Spretno Zorčičevo izmikanje

Predsednika državnega zbora nihče ni spraševal po tem, zakaj tvitov ne briše, ampak zakaj je spremenil svoje stališče iz njih

Koliko je vreden manever politično spreobrnjenega Igorja Zorčiča, s katerim je končno moral pojasnjevati svoje zanj obremenilne zapise o vladajoči SDS iz preteklih let? Naj spomnim na njegovo stališče, kakršnega lahko preberemo tudi v njegovem portretu v Večeru: Kot bumerang so se Zorčiču ob vstopu v Janševo koalicijo vrnile predvolilne obljube in pikri komentarji na račun dominantne vladajoče stranke. »Jože, ne klobasaj,« je znameniti tvit, namenjen vidnemu članu SDS Jožetu Tanku, kjer mu je navrgel, da njegova stranka sodeluje s »kriminalnim miljejem iz Republike Srbske«. Nedavno je za javno televizijo Zorčič povedal, da je izrečeno treba postaviti v kontekst: »Jaz nobenega od starih tvitov ne izbrišem zaradi tega, ampak moramo jih pa brati v kontekstu tistega časa. Torej, želim povedati to, da tudi SDS-u pa nekaterim njihovim simpatizerjem ni všeč, da so z nami. Ampak to je ta napor, ki ga moramo narediti, da kolikor toliko spoštujemo svojo državo.«

Državotvornost in blef

O kakšnem naporu govori predsednik parlamenta? Slovenija je postala država, kjer vam kot strahovito državotvoren napor ponujajo dejanje nebrisanja svojih prejšnjih tvitov, kadar te lahko spravijo v silovito zadrego, ker se v njih razgalja vsa vaša moralna nenačelnost in korupcija. Njegovi tviti o SDS so tako rekoč vzgojni, nam sugerira in poskuša zaigrati na karto blefa, kakor da se njihovi vsebini nikoli ni odrekel, a je več kot očitno, da se je.

O Zorčičevih tovrstnih zadregah sem že podrobneje pisal (Brez alternative sodelujočim s kriminalnim miljejem, Zorčič bi šel proč, a ne bi šel: z levico se ni mogoče dogovoriti, Predsedniška formula nekomentiranja: o servilnosti do Janše), podobno tudi o modnem sklicevanju na puhlico državotvornosti, s katero se ne hvalijo zgolj sami, ampak jim občasno polaska še šef vlade (Virusa ni mogoče sovražiti: iskanje nedržavotvornih).

Po eni strani opazimo, da velik del očitkov na njegov račun v medijih prihaja na vrsto z nenormalno zamudo ob dobršni doziranosti, tako rekoč previdno in spravljivo, kakršen je tudi Večerov portret. Zorčič kot nekdo, ki je dokazal pravcato premetenost, lahko ostaja pri tem povsem miren, videti je celo kreposten, saj so h komentiranju njegovega značaja povabljeni le neimenovani ali imenovani sopotniki ali soposlanci, v Večerovem primeru tudi Branko Simonovič iz stranke Desus z povsem enakim bremenom političnega prestopnika. Jasno, da bo zato do njega nadvse razumevajoč in solidaren.

Menjavo pozicij prikazati kot vrlino

In s kakšno zvitostjo je Zorčič tokrat mojstroval? Iz tistega, kar ga obremenjuje, svoje poprejšnje kritike šefa iz vrst vladajoče stranke SDS, torej omenjene nenačelnost, je hipoma uspel oblikovati vtis o svoji vrlini. Izhodiščno vprašanje kajpak ni in ne more biti, zakaj ni izbrisal svojih tvitov, temveč kako se do opisov Janeza Janše kot princa teme, »klobasanja« Jožeta Tanka, torej sedanjega podpredsednika parlamenta, s katerim zdaj sodeluje, in povezav stranke SDS s kriminalnim podzemljem, sploh opredeljuje leto ali dve po tistem, ko je takšna in podobna stališča zelo neposredno izrazil. Zakaj zdaj klobasanja, princev teme in sodelovanja s kriminalnim podzemljem več ne opaža, zakaj ga ne motijo niti za nazaj? Zakaj, skratka, menjuje politične barve in ne opaža tistega, kar je opazil prej? Zakaj misli, da lahko tovrstno njegovo poniglavost volivci stoično prenesejo – seveda tisti poprejšnji, kajti ni dvoma, da so ga volivci SDS z velikim veseljem sprejeli.

Zorčiču je uspelo v svoje odgovore novinarjem vpeljati svojo retorično agendo. Odpoved principom je kot temo zvito zamenjal za svojo domnevno konsistenco: on da je tisti, ki herojsko ne briše svojih tvitov, kajti z njimi postavlja pred pristaše Janševe stranke silovit »napor, ki ga moramo narediti, da kolikor toliko spoštujemo svojo državo«. Njegovi tviti so razglašeni za izziv, kar pomeni, da je njegova kolaboracija zgolj nepredstavljiva žrtev, s katero v obliki nebrisanja tvitov testira svojega novega partnerja in tiste, ki jim menda v vrstah SDS ni všeč, da se je njihova stranka spajdašila s SMC. No, takšnih ravno ne poznamo.

Spretno Zorčičevo izmikanje in podajanje pojasnil ima eno veliko lepotno napako, kot rečeno: nihče ga ni spraševal po tem, zakaj tvitov ne briše, ampak zakaj je spremenil svoje stališče iz njih. Nekaj je močno narobe z argumentacijsko kompetenco našega novinarstva, če tega ne zna ugotoviti in s tem politikom dovoljuje akrobatske miselne izpeljave.

**Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu IN MEDIA RES >>