Mira Furlan: »Revščina je povsod enaka, nacionalizem tudi, jara gospoda prav tako«

IN MEMORIAM: Mira Furlan (1955 - 2021). Hrvaški igralki v spomin poobjavljamo intervju v Mladini iz leta 2012. V njem je ena od najuspešnejših igralk v nekdanji Jugoslaviji spregovorila o Ameriki, razpadu Jugoslavije, o minljivosti in frustracijah. O svetu. Grozljivem svetu.

Mira Furlan je bila ena od najuspešnejših gledaliških in filmskih igralk v nekdanji Jugoslaviji, članica Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Ko se je na Hrvaškem razplamtela vojna, je državo zapustila, v matičnem gledališču pa dobila odpoved. Sledili so silovit medijski linč ter nebrzdano žaljenje in blatenje; vse skupaj je trajalo več let ob gromkem molku večine njenih gledaliških kolegov. Mesto Zagreb ji je nato na podlagi diskriminatorne fašistične odredbe tedanjega predsednika države Franja Tuđmana odvzelo stanovanje. Po prihodu v Ameriko je igrala v priljubljeni znanstvenofantastični seriji Babylon 5, nato pa še v seriji Lost. V hrvaškem gledališču je prvič in zadnjič spet zaigrala šele po letu 2000, v vlogi Medeje, in sicer v gledališču Ulysses na Brionih. S sinom in soprogom Goranom Gajićem, režiserjem, je do smrti (20. januarja 2021) živela v Los Angelesu v Kaliforniji.

Le redko je privolila v intervjuje za tukajšnje medije. Spodaj je pričevanje enega od teh redkih in dragocenih trenutkov. 

Še nedavno so Vzhodnoevropejci Ameriko istovetili s sanjami in tudi mi v nekdanji Jugoslaviji smo za vsako dobro stvar rekli: »To je Amerika.« Kaj je ostalo od te Amerike?

Da, obstajala je ideja o Ameriki, ideja, ki se je, tako kot še številne druge stvari v življenju, izkazala za slepilo. Mitska moč Amerike je ogromna, celo sedaj, v času resne krize, v času, ko je emigrantov, ki prihajajo v ZDA, vsak dan manj, tako da je pred kratkim v epizodi South Parka obmejna policija na meji z Mehiko Mehičane rotila, naj vendar pridejo v Ameriko, namesto da bi jih izganjala iz nje. Vsak od nas, ki smo se znašli v tej državi, je najbrž imel svojo predstavo o Ameriki in s tem tudi svojo utvaro o njej. Tisto, kar me je v mladosti očaralo pri ideji o Ameriki, niso bile vsakdanje zgodbe o izobilju in bogastvu. Ni me prav posebej vznemirjal mit o »deželi možnosti«, v kateri je »meja nebo«, prav tako ne zgodbe o tem, da če delaš, tudi zaslužiš. Celotna zgodba o »ameriškem snu«, h kateremu sodi to, da ima vsak državljan svojo hišo, ni bila tisto, kar je pri ideji o Ameriki name naredilo najgloblji vtis. Sicer pa se zdaj vsi ti miti podirajo kot hišice iz kart.

No, očarala me je ideja svobode, ideja o moči individuuma, ideja rasnega in etničnega mešanja, »melting pota«; ideja pravice do izbire, svoboda govora, tiska. Besedilo Deklaracije o neodvisnosti je lepo in vsaka beseda še zdaj velja in ima ogromno moč. Toda koncept se podira. Ker je ideja demokracije omajana, če že ni dokončno izdihnila pod neusmiljeno roko brezobzirnega grabežljivega kapitalizma. O tem ljudje, veliko pametnejši od mene, vedo veliko več, na primer gospod Slavoj Žižek, katerega nastope za gibanje Zavzemimo Wall Street smo s ponosom spremljali. Tudi Viktor Ivančić briljantno piše o tem v knjigi esejev Zašto ne pišem.

Zaradi tega se zdi, kot da bi kapitalizem, če ga ne mislimo kmalu obrzdati, najraje zdrsnil v sužnjelastniško ureditev. Sicer pa, mar se ni prav to zgodilo na Kitajskem, kjer se je komunistični totalitarizem res popolnoma zlil z neizprosnim kapitalizmom?

Sprašujete me, kaj je ostalo od tistega, kar je Amerika bila ali kar se nam je zdelo, da je. Recimo danes sem v časopisih brala, da je vrhovno sodišče razsodilo v korist Cheneyjeve tajne službe in obsodilo človeka, ki je na ulici pristopil h gospodu Cheneyju in mu rekel, da »je njegova politika v Iraku odvratna«, zaradi česar so ga aretirali in strpali v zapor. Ta človek danes pravi: »Kaj takega se ne bi smelo zgoditi niti v Iranu ali na Kitajskem, dogaja pa se tu, v Ameriki.« Tolikšno moč torej ima tisto slavno prvo dopolnilo k ameriški ustavi, ki vsem državljanom jamči svobodo govora in mišljenja. Tolikšno moč ima danes tudi ameriški mit, v katerega smo verjeli vsi, mit, ki je tako ali drugače prisoten v 99 odstotkih ameriških filmov, mit o zmagi tako imenovanega malega človeka nad sistemom. Ta mit, to se vidi na vsakem koraku, v vsakem segmentu družbe, tudi v mojem poklicu, je, žal, mrtev. Pokopal ga je brezobzirni, brezosebni, arogantni korporativni duh, ki ta trenutek obvladuje ne le Ameriko, ampak ves svet.

Z vojno je zrasel popolnoma nov razred ultrabogatih, v glavnem vojnih in povojnih dobičkarjev, ki so spretno unovčili dobrine nekdanje države in jih pobasali v svoje žepe, večino prebivalstva pa pustili v bedi. Vse velike zgodbe o narodu so bile in ostajajo le pravljice za otroke. Bolje rečeno za neumne otroke.

Vse ameriške administracije so svoj kult uspešnosti gradile večinoma s tako imenovanimi malimi, krajevnimi vojnami od Vietnama do Iraka. Sedanji ameriški predsednik je zbujal veliko upanje, toda zdi se, da tudi njegova administracija nima pretiranih zadržkov, kadar gre za vojne. Američani hodijo razsojat v druge države, vedno z izgovorom, da se borijo za demokracijo in človekove pravice, v resnici pa so razlogi zelo prozaični – nafta, dobiček ...

Da, zaradi tega človek občuti strahotno razočaranje. V Obami je marsikdo videl rešitelja (to pa je vsekakor vedno napaka in neizogibno vodi v razočaranje), človeka, ki bo znal in bo pripravljen varovati navadne državljane, saj je tudi sam prišel »od zunaj«, z roba, je pripadnik v zgodovini zatirane manjšine, ki je po Malcolmu X vedno nosilec resnice kot pač vsaka brezpravna manjšina. Nekako se je zdelo, da bi ta izobraženi, artikulirani, kulturni in pametni človek lahko poskrbel za bistveno spremembo. Toda tudi to se je seveda izkazalo za slepilo. Kajti kot smo od nekdaj vedeli ali bi se vsaj do zdaj že morali naučiti, stvar ni v človeku, ampak v sistemu. Sistem, ki temelji na moči korporativnega kapitala, pa je tako močan in tako odporen proti vsem udarcem, da ga en sam človek ne more premakniti niti za milimeter, naj se še tako trudi. Obama to ves čas poskuša, to je treba priznati.

Vojne – ne samo ameriške – so se vedno začenjale in so vedno potekale zaradi denarja in dobička enih na škodo drugih. Mar ni bilo tako tudi z vojnami pri nas? S to vojno je zrasel popolnoma nov razred ultrabogatih, v glavnem vojnih in povojnih dobičkarjev, ki so spretno unovčili dobrine nekdanje države in jih pobasali v svoje žepe, večino prebivalstva pa pustili v bedi. Vse velike zgodbe o narodu so bile in ostajajo le pravljice za otroke. Bolje rečeno za neumne otroke. Tako vsaj se mi zdi.

Kako se vi osebno, ki ste imigrantka iz povsem drugačnega družbenega okolja, znajdete v korporativnem kapitalizmu, značilnem za Ameriko, kjer že več let živite?

Ni lahko prenesti tega stalnega silnega pritiska na človeka, da mora zaslužiti, po možnosti čim več in še več, prav tako ni lahko živeti v sistemu, v katerem se človekova vrednost meri izključno z denarjem. Ta vidik življenja me ni nikoli pretirano zanimal. Pogosto pomislim, da se, če bi po kakem naključju odrasla v Ameriki, najverjetneje ne bi nikoli želela ukvarjati s tem poklicem, v katerem je vse ena sama neizprosna tekma in kjer so ljudje pripravljeni popolnoma na vse, samo da pridejo na cilj. Kolikor starejša sem, bolj ob vsem tem cirkusu občutim rahel gnus. Korporativni vidik svojega poklica sem najintenzivneje občutila, ko sem snemala izjemno priljubljeno serijo Lost, v kateri je bil odnos do igralcev popolnoma odvisen od denarja, ki so ga ti zaslužili. Ker gre za kapitalizem, so seveda s tistimi, ki so zaslužili največ, tudi najlepše ravnali. In nasprotno. Mi, otroci socializma, bi pričakovali, da bo odnos toliko boljši, kolikor manj denarja boš zaslužil, da bi se nekako nadomestil finančni primanjkljaj. Seveda ni tako. Splošno prepričanje, ki vlada tu, je, da če ne zaslužiš veliko, menda tudi vreden nisi kaj dosti.

Igralci tu delajo najrazličnejše stvari, da bi zaslužili za zdravstveno zavarovanje, in to me vedno znova šokira, to, da v najbogatejši državi na svetu ni mogoče – pa ne da Obama ne bi bil poskušal – omogočiti zdravstvenega zavarovanja vsem državljanom. Za zdaj velja, da je v Ameriki kar okoli 50 milijonov nezavarovanih državljanov in prav toliko revnih. To je sramota. Je pa zato dobiček farmacevtskih družb in organizacij, ki omogočajo zdravstveno zavarovanje, preprosto ogromen. To sta najmočnejši industriji v Ameriki z največjim deležem dobička. Pa vendar tako kot v vseh drugih plasteh družbe tudi v tej industriji ni niti najmanjše možnosti, da bi se bogati odrekli čemurkoli, četudi najmanjšemu delčku tistega, kar imajo.

Nimam izkušnje garanja v kaki korporaciji kot ena izmed mojih tukajšnjih prijateljic, prav tako emigrantka. Ona ima stabilnost, jaz pa svobodo. Človeško bitje potrebuje oboje, toda zdi se, da je to dvoje tako rekoč nemogoče združiti.

Mi smo vsaj nekaj mislili, o nečem sanjali, na nekaj upali. Novi iPhone je zanimiv tri dni. Nove ideje vendarle trajajo nekoliko dlje. Toda jasno mi je, da sem v manjšini. In da so takšna stališča preživeta. Za zdaj.

Poleg nekaj zelo uspešni serij, ki ste jih posneli v svoji »drugi domovini«, filme v glavnem snemate v Evropi in na območju nekdanje Jugoslavije. Zakaj je tako, saj angleško govorite, kot bi bila to vaša materinščina, in jezik torej ni ovira? In še, kdaj se mora igralka v Ameriki posloviti od svojega poklica?

Ko sem prišla v Ameriko, se mi je »zgodila« znanstvenofantastična serija Babylon 5. Tako sem se nekako, na svoje začudenje, znašla v svetu televizije. Kdo ve, zakaj se stvari dogajajo ali ne dogajajo. Ženske so seveda v popolnoma drugačnem položaju kot moški, ker sta seksizem in egoizem vsakodnevna pojava, zaradi česar ob njiju nihče več niti z očesom ne trene, tudi ko ju izkusi na svoji koži. Pred kratkim sem v Turčiji posnela lep film, v katerem sem imela glavno vlogo, igrala sem žensko, ki ima razmerje z mlajšim moškim. Takšno vlogo bi v Ameriki igrala igralka, stara 35 let, takšne predstave o »starejši« ženski namreč imajo. Sama pa sem v Ameriko prišla, ko sem bila stara 36 let. Seveda so vedno tudi izjeme, vendar so tu zgolj zato, da potrjujejo pravilo in da ohranjajo slepilo, da je prostor odprt, igra pravična in da imamo vsi enake možnosti.

Rekla sem že, da ste veliko filmov posneli v Evropi pa v Bosni, Srbiji ... povsod torej, samo na Hrvaškem ne. Nočete ali vas ne povabijo?

Pred kratkim sva z Goranom hrvaškemu filmskemu skladu ponudila svojo priredbo romana Dubravke Ugrešić Ministrstvo za bolečino, a je bil projekt zavrnjen. Ponudb ni bilo ali pa so bile le napol ponudbe. Minilo je točno 25 let, to je četrt stoletja, odkar na Hrvaškem nisem snemala filmov. Zanimivo. Vendar sem v tem času delala na Hrvaškem, enkrat v gledališču, enkrat na televiziji. To je, recimo, dvakrat v 20 letih. Iz tega je mogoče sklepati, da tam delam »dekadno«. Naslednjo ponudbo torej lahko pričakujem leta 2020. Do takrat pa – znajdi se, kakor veš in znaš.

Vaš odhod pred 20 leti je imel vse značilnosti tipičnega izgona; prilepili so vam oznaki narodne izdajalke in sovražnice domovine ter vam v Zagrebu odvzeli stanovanje. Pozneje so vam ga sicer vrnili, vendar šele po 17 letih. Kako danes gledate na tisto obdobje? Gotovo bi bilo udobneje, če bi v nekem trenutku pragmatično sprejeli kolektivni nacionalistični zanos namesto odpora, ki potem dolgoročno poskrbi za ne ravno prijetno usodo. Se vam z današnjega vidika zdi, da ste plačali previsoko ceno? Bi danes ravnali enako?

S procesom, povezanim s stanovanjem v Zagrebu, ki je trajal 17 let, je bil verjetno dosežen svojevrsten rekord. Morebiti pa je hrvaško sodstvo počasno preprosto zato, ker je tako temeljito. Kar se tiče devetdesetih let, se mi z današnjega vidika zdi, da niti nisem imela izbire, ampak sem morala živeti svoje življenje tako, kot sem ga živela. Če bi ravnala kako drugače, bi bila drug človek. Sodila sem med tiste, ki so zares verjeli v tako imenovano bratstvo in enotnost, pa ne samo naših narodov, ampak vseh ljudi na svetu. In še vedno verjamem, da je to edina možnost za ohranitev človeške vrste. Vse drugo vodi v nasilje, trpljenje in uničenje. Nacionalizma ne razumem, nisem uglašena na te strune. Mogoče je to plod vzgoje v družini, ki je bila ateistična in antinacionalistična, mogoče posledica moje etnične »raznolikosti«, saj so bili moja dedka in moji babici vsak druge narodnosti. Ko sem nekoč, ko sem bila še otrok, vprašala očeta, ali smo Italijani, mi je modro odgovoril: »Odvisno, iz katerega zornega kota gledaš.« Potem pa mi je v Istri neki Istran rekel: »Furlani niso Italijani. So Furlani.« Moj dedek Janez Furlan je bil vse življenje naročen na časopis Slovenec, živel pa je v Ogulinu na Hrvaškem. Babica se je rodila na drugem bregu Kolpe kot on, zaradi česar je bila Hrvatica, čeprav je govorila enako narečje kot ded, ki je živel na slovenski strani. Od nekdaj se mi je zdelo, da so nacionalne oznake naključne in bolj ali manj samovoljne. Moj drugi dedek Fritz Weil je imel med drugo svetovno vojno možnost oditi v Izrael in se tako rešiti, vendar je ponudbo zavrnil, ker ni verjel v noben, niti sionistični nacionalizem. To prepričanje ga je stalo glavo, zahrbtno je bil ubit v ustaškem taborišču Jasenovac.

Odrasla sem torej ob teh grozljivih zgodbah in v strahu pred vsakršnim nacionalizmom in fašizmom. To preprosto sodi k moji biti.

V tistih težkih časih, v devetdesetih letih, pa tudi kasneje, smo od prijateljev, ki so zapustili naše kraje, večkrat slišali, da je veliko teže biti emigrant v neki tuji državi kot odločiti se za »notranjo emigracijo« in jo živeti; torej naj bi bilo laže živeti v državi, ki sta jo opustošila vojna in vulgarni nacionalizem. Slišati je bilo kot nekakšen poskus seveda nepotrebnega opravičevanja zaradi odhoda, zaradi, recimo, zapuščanja območja, medtem ko je na njem pogrmevalo. Kaj menite o tem?

To je težko vprašanje. O tem sem nekoč poskušala napisati članek za Feral. Gre za stalno potrebo po primerjanju trpljenja, ki smo ga preživeli, ne glede na to, za kaj smo se odločili ali za kaj so se drugi odločili namesto nas. Primerjava seveda ni mogoča, ker so vse izkušnje težke in hkrati različne. Različno je trpljenje, različna bolečina. To je kot vprašanja, ki smo si jih postavljali v otroštvu, ali je bolje biti slep ali gluh.

Nikoli se nisem ukvarjala z »opravičevanjem« svojega ravnanja in se tudi ne bom. Vse, kar sem delala, sem delala samo tako, kot sem lahko. Če bi lahko delala drugače, bi to tudi storila. Pa nisem. Zato ker sem, kar sem. Žal. Ali na srečo. Odvisno od tega, iz katerega zornega kota gledaš, kot bi rekel moj oče.

Nekega dne sem se ameriškemu znancu potožila zaradi občutka osamljenosti in nepovezanosti z okoljem v Los Angelesu, pa mi je odvrnil: »Točno ta stavek bi lahko izreklo 80 odstotkov meščanov tega mesta.«

Bili ste znana in priznana gledališka igralka, dokler v začetku devetdesetih let v matičnem, zagrebškem gledališču niste dobili odpovedi. Potem ste na Brionih zaigrali v glavni vlogi v Medeji in nato – spet molk. Mar so razmere v hrvaškem gledališču samo odsev turobnih političnih razmer, torej svojevrstnega »prečiščenega« vztrajanja pri vrednotah iz devetdesetih let, zaradi česar vam niti sedaj ne odpustijo, ker ste takrat odšli?

Mislim, da ste to odlično razčlenili. Če bi me po naključju kdo iz gledališča, v katerem sem preživela 13 let in bila »nosilka repertoarja« – govorim z ironične distance –, povabil h kakemu sodelovanju ali če bi poskušal po teh 20 letih vzpostaviti kakršenkoli stik, bi bilo to iz njihovega zornega kota, predvidevam, priznanje napake. To pa se nikakor ne sme zgoditi, kajti omajalo bi zgodbo, ki jo pripovedujejo, zgodbo o upravičenosti vojne, o nacionalni skupnosti, v katero se pač nisem prilegala, zgodbo o svojem junaštvu in moji krivdi. Čeprav so to gledališče v teh letih vodili nekateri izmed mojih zelo tesnih sodelavcev, nihče, ampak res nihče ni niti poskusil navezati stikov z mano. To me seveda žalosti, pravzaprav pa razumem. Zgodba mora vendarle ostati neokrnjena. Vsak stik z mano bi jo omajal. To bi bila subverzija, kakršne ni mogoče požreti.

Kar zadeva moje gostovanje na Brionih, tudi to ni trajalo prav dolgo. Preveč je bilo pritiskov, strahov in političnih kalkulacij. Škoda. Ker sem zares uživala v vlogi Medeje in v lepoti otoka, prav tako pa pri delu s kolegi po toliko letih.

Starši so mi pogosto govorili: »Nikoli se ne ukvarjaj s politiko.« To so govorili na podlagi svojih strašnih izkušenj. In res se nikoli nisem ukvarjala s politiko, niti me politika ni zanimala. Toda življenje se je pošalilo in politika se je prav pošteno pozabavala z mano.

Vem, da ste svoj poklic vedno doživljali zelo angažirano. Kaj to danes pomeni v praksi? Se sme po vašem umetnik sprijazniti z udobjem v glavnem bednih repertoarjev, se torej odreči svoji svobodi, nujnemu umetniškemu odporu proti vsaki oblasti? In kako težko je v sedanjih razmerah najti prostor za takšno delovanje in hkrati preživeti?

Naše mladostne ideje o angažiranem umetniku so brez dvoma mrtve. Alternative ni več, ni upora, rokenrol je že davno mrtev. Vse je kooptiralo tisto, čemur smo v mladosti rekli establišment. Danes bi radi imeli poslušne sužnje, ne ljudi, ki mislijo. Ti so nevarni in nepotrebni. Obravnavajo jih kot norce, neprilagojene, težke, »negativne«, tiste, ki zavirajo »napredek«. Če bi danes začenjala ... Niti malo si ne želim, da bi bila v takšnem položaju.

Je danes takšen odpor mogoče opaziti v ameriškem gledališču in v kolikšnem obsegu ga je zaznati?

Ameriško gledališče? Ne vem natančno, kaj naj bi to bilo. Obstaja komercialno gledališče in menda obstajajo gledališke skupine, ki po newyorških in losangeleških kleteh skušajo pripravljati predstave, na katere pa pride le malo ljudi. V Los Angelesu igralci plačujejo, da bi igrali v manjših predstavah, ki nastajajo samo zaradi želje igralcev, da bi jih v njih videli direktorji za kasting in režiserji in jim namenili kakšen snemalni dan v TV-serijah.

Gledališče tukaj nima takšne teže kot v Evropi. Preprosto zato, ker ne prinaša dobička. Kot sem že rekla, je edina prava vrednota v današnjem svetu čim večja količina denarja.

Pred nekaj leti ste med snemanjem filmov Danisa Tanovića in Gorana Markovića nekaj časa preživeli v Bosni. Sama imam zelo rada to državo, nesrečno in neurejeno, kjer živijo ljudje, ki so po svoje drugačni od vseh drugih v teh krajih, toplejši in iskrenejši. Vtis imam, da je prav v Bosni danes najmanj sovraštva in povojnih frustracij, čeprav je plačala najvišji davek srbskemu in hrvaškemu nacionalizmu. Razmišljate podobno ali imate drugačne izkušnje?

V Sarajevu se počutim kot doma. To je mesto, kjer sem užila ogromno ljubezni in topline, tam sem v teh povojnih letih največ in najpogosteje bivala in delala. Zakaj? Zakaj ne čutim sovraštva in grenkobe pri ljudeh v mestu, ki je največ pretrpelo? Zanimiv pojav. Dobro se razumem s temi ljudmi. Povezuje nas naš položaj, to, da smo nekje vmes.

Kako iz perspektive sedanjih držav na tem območju, ki uživajo v svoji samozadostnosti in drobnjakarski »suverenosti«, vidite nekdanjo Jugoslavijo? Ali drugače: ali te kraje ne glede na meje in mejne prehode doživljate kot enoten kulturni prostor?

Vsi nacionalisti me bodo zaničevali, čeprav me tako ali tako že zaničujejo, toda na to vprašanje odgovarjam z da. Mi, ki smo odšli, smo obtičali nekje v spominih in za nas je to še vedno enoten prostor. Pred dnevi sem se družila z drugimi losangeleškimi emigranti in eden od njih je vprašal: »Greš letos poleti kaj v ex-YU?« Ker so letalske vozovnice drage in ker ne moreš potovati prav pogosto, si vsi prizadevamo, da bi obredli čim več krajev in videli vse svoje prijatelje, raztresene naokrog.

Revščina je povsod enaka, nacionalizem tudi, jara gospoda prav tako, vsi se vozijo v džipih iste znamke. Vse je zelo podobno. V nekdanji Jugoslaviji, pa tudi drugod po svetu. To je žalostno, kmalu nam ne bo več treba potovati.

Pred kratkim ste prav tako precej časa preživeli v Turčiji, kjer ste snemali »manjši«, nizkoproračunski, tako rekoč ženski film, saj gre za izdelek scenaristke, režiserke in glavne igralke. Imajo ženske v sodobni Turčiji kake možnosti in kolikšne so te možnosti?

Povsod je težko biti ženska. V Turčiji pa to občutiš na vsakem koraku. S taksijem sem se vračala z neke večerje in taksist me je hotel odložiti v neznani četrti. Ni našel naslova, ki sem mu ga dala. Protestirala sem v turščini, ki sem se je bila ravno naučila in sem jo zdaj že nekoliko pozabila, on pa je, ves besen, stopil iz avta in dvignil roko nadme ter mi grozil. Tedaj je pristopil starejši gospod in se mi postavil v bran, potem je prišel še en taksist – ta me je nazadnje odpeljal na pravi naslov. Nenadoma sem se znašla med razburjenimi brkatimi možaki, ki so krilili z rokami in so imeli od napetosti in besa nabrekle žile na vratu. Prestrašila sem se. Scenaristka filma, modra ženska, ki sem se ji pozneje potožila, mi je rekla: »Kaj pa si pričakovala? Zakaj si se razburjala? Morala bi biti tiho in plačati. Se prilagoditi. Po tujem mestu si se sredi noči vozila s taksijem, in to sama. To je sumljivo in ljudje na take stvari ne gledajo dobrohotno. Ti pa se še razburjaš.«

Na Hrvaškem je konservativizem še vedno zelo močan in ženske so le deklarativno enakopravne, v resnici pa so drugorazredna bitja, kar je vse posledica velikega vpliva cerkve in dveh desetletij vladavine iste, konservativne in v vsakem pogledu zagrizene partije. Kako pojasnjujete to regresijo, posebej še, ker je gonja proti vam imela tudi močno »protižensko« noto?

Živimo v grozljivem svetu. Vse gre nazaj. Popolna regresija. Vera, narod, ženske kot drugorazredna bitja. Bilo bi krasno, če bi bila taka samo Hrvaška. Toda ves svet je tak. Kako naj si to pojasnim? Res bi rada vedela. Morda ve Žižek. Ali Viktor. Jaz ne vem. Samo groza me je ob tem. Kako se morajo počutiti šele stari borci za človekove pravice, stare feministke, vsi ti pogumni nekdanji borci, katerih ideje so pokopane, za njimi pa nihče, res prav nihče ni potočil ene same solze?

Starši so mi pogosto govorili: »Nikoli se ne ukvarjaj s politiko.« To so govorili na podlagi svojih strašnih izkušenj. In res se nikoli nisem ukvarjala s politiko, niti me politika ni zanimala. Toda življenje se je pošalilo in politika se je prav pošteno pozabavala z mano.

Vaše vezi z nekdanjo domovino so precej pičle in krhke, ameriške pa se prav tako niso ravno utrdile. Kako je torej živeti osamljeno v Los Angelesu, nekje na hribu, pod slavnim napisom Hollywood? Že zdavnaj sva ugotovili, da je to zelo podobno temu, da se osamiš v kaki vasi na kakem dalmatinskem otoku, toda ali je res točno tako? In kako sploh uskladiti ogorčenost zaradi udarcev in modric, iz katere se rodi potreba po osamitvi, z naravno človekovo željo, da pripada neki družbi, kolektiviteti, da je del skupnosti?

To so vprašanja, ki si jih postavljam vsak dan. Čudno življenje je to. Ne čisto normalno. Na srečo se takšno življenje osamljenca popolnoma prilega temu mestu. Nekega dne sem se ameriškemu znancu potožila zaradi občutka osamljenosti in nepovezanosti z okoljem v Los Angelesu, pa mi je odvrnil: »Točno ta stavek bi lahko izreklo 80 odstotkov meščanov tega mesta.« Če je človeku blizu ideja tako imenovane eksistencialne praznine – to je bila ideja, ki me je popolnoma prevzela, ko sem odraščala in sem obsedeno požirala Camusa in Sartra –, potem je Los Angeles mesto zanj.

Včasih je zelo težko. K sreči živimo v prekrasnem okolju, čarobnem. Danes, ko sem se prebudila v jasno kalifornijsko jutro, sem pomislila: da, v raju sem. Zalivala sem vrt in majhen zeleno-rdeč kolibri si je zaželel prhe pod mojim vodnim curkom. Gledala sva se, ptica in jaz. To je bil droben hip. Trenutek resnične sreče. Vsaj za kratek čas. Kako naj rečem, nekaj dobiš, nekaj izgubiš. To je življenje. Menda.

V teh časih je življenje naporno kjerkoli. Amerika se duši pod pritiski brezobzirnega korporativnega kapitalizma, Evropa samo igra skupnost, pri tem pa nekoč močne države, članice Evropske unije, druga za drugo doživljajo zlom, državljani ostajajo brez vsakršne varnosti, pokojnine, delovnih mest, prihodnosti ... Mar vse to ne napoveduje konca liberalnega kapitalizma v sedanji različici? Po vašem obstaja druga možnosti? Upate nanjo?

O vsem tem ne vem dovolj, nimam te vrste politično-zgodovinskega znanja in izobrazbe. Kakšna druga možnost naj bi to bila? Neke vrste socializem? Družba, v kateri bi bila tako imenovana zasebna pobuda mogoča, hkrati pa bi skrbeli tudi za šibkejše? Poveličevanje sile in moči je po mojem oblika fašizma. Nič čudnega, da se ameriški filmi v zastrašujočem obsegu ukvarjajo s superjunaki. Sama sem bila vedno veliko bolj naklonjena šibkim, neprilagojenim, »neuspešnim«.

Pa vendar, kot da na vsesplošni družbeni zlom ni ustreznega odgovora, ni kakovostnega upora v umetnosti, književnosti, filmu. Kot da je kastracija svobodne misli vseobsegajoča, čeprav je človeštvo z različnimi virtualnimi sredstvi bolj povezano kot kadarkoli. Mar takšen intelektualni molk ne pripomore k temu, da se na široko odpira prostor fašizmu, ki že tako ali tako, to vidimo, nemoteno dviguje glavo v številnih evropskih državah?

Je to, med drugim, prav proizvod te manične tehnološke povezanosti, vseh teh fecebookov in twitterjev, ki delujejo v nekem novem, meni tujem jeziku? Gledam svojega 13-letnega sina. Ves čas mi govori, da sem »preveč politična« in »preradikalna«. Mladi rodovi »padajo« na nove modele telefona in superg, ne na revolucijo. To se jim zdi trapasto in »dolgočasno«; to drugo je beseda, ki jo najpogosteje uporabljajo. Pri mladih je opaziti vsesplošno otopelost, popolno sprejemanje sedanjih vrednot. Ne vem, mogoče so stvari ciklične in morda je zdaj tako, potem pa se bo kaka nova generacija spet upirala. To pa je vsekakor tudi vprašanje izobraževanja, kajti da bi se lahko upiral tistemu, kar vidiš okoli sebe, moraš biti sposoben prepoznati, kaj to je. Za to potrebuješ izobraževanje, takšno, pri katerem se učiš misliti in prepoznavati. Današnje izobraževanje pa si prizadeva zgolj za to, da bi mlade vključilo v sedanji sistem, v katerem bodo delovali na način, ki bo njim oziroma, natančneje, njihovemu delodajalcu prinesel čim več denarja. In to je vse. Tako prazno, »dolgočasno«, če uporabim priljubljeno besedo svojega sina, tako nezanimivo. Svojemu otroku ne privoščim takšnega življenja. Mi smo vsaj nekaj mislili, o nečem sanjali, na nekaj upali. Novi iPhone je zanimiv tri dni. Nove ideje vendarle trajajo nekoliko dlje. Toda jasno mi je, da sem v manjšini. In da so takšna stališča preživeta. Za zdaj. Daljna prihodnost bo morda prinesla neke popolnoma druge možnosti, kaj, kar si iz svoje sedanje perspektive ne moremo niti predstavljati. No, zdaj zvenim kot dr. Astrov iz Strička Vanje. Morda pa nas takrat sploh ne bo več, nas ljudi. Morda se bomo že prav kmalu samoukinili. Nemara se približujemo koncu in ni nobene potrebe, da si delamo toliko skrbi.

Pred kratkim ste v Beogradu izdali knjigo esejev in člankov, ki ste jih svojčas pisali za Feral Tribune. Vem, da prav zdaj pripravljate nekaj novega. Kaj vam pomeni izkušnja pisanja?

Pisanje je najtežje delo na svetu in strahotno se mučim. Toda pri njem se zberem in jemljem ga kot psihoterapijo. Kdo ve, ali bom projekt, s katerim se zdaj ukvarjam, kdaj končala. Rada bi prišla do »izdelka«, ki bi ga bilo mogoče prodati, unovčiti itd. itd., tako kot se to pač dela, hkrati pa poskušam sprejeti, da je bistvo v nečem drugem, v samem procesu. Trudim se osvojiti budistični odnos do življenja – proces, ne rezultat. Pot, ne cilj. Tako skušam misliti o življenju. Sicer se frustracije kar kopičijo. V nedogled.

Kar zadeva knjigo, sem hvaležna Feralu, da me je prisilil, da se zberem in nekaj artikuliram, oblikujem, končam. Kot večina navadnih smrtnikov tudi sama veliko stvari začnem, malo pa jih končam. Doseči samodisciplino, brez katere ne moreš pisati, je tudi zame – tako kot za večino ljudi – najtežja naloga. In zaradi tega najizzivalnejša.

In za konec, je na Hrvaškem poleg sonca in »najlepše obale na svetu« kaj, zaradi česar bi se lahko odločili, da se boste vrnili? Ali je to vprašanje, na katero še niste našli odgovora?

Vi – prijatelji, ljudje mojega kova, ljudje, s katerimi lahko delim svoj svet. To je odgovor.