Deli in vladaj

“Učenci, dijaki, študenjte – vsi so žrtve samovoljnega vladarja.” To je podnaslov članka Jureta Trampuša in v tej izjavi se s piscem popolnoma strinjam.

Strinjam se tudi s tistim “navadnim” človekom, ki se mu je “ftrgalo” zaradi tvita predsednika vlade. Tistega epohalnega - glede nerazumnega in nevarnega izkoriščanja otrok v politične namene. Samo izrazoslovje v video-posnetku “navadnega” človeka pokaže, da je med nama več desetletna vrzel, v stopnji ogorčenja pa sva si blizu. A za hitro umiritev mojih možganskih valov skrbijo moji dooooolgi vdihi in izdihi z osredotočenjem na misli: “jaz/sem/srečna/zdrava/ljubeča/mirna”.

To so moji profiti staranja. No, lahko bi na svoje staranje pogledala tudi skozi Jolkizem, ki ga je Jolka Milič zapisala: “Življenjske izkušnje nam pomagajo, da postanemo modri, ko je prepozno in nam je modrost le v napoto.” A včasih pride modrost vseeno tudi prav in človeku ni v napoto. Meni je npr. odprla oči o tem, da me iskanje kletvic ne popelje do rešitev, pač pa z njimi še hitreje padam k tlom, v območje nemoči in izgubljenosti. Zato sem se jim odpovedala.

Zdaj pa k zgodovini in kako se ta ponavlja. Nemirno me delajo misli, kam bi “garažirala” otroke pred tridesetimi leti, če bi takrat bila epidemija. Bila je osamosvojitvena vojna in z možem sva vse tri otroke – takrat v vrtcu in prvi triadi OŠ - iz Ljubljane evakuirala na Kras. Tašča je z izkušnjo druge svetovne vojne klet opremila kot zaklonišče in otroke vanjo ob sirenah skrila. Sama sem kar več dni in noči živela v zdravstvenem domu, ki je bil le po nekaj kilometrov daleč od dveh velikih kasarn. Na le malo večji razdalji pa se je nahajala še protiletalska enota. Mož je skrbel za dvatisoččlanski kolektiv tovarne, do katere je dostopal mimo ene največjih kasarn v Ljubljani, z ostrostrelcem na strehi bližnjega objekta.

Pojav gospoda Kacina na TV sem takrat sprejela z največjimi obeti za rešitev vojnega zapleta. A ko se je lani na ekranih pojavil kot obveščevalec v boju proti virusu, so me spreleteli dvomi. O epidemijah se mi je že nekaj sanjalo, do danes pa sem pridobila veliko novih znanj in uvidov. Zelo mi je mar in zelo si želim po koncu tega “izziva” iskreno odgovoriti na vprašanje, ki ga predlaga dr. Željko Ćirić: “Kaj pa ste takrat, ko smo imeli izziv, delali vi?” Zato se trudim pridobljena znanja in nasvete predajati še drugim po principih “Več glav več ve” in “V slogi je moč”.

Ob današnjem skokovitem napredku znanosti in znanja iskreno občudujem številne možnosti solidnega preživetja, ki se kažejo pred nami. Z uporabo združenega znanja vsega sveta bi lahko dokaj hitro zatrli najhujše grožnje, ki jih predstavlja življenje z virusom. Pa tudi tiste, ki jih prinaša brezobzirna zloraba okolja. Zagotovili bi si lahko ukrepe in veščine tudi za nove podobne spopade, ki nas v prihodnje tako ali drugače čakajo. Ne mislim na brezglava ustrahovanja preko teorij zarote. Mislim na realne nevarnosti stopnjevanja mutiranja virusa SARS-CoV-2, na možnosti vdiranja drugih virusov iz populacije živali v populacijo ljudi in ne nazadnje tudi na možnosti bioterorizma.

V bližnji prihodnosti pa nas čakajo predvsem težke posledice današnje krute realnosti. Sprašujem se, koliko resursov pomoči bomo zmogli združiti? Koliko možnosti za medsebojno pomoč bomo pripravljeni aktivirati? Življenje kaže, da večini ljudi zadostujejo že manjše pomoči, tudi le pomoč sosedov ali vrstnikov, saj se v njih lahko na ta način rodijo skoraj nesluteni viri osebne trdnosti, s katero si uspejo zaceliti rane. Na vojnih področjih kažejo izkušnje, da so del travm otroci predelali že s tem, ko so o mučenju ali ubojih svojih staršev lahko govorili drugim otrokom v razredu. Socialna skupnost ima velik terapevtski potencial. Zato je legendarni dr. Rugelj v svojem programu psihosocialne rehabilitacije zahteval, da ljudje pišejo o sebi in te spise berejo drugim. Zato imajo prav to za svoj način dela tudi anonimni alkoholiki in to že preko 85 let. Ob njih pa še najmanj 40 različnih programov pomoči, ki so licenco za uporabo 12 korakov duhovnega razvoja dobili od AA. Mnogo vsakovrstnih pomoči, strokovnih in laičnih, je na razpolago tudi v Sloveniji.

Epidemije so krize, so vojno stanje, ki pa se ga ne rešuje z vojaškimi pristopi. Kot se s trdimi pristopi ne da uspešno reševati še mnogih drugih kriz. Otroci so po svetu utrpeli manj škode tam, kjer so sicer uvajali bolj trdne, bolje strukturirane ukrepe, niso pa jih zagotavljali na trd način. Da se da mnogo več dobrega doseči brez uporabe sile, morda ne vedo zgolj tisti, ki v svojih osebnih stiskah že dolgo, v kriznih situacijah pa še močneje, “živijo vojno”. Med njimi so npr. nasprotniki cepljenja, ki v boju za svoje otroke drugače mislečim lepijo etikete vojnih zločincev, pa tisti, ki ustvarjajo in množijo teorije zarot, pa tisti posamezniki iz vrst zdravnikov, ki brezglavo in do konca neodgovorno oporekajo znanstvenim dognanjem.

Zakaj se do znanja in prizadevanja ključnih strokovnjakov v boju z epidemijo nekateri posamezniki vedejo skrajno napadalno in rušilno in s tem bombardirajo lastno zaledje? Posledica takega rušenja ima visoko ceno. Plačujemo jo državljani in še dolgo jo bomo.

Morda zato, ker verjamejo v še en Jolkizem, da namreč “Tepeni nimajo nikoli prav. Zakaj bi jih sicer tepli?”