prikazati trenutno stanje v šolstvu iz naše perspektive in Vas pozvati k večji odzivnosti, hitrejšemu pretoku informacij in predvsem k odprtju šol, pri čemer upamo, da ne boste pozabili na preko 70 tisoč dijakov.

Za začetek bi se radi zahvalili za nekatere spremembe na bolje na področju šolstva v zadnjem mesecu, kot so ukinitev konferenčnega obdobja, prilagoditev mature za leto 2020/21, zmanjšanje obveznega števila ocen in odločitev, da se otroci s posebnimi potrebami vrnejo v šolske klopi. Pozdravljamo tudi trud pristojnih za delo v obdobju pandemije, a hkrati izpostavljamo našo plat zgodbe in težave s katerimi se srečujemo z iskreno željo po pozitivnih premikih v čim krajšem času.

Šole so se prvič zaprle marca 2020, dijaki od prvega do tretjega letnika smo šolsko leto zaključili doma, septembra sicer ponovno prestopili prag šol, a jih že 19. oktobra ponovno zapustili za nedoločen čas. Skoraj tri mesece kasneje se stanje še vedno ni spremenilo, epidemiološka slika je enaka ali pa se po kratkem izboljšanju spet poslabša, datum odprtja šol ni znan ali pa se ves čas zamika v prihodnost. V teh treh mesecih cele dneve sedimo pred elektronskimi napravami, bodisi pri delu bodisi pri pogovoru s prijatelji. Od ministrstva ne dobimo pravočasnih informacij ali pa se te pozneje spremenijo, tako zaposleni kot dijaki smo v stalni negotovosti. Odgovor na vprašanje, kdaj se bomo vrnili v šolske klopi, se vedno glasi »ko bo epidemiološka slika to dopuščala«, kar pa trenutno ne kaže, da se bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Strokovnjaki ves čas poudarjajo, kako pomembno je šolsko okolje za normalen razvoj vseh šolarjev, od prve triade do konca srednje šole, in kako hud pečat bo to pustilo na nas.

21. septembra 2020, je bilo po poročanjih v Sloveniji okuženih 418 učencev in dijakov od 251.000, kar je število šoloobveznih otrok po statističnih podatkih iz leta 2016/2017 (do zdaj se verjetno niso bistveno spremenili). Torej je bilo po izračunih do 21. 9. 2020, okuženih samo 0,16% učencev in dijakov v celotni Sloveniji. Najbolj se okužba širi na delovnih mestih, kjer delodajalci ne izpolnjujejo pogojev, potrebnih za zagotavljanje varnega dela, kljub vsemu pa so šole zaprte že 12 tednov in bodo za dijake po trenutnem načrtu še precej dolgo.

Naš namen je tudi opozoriti na socialne razlike, ki močno delijo slovenske družine. Te so že pred korona krizo delile slovenske dijake, a so se zdaj le še povečale in poglobile. Velike razlike, tako med profesorji kot dijaki, so tudi v tehnični opremljenosti in usposobljenosti, zato nimajo enakih možnosti za predajanje in prejemanje znanja. V Sloveniji je še vedno okoli 5000 gospodinjstev brez interneta, število učencev, ki interneta ali osnovnih pripomočkov za delo na daljavo nimajo, pa ministrstvu ni znano. Veliko družin še vedno živi v tako imenovanih belih lisah, območjih na podeželju, kjer interneta ni ali pa dela zelo počasi in okrnjeno. Dijaki, ki živijo na takšnih območjih, tako ne morejo aktivno in uspešno sodelovati na spletnih predavanjih in zgolj prepisujejo snov od sošolcev ter delajo sami.

Na veliko šolah je tudi nekaj takšnih profesorjev, ki nimajo zadostnega znanja, sredstev ali volje, da bi začeli ustrezno poučevati na daljavo. Tako včasih predelovanje snovi pade skoraj v celoti na ramena dijakov, kar pa ni namen šole.

Tudi domače razmere se močno razlikujejo od gospodinjstva do gospodinjstva; medtem ko nekateri živijo v zdravih in funkcionalnih družinah, je to za mnoge prej želja kot pa realnost. Nasilja v družini je letos za 20% več kot lani v istem času, le ugibamo lahko, koliko primerov ostane neprijavljenih, skritih za štirimi stenami. Pred pandemijo je bilo lažje poiskati pomoč, se obrniti na odraslega, ki mu je mogoče zaupati ali pa vsaj uteho poiskati pri vrstnikih in za nekaj ur dnevno ubežati nasilju. Zdaj ni več tako, nasilje za nekatere zapolni vsak dan in je pomešano z rutino in z njim se je treba naučiti živeti, pa ne bi smelo biti tako. Šolanje je tako postalo drugačno, veliko bolj naporno za tiste, ki morajo stalno poslušati prepir in vpitje, na šolske obveznosti se ni mogoče dovolj osredotočiti. Močno se je povečalo tudi nasilje na spletu, kamor so se mladi morali zateči v potrebi po stiku z zunanjim svetom in prijatelji. Seveda je takšna in drugačna problematika le stranski učinek pandemije, ki dnevno jemlje življenja in uničuje družine, a je tukaj in tega ne moremo spregledati. V primeru, da so starši v službi, na dijaka pade tudi skrb za dom in sorojence, kar dela učne razmere še toliko bolj neenake. Med nami so dijaki, ki se spopadajo s splošno revščino, skrbjo za bolnega družinskega člana ali druge člane družine, kar vpliva na kakovost in osredotočenost na njihovo osnovno delo– šolanje. Čim večja enakost in enotnost med dijaki v smislu razmer za šolanje je nekaj, kar si vsi želimo, Vi in mi, vsak bi moral imeti enake možnosti za pridobivanje znanja in pozneje tudi opravljanje mature. V trenutni situaciji se je vse podrlo, kar je razumljivo, pandemija žal obvladuje naša življenja, in kot kaže, bo tako še nekaj časa, pa vseeno je potrebno razmišljati tudi o izobraževanju in o olajšavah v zvezi z njim za nas. Svet se vseeno ni ustavil in tako dolgo zaprtje šol bo pustilo na slovenskih otrocih in mladostnikih hude posledice, znanja je veliko manj, a to ne pomeni, da ga od nas kdaj ne bodo zahtevali. Odraščamo med precejšnjo krizo, ki nam je zaenkrat odvzela že skoraj eno leto mladosti, ne vemo, kdaj se bo končala in kaj bo navsezadnje prišlo za epidemijo … a verjetno ne fantazijska utopija.

Šola ni le izobraževalna ustanova, temveč tudi prostor, kjer navezujemo prijateljstva, imamo socialne interakcije, se učimo lotevati izzivov in se udeležujemo dejavnosti, ki nas veselijo in izoblikujejo. Med pandemijo in šolanjem na daljavo se tako ni le okrnila naša izobrazba, temveč so prizadete tudi naše socialne veščine. Stvari, ki so nas včasih veselile in nam zapolnjevale dneve, npr. športne dejavnosti, so zdaj ukinjene ali prenesene na nekakšno spletno verzijo. Iz izolacije in hude omejitve stikov pa izhajajo mnoge duševne stiske in poslabšanje simptomov duševnih težav. Korona kriza je dostop do nujno potrebne psihološke pomoči hudo otežila. Nekateri mladostniki so se zaradi že od prej zmanjšanih stikov ter slabše podpore družine znašli povsem sami in obupani. Čeprav se je število samomorov v prvih šestih mesecih leta 2020 glede na enako lansko obdobje zmanjšalo, se je število poskusov samomora drastično povečalo – od sredine marca do konca maja za kar četrtino. Mladostniki in otroci potrebujemo socializacijo in življenje izven doma, od katerega smo zaradi trenutne situacije odrezani. Vsakodnevni stres zaradi preobremenitve v šoli ter izoliranost ali samota veliko najstnikov pripelje v depresijo, pristojni organi pa ne ne morejo poskrbeti za ustrezno pomoč. Poleg duševnega se je poslabšalo tudi naše fizično zdravje; glavoboli, slabšanje vida zaradi prekomerne uporabe zaslonov, prekomerna telesna teža zaradi zmanjšanja fizičnih aktivnosti so le nekatere od tegob. Bioritem se je spremenil in porušil, s tem pa tudi spalne in prehranjevalne navade – navadno na slabše. Šolska rutina in odnosi ter veščine, ki jih pridobivamo skozi šolanje v živo, so ključne in izredno pomembne za razvoj ter normalno funkcioniranje otrok in mladostnikov.

Jezni smo, ker iz ministrstva prejememamo tako malo informacij, ker je naša prihodnost tako rekoč »v zraku«, ker so najmlajši in najbolj nebogljeni otroci včasih sami doma ali pa se morajo z njimi vzporedno šolati še starši, ker se datum odprtja šol vedno zamakne, ker so naše šole zaprte že najdlje v Evropi in je naše znanje zato slabše od znanja dijakov v drugih državah, ker postavljate veliko drugih dejavnosti pred izobraževanje, pred samo prihodnost naše države. Mladi sodimo v šolske klopi, zato Vas srčno prosimo, da šolnikom podate boljša in bolj učinkovita navodila ter šole opremite z ustreznimi zaščitnimi sredstvi in s tem omogočite čimprejšnjo ter čim bolj varno vrnitev za vse dijake. Doma smo že najdlje v Evropi, skupno skoraj sedem mesecev, in imamo dovolj!

Mladi za enotno sedanjost