»V posmeh obletnici slovenske države«

Spoštovani!

Pišem vam kot dolgoletni zvesti bralec Mladine in kot član komisije za vizualno umetnost pri Ministrstvu za kulturo. V zadnji številki ste daljši članek namenili razstavi, ki jo pripravlja kustosinja in nekdanja direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac. Razstava, ki jo kustosinja pripravlja za rimski muzej Maxxi, je s svojo vezanostjo na prostor nekdanje skupne države zmotila dve ministrstvi in še koga.

Problem, kot ga vidim sam, je večplasten.

Badovinčeva v članku pravi, da umetnost nima nacionalnega predznaka in da »uvajanje takšnih meril« pomeni nazadovanje v devetnajsto stoletje. Njena trditev morda drži, problem nastopi v trenutku, ko spoznamo, da je okvir razstave v smislu nacionalnega ali večnacionalnega določila že sama kot izhodišče in v naslovu razstave. Okvir, nacionalen ali večnacionalen, se kustosinji, kot je videti, zdi pomemben, celo ključen za branje razstave.

Zakaj je potem problematično, če nekdo - kdorkoli, tak in takšen okvir razstave izpostavi kot problematičnega?

Badovinčeva v nadaljevanju trdi, da je takšno stališče lahko le ideološko in ob tem pozabi, da je že sama razstava zasnovana izrazito ideološko. Kar nas napelje k enakemu vprašanju.

Ker nas obe zgoraj obravnavani postavki - nacionalna in ideološka, implicitni in eksplicitni že v sami zasnovi razstave - zapeljeta, da se na razstavo odzovemo ideološko in/ali z uporabo nacionalnih kriterijev, gladko zgrešimo bistvo problema.

Kot da gre za past, v katero se vsi skupaj ujamemo vedno znova in zgrešimo jedro: načrtovana razstava je namreč simptomatična za dogajanja v naši osrednji instituciji za moderno in sodobno umetnost, podobni simptomi pa obvladujejo lepo število podobnih institucij po svetu. Moderna galerija se je namreč že pred četrt stoletja - od takrat podrobno kot profesionalec spremljam njihovo delovanje – de facto odrekla lastni stroki in se priklonila zgolj ideologiji. (Tudi) zato so izdelki iz območja sodobne umetnosti, ki jih razstavljajo in kupujejo v instituciji, v resnici le izdelki iz sklopa trivialnih žanrov sodobne umetnosti. Takšna bo tudi načrtovana razstava. Ne gre torej za razstavo kompleksnega, visokega, resnega, kar bo na ogled, bo (skoraj) v celoti povsem trivialno. Ne gre torej za razstavo težko razumljive umetnosti, gre - ravno nasprotno - za razstavo očitnega in banalnega. Umetnost pol-ustvarjalnih za pol-izobražene bi morda rekel Andrej Medved.

Če bi naša osrednja institucija skozi leta prikazovala tudi te reči, ne bi nihče protestiral, saj so tudi v tej in takšni ponudbi relativno zanimivi/duhoviti kosi. Vendar so prikazovali samo te in takšne reči. Zato je treba delo institucije na področju sodobne umetnosti (in »rimsko« razstavo, kot je zasnovana) oceniti negativno. Sistematično in z ideološko zagrizenostjo so namreč iz svojih pregledov, nakupov in razstav izločali vse, kar je v sodobnosti dišalo po visokem, resnem, kompleksnem, predvsem mislim tu na kompleksno sodobno slikarstvo in kiparstvo.

Tu je jedro problema. Vse ostalo je nakladanje.

Lep pozdrav.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.