Pamflet

Spoštovani,

kot dolgoletni zvesti bralec in naročnik Mladine redno preberem rubriko Pamflet Bernarda Nežmaha, čeprav se z njim v nekaterih rečeh tudi ne strinjam. V zadnjem pamfletu »Potres v pojmih« Nežmah navaja, da so »borci proti okupatorju sistematično požgali večino slovenskih gradov«. To dejanje Bernard Nežmah tolmači in se sprašuje, ali je to bilo neizbežno s stališča obrambe domovine.

Ob tem bi podal svojo prvo pripombo, in sicer, da ni šlo za obrambo domovine. Ta je neslavno končala v aprilski vojni 1941, ko je kapitulirala vojska Kraljevine Jugoslavije. NOV in POJ so na teritoriju Jugoslavije in Slovenije izvajali osvobodilno borbo za izgon okupatorjev. Strinjam se, čeprav ni to poglavitna tema tega prispevka, da je bila v tem času izpeljana tudi revolucija s strani KPJ.

Želel bi poudariti, da so bile od začetka upora proti okupatorju in boja proti domačim kolaborantom do kapitulacije Italije (09/1943) partizanske enote oborožene zgolj z lahkim pehotnim orožjem. Topovi in težke strojnice so bile izjemna redkost, prav tako za njih ni bilo zadosti streliva. Prav zaradi tega razloga so bili kamniti gradovi in njihovi debeli in čvrsti zidovi, pozicionirani na, obrambno gledano, večinoma zelo ugodnih geografskih položajih, za partizane velika težava. Okupatorjem in njihovim pomagačem so nudili zavetje močnih, lahko branljivih postojank. Ob poskusu osvojitve takšnih gradov so partizani imeli dostikrat velike izgube. Na Dolenjskem in v dolini reke Krke (področje dobro poznam, ker od tam izhajam) je bila večina gradov požganih v kratkem »vakuumu«, ki je trajal od kapitulacije Italije do prihoda nemških enot in njihovih domačih pomagačev, ki so zasedli položaje v dotedanji italijanski okupacijski coni. Šele po razsulu italijanske okupacijske vojske so partizani prišli do nekaj orožja večjih kalibrov oz. večje ognjene moči (topovi, minometi, težke strojnice). Uničenje oz. požig gradov je bil torej ukrep izničenja nevarnosti, ki so jo predstavljali ti gradovi in njihove protipartizanske posadke, in ne objestno uničevanje kulturne dediščine. Mogoče res ni bilo neizbežno, je pa rešilo mnoga partizanska življenja.

Naslednja pripomba ye nanaša na zapis, da so partizani »oplenili gradove«. Ob zavzetju gradov so resnično zaplenili ves vojaški material (materialno-tehnična sredstva) in hrano. Pravo plenjenje pa je izvedlo lokalno prebivalstvo, ki je odnašalo pohištvo, slike, preproge, ogledala, lestence in svečnike, orodje, posode, ipd. Vse to in še kaj drugega iz oplenjenih gradov se je dalo še vrsto let po vojni kupiti pri prebivalcih v okolici gradov. Partizanska vojska, sploh njene gverilske enote, si zaradi velike mobilnosti, enostavno ni mogla privoščiti takšnega, za bojevanje nekoristnega balasta.

Zadnja pripomba na zapis je neprimerna primerjava partizanskega boja v Sloveniji in tudi bivši Jugoslaviji, in francoskih makijev. Partizanske enote so bile različno velike, in sicer od nekaj 10 do 2000 partizanov. Imeli so svoja skrita bivališča – baze, začasno osvobojeno ozemlje, sistem tajnih bolnišnic/zdravstvo, celo šolstvo in različne rokodelske delavnice. Francoski makiji so do operacije »Overlord« (poletje 1944) čez dan živeli kot navadni državljani (kmetje, delavci, uslužbenci, ipd.), ponoči pa so se združevali v manjše udarne skupine in minirali proge, ceste, mostove, energetske napeljave ter vršili atentate na manjše okupatorjeve patrulje. V gradovih Francije so večinoma bila razporejena poveljstva – štabi nemških okupacijskih enot. Oficirji Wermachta so pridno praznili vinske kleti gradov in odnašali umetnine. Napadi makijev na takšne gradove so bili za šibke skupine makijev prevelik zalogaj. O takšnih akcijah je sicer posneto nekaj vojnih filmov, vendar le ti nimajo podlage v zgodovinskih dejstvih. Tik pred invazijo v Normandiji so se makiji začeli združevati v enote, ki so dosegale 100 borcev, in so bile večinoma vodene s strani inštruktorjev britanske SOE (Special Operations Executive), bodisi da je šlo za britanske ali francoske državljane. Napori teh enot makijev so bili predvsem usmerjeni na oviranje komunikacij, po katerih so Nemci premikali okrepitve proti Normandiji. Po formiranju zavezniških sil v Franciji so se mnogi makiji pridružili večjim enotam in nedvomno pomagali v osvoboditvi svoje domovine, čeprav je potrebno priznati, da je največje breme bilo na plečih anglo-ameriških enot.

Kot vir več podatkov vašim bralcem in spoštovanemu g. Nežmahu priporočam knjigo avtorjev Lopez, Aubin, Bernard, Guillerat »World war 2 infographics«, v kateri so avtorji dokaj natančno opisali številčno stanje članov odporniških gibanj v državah Evrope, njihove žrtve oz. število padlih v bojih ter gibanje številnega stanja v letih 1941 do 1944. Avtorji niso upoštevali številčnega stanja odporniških gibanj v letu 1945, ker je tedaj marsikje prihajalo do obveznih – prisilnih mobilizacij, zato ne moremo več govoriti o prostovoljnih odporniških gibanjih. Podatki o partizanskem osvobodilnem gibanju v Jugoslaviji so nam lahko v ponos!

Tudi manj pozoren bralec tega skromnega prispevka bo verjetno upravičeno zaključil, da je avtor (nasprotno od g. Bernarda Nežmaha) simpatizer partizanskega narodno osvobodilnega boja. Sem tudi član novomeške spominske partizanske čete, ki svojo aktivnost financira s članarino in prostovoljnimi prispevki članov, tako da nas eventualna odtegnitev finančne podpore s strani trenutne oblasti ne bi prizadela. Zelo sem ponosen, ko se oblečem v repliko partizanske uniforme in mladim državljanom Slovenije razlagam vrednote partizanskega boja. Še bolj sem ponosen, ko oblečem uniformo slovenske TO, v kateri sem sodeloval v bojih na Medvedjeku leta 1991 in še nekaterih drugih akcijah, in si pri tem na prsa pripnem v boju zaslužen znak »Obranili domovino«. Tega nisem zapisal, da bi se s tem postavljal, temveč da povem, da imam kratkotrajne bojne vojne izkušnje in vojaško izobrazbo v šoli rezervnih oficirjev iz bivše skupne države.

S spoštovanjem in lepimi pozdravi.