Let nad kukavičjim gnezdom

Že več kot leto je minilo, odkar je bil v Wuhanu na Kitajskem odkrit prvi primer okužbe s koronavirusom pri človeku. Od marca 2020, ko se je v večini evropskih držav in v ZDA začelo (prvo) popolno zaprtje, svet ni več tak kot prej. V Sloveniji smo pravkar sredi druge karantene; na dan, ko je bil ta članek napisan, je tekel 105. dan veljavnosti policijske ure in omejitve gibanja. Kako so se v tem času spremenili naši možgani? Kako se še bodo? Kako se bomo spet navadili na svet brez omejitev? In morda najpomembneje – kako se bomo spoprijeli z naraščajočimi težavami z duševnim zdravjem? Stiske, ki jih koronska kriza povzroča v tem trenutku, so predvsem posledica poslabšanja motenj, ki so se kazale že prej. A travme, ki jih koronsko obdobje vtiskuje v sedanje generacije, bodo v prihodnjih letih pri delu prebivalstva neizogibno povzročile razvoj novih duševnih težav. Sistem telesnega zdravja bo po epidemiji covid-19 slej ko prej znova dosegel raven siceršnje obremenitve, za sistem duševnega zdravja pa se bo delo šele začelo.

Stres, povečana kognitivna obremenitev, opuščene navade, socialna osamitev

Obdobje koronske krize je s psihološkega vidika posebno. Psihologinja Katarina Veselko to pripisuje štirim ključnim pojavom, povezanim z epidemijo: povečanemu stresu, povečani kognitivni obremenitvi, opuščanju pozitivnih navad in socialni osamitvi. »Najprej je tu veliko negotovosti – glede narave same bolezni, v zvezi z ukrepi, glede gospodarskih posledic epidemije in tako dalje –, to pa povzroča stres. Človeško telo ni prilagojeno izpostavljenosti dolgotrajnemu stresu. Naš stresni odziv je odlična prilagoditev na zaznano nevarnost, ki je bila zgodovinsko gledano hipna. V trenutku se telo prebudi, identificiramo sovražnika, borimo se ali bežimo in potem je konec ter smo vsi skupaj spet varni. V stresni situaciji naraste raven kortizola, ki nam omogoči obrambni odziv, in se spet zniža, ko se iz položaja uspešno rešimo in se znova počutimo varne. Zdaj pa je raven kortizola stalno zvišana zaradi negotovosti in pri tem so zaradi specifičnosti razmer oslabljeni še mehanizmi za zniževanje ravni tega hormona. Varen objem, bližina, telesni stik, denimo, reči, ki nam dajejo tolažbo. Velik del tega je zdaj onemogočen oziroma nam vsaj ni dostopen na način, ki smo ga vajeni. Odvzet nam je torej velik del mehanizmov spoprijemanja s stresom.« To je še toliko izrazitejše v drugem valu epidemije. V prvem valu smo še verjeli, da bomo, če nosimo maske, ostajamo doma in dosledno spoštujemo ukrepe, skupaj premagali »sovražnika« in bo spet vse po starem. Verjeli smo, da so te razmere prehodne. A izkazalo se je, da je sovražnik veliko bolj izmuzljiv in dolgoživ, kot se je zdelo na začetku. Epidemiji še kar ni videti konca, vse manj jasno pa je tudi, kaj bi lahko naredili, da bi k temu pripomogli. Zaradi tega cvetijo najrazličnejše teorije zarote. »To je logična posledica negotovosti. V stresu morajo možgani ugotoviti, kdo je prijatelj in kdo sovražnik. Ko to ugotovijo, so rahlo pomirjeni, četudi je ugotovitev lažna. Človek naenkrat ve, kdo je kriv, na koga je jezen, koga se mora izogibati,« pravi Katarina Veselko. Naslednja značilnost koronske krize je povečana kognitivna obremenitev. Če le lahko, procese, ki jih pogosto ponavljamo, avtomatiziramo, da nam vanje ni več treba vlagati toliko energije. »Avtopilot je nekaj, kar nam v vsakdanjem življenju zelo pomaga, da ne trošimo energije za nepomembne stvari, denimo za vožnjo avta. Tako speljemo večino opravil v dnevu in se ne ukvarjamo pretirano s tem, kako se bomo odločali,« nadaljuje. »V času epidemije pa lahko po avtomatizmu delamo le še zelo malo stvari. Že to, da moramo razmišljati, da si je treba nadeti masko, pa kaj je odprto, kam sploh lahko gremo, lahko neko stvar kupimo v fizični obliki ali jo je treba naročiti prek interneta, delo po novem vsaj delno poteka od doma ... preprosto je toliko reči, o katerih moramo razmišljati drugače, da je za vsakdanjo rutino potrebnih veliko več energije in premisleka. To nas frustrira.« Za nekatere stare navade je v tej novi obliki potrebne celo preveč energije, zato smo jih začeli opuščati. Med njimi so pogosto tiste, vezane na ohranjanje telesne kondicije, to pa se, jasno, pozna tudi na duševnem zdravju. »Spremenile so se prehranjevalne in spalne navade; znatno je upadla telesna aktivnost. Ne gre za to, da bi bilo to v karanteni nemogoče, a več je ljudi, ki nimajo ustvarjenih navad, ki bi delovale v drugačnem okolju. Če je kdo dvakrat na teden obiskoval vadbo pilatesa, zdaj pa jo mora izvesti prek zooma ali namesto tega telovaditi zunaj, je to zanj veliko težje.« Prav opuščanje navad, povezanih s skrbjo zase, bo dolgoročna težava, je prepričana Katarina Veselko. Kajti karantena traja že tako dolgo, da številne stare navade niso več navade, novih, ki bi jih nadomestile, pa nismo ustvarili. »Ljudje so začeli pešati. In če se ne bomo, tudi ko bo karantena končana, aktivno in zavestno vrgli v ponovno ustvarjanje navad, ki smo jih morali opustiti, bodo posledice trajale še toliko dlje. Ne bo se zgodil avtomatski preklop: ko bo stanje spet normalno, se bodo ljudem vrnile stare dobre navade – normalno bodo športali, si uredili spalne navade in tako dalje.« Enako velja za socialne navade. Kot so prejšnji mesec omenili v Guardianu v članku Ali je covid-19 spremenil naše možgane?, je pomembno vprašanje, recimo, kako dolgo se bodo ljudje bali množic. Nekateri so že mesece brez dotikov. Nekateri so preprosto postali asocialni. Nekateri zaradi brezupa, v katerega so zapadli med epidemijo, ne zmorejo več biti empatični do drugih. Človeka si ne upajo več vprašati, kako je, ker jih je strah, da se na odgovor (»slabo, zaradi virusa sem izgubil službo/umrl mi je dedek«) ne bodo znali ustrezno odzvati. »Naši mali družabni rituali so se korenito spremenili – zdaj se z bližnjimi pozdravljamo, kot bi nam bili tujci, s tujci pa se sploh ne pozdravljamo več. A na socialno zavrnitev se naši možgani odzovejo zelo podobno kot na fizično bolečino. Če se kdo umakne, ko ga želimo poljubiti ali objeti, če se želi z nami pogovarjati na razdalji, to zelo prvinsko doživimo kot zavrnitev. Hkrati se v odsotnosti teh družabnih ritualov drug z drugim ne znamo več naravno obnašati, kot smo se prej. Padli smo iz forme in nekaj časa bo trajalo, da se vanjo vrnemo,« pove Katarina Veselko. »Pri tem bomo morali biti zavestni. Tako kot zdaj rečemo: ’Oprosti, ne smem te objeti,’ se bomo morali opominjati: ’Hočem objeti tega človeka. Hočem se pogovarjati z ljudmi.’ Ponovno bo treba ustvariti socialne rituale, nekateri pa se bodo morda za vedno spremenili. Mislim, da bodo posledice res dolgotrajne, sploh, ker to vse skupaj traja že toliko časa. Poseben primer so majhni otroci, ki so se v epidemijo rodili ali se v njej učijo socialnih veščin. Te navade zdaj so tako specifične, da se jih bodo morali, ko bo stanje spet normalno, odučiti.«

Nekateri ljudje so že mesece brez dotikov. Nekateri so preprosto postali asocialni. Nekateri zaradi brezupa, v katerega so zapadli med epidemijo, ne zmorejo več biti empatični do drugih. Človeka si ne upajo več vprašati, kako je, ker jih je strah, da se na odgovor ne bodo znali ustrezno odzvati.

Mladi in njihovi mehanizmi spoprijemanja s stresom

Tudi Nuša Leskovšek Pečak, vodja službe za klinično psihologijo v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, poudari učinek, ki ga bodo kriza in z njo povezani ukrepi socialnega distanciranja imeli na mlajše. »Če otrok ne osvoji neke razvojne naloge v za to namenjenem razvojnem obdobju, to utegne biti zamujeno za vedno in so lahko posledice vidne vse življenje. V adolescenci pa je ena ključnih razvojnih nalog druženje z vrstniki, prek tega mladostnik oblikuje svojo osebnost in avtonomijo – izvajanje te naloge je sedaj močno oteženo.« Pri otrocih in mladostnikih velja poudariti še eno stvar: njihovi mehanizmi spoprijemanja s stresom so še slabši kot pri ljudeh srednjih let ali starejših. »Objektivno gledano so v pandemiji seveda najbolj ogroženi starejši, toda ti hkrati tudi znajo živeti v coni preživetja. Mladi in mladi odrasli – in vse kaže, da bo tako tudi pri sedanji generaciji otrok – pa so vsaj v Sloveniji odrasli v relativnem udobju in miru. Veliko staršev otrok ni želelo izpostavljati frustracijam, zato mladi zelo težko zdržijo z nečim, kar jim je neprijetno, se odpovejo trenutnemu užitku za dolgoročni cilj ali lastnim željam za skupno dobro. Že to, da se ne smejo družiti s prijatelji, ne morejo na pijačo v bar ali na morje, jih lahko spravi v hudo stisko, s katero se ne znajo spoprijeti,« meni Katarina Veselko. »Namesto da bi doživeli neprijetna čustva in se nato osredotočili na reševanje problemov, poskušajo ta čustva otopiti na primer s psihoaktivnimi snovmi, pretiranim nakupovanjem ali igranjem igric.« Specialist klinične psihologije in eden od začetnikov psihoterapije pri nas, dr. Peter Praper, je še bolj kritičen. »V splošnem pedocentrizmu smo zadnjih petdeset let otrokom zagotavljali vse in jih že od malega animirali z organiziranimi dejavnostmi, za to pa so se nam morali odkupiti z izjemnimi uspehi. Namesto vključevanja otrok v rekreacijo že predšolskega otroka dresiramo, da bo nekoč vrhunski športnik. V šolo ne gredo po znanje, ampak po petice, v srednjo šolo po nalepko zlate maturantke/maturanta, na fakulteto pa po diplomo. Le kakšna tretjina študentov ima predstave o tem, da želijo na nekem področju tudi poklicno delati. Zakaj sploh bi, saj delo ni vrednota. Vrednota je zaslužek, ki se danes meri v več deset tisoč evrih. Pohlep pa ne zakrpa degradiranih odnosov, zaradi česar danes ljudje trpijo, ne da bi se tega sploh zavedali. In potem že v otroštvu razvijemo samotolažilne navade. Ne moremo se odpovedati žuriranju, ki je v resnici neverjetno brezodnosno. Nakupovanje je obsedenost – ne iz potrebe, ampak iz dolgočasja. Hlepimo po odnosih, ki se nam sicer zdijo prenaporni, a kaj, ko brez potrditve drugih nimamo jasne samopodobe. Kaj nam torej sporoča pandemija? Nastavlja nam ogledalo, v katerem se ne maramo gledati.«

Epidemija za otroke gotovo prinaša več stisk, tesnobe, trpljenja; predvsem za tiste, ki so duševno manj odporni in so že imeli težave. Vendar to še ne pomeni, da bo imela večina otrok zaradi epidemije trajne duševne motnje.

»Ljudi v stresnih položajih pri življenju ohranja upanje. Toda nisi se naučil upati, če se ti nikoli v življenju ni bilo treba za nič boriti,« nadaljuje Katarina Veselko. »To je izkušnja, ki je mlajša generacija v večini nima, zato se ne čudim, da tudi v tujini poročajo o najhujših duševnih posledicah pandemije med mladimi; o porastu depresije in anksioznosti.« V Sloveniji uradnih statističnih podatkov ta hip še nimamo, imamo pa kup zgodb in pričevanj, denimo o samomorih najstnikov zaradi socialne osame.

Še bolj javno poudarjene so stiske šoloobveznih otrok, ker jim je bila zaradi epidemije v formativnih letih vzeta pravica do normalnega šolanja. Vseeno pa ni produktivno, da otroke in mladostnike potiskamo v vlogo »žrtev« epidemije. »Ne zdi se mi prav, da prerokujemo katastrofalne dolgoročne duševne posledice epidemije za otroke,« opozarja psihiatrinja in pediatrinja Anica Mikuš Kos. »Otroci so resda čustveno ranljivi, močno odvisni od tega, kar doživljajo, obenem pa imajo velike zmogljivosti obvladovanja težav in okrevanja. V zgodovini so milijoni otrok okrevali po vojnih grozotah, in to brez psihologov in psihiatrov. Res, da ne vsi, ne tisti, ki so posebej ranljivi, neodporni proti travmam in stresu. Toda tudi brez epidemij in vojn ima 10–15 odstotkov otrok in 20 odstotkov mladostnikov v bogatem svetu duševne motnje. V ZDA se je število samomorov v starostni skupini 10–14 let po podatkih Nacionalnega centra za zdravstveno statistiko ZDA od leta 2007 do 2017 skoraj potrojilo. Vendar število otrok s trajnimi duševnimi motnjami po dolgotrajnih travmatskih doživetjih ni tako visoko, kot bi pričakovali.« Epidemija za otroke gotovo prinaša več stisk, tesnobe, trpljenja; predvsem za tiste, ki so duševno manj odporni in so že prej imeli težave. In treba se je truditi, da otrokom trpljenje lajšamo ter skrbimo, da jih ne preplavi brezup ob šolskih neuspehih ali ob osamljenosti zaradi izgube podpornih socialnih mrež. Vendar to še ne pomeni, da bo imela večina otrok zaradi epidemije trajne duševne motnje. Vsaj ne večjih kot ranljivejši pripadniki drugih starostnih skupin. Vsaka od njih je zaradi epidemije prizadeta na kakem področju. »Predšolski otroci utegnejo pretrpeti razvojne motnje, ker se v družinske odnose priplazi toliko tesnobe, nestrpnosti in nadzora, da ne pomenijo več varnega območja, ampak zbujajo občutke ogroženosti. Šolarji potrebujejo veliko gibalne in mentalne aktivnosti in se ozirajo za vzorniki zunaj matične družine. Za marsikaj od tega so zdaj prikrajšani. Adolescenca je burno obdobje, ko skuša mladostnik zbistriti svojo identiteto, da bo lahko izbral življenjsko pot. Primerja se z vrstniki in starejšimi, oblikuje samopodobo in potrebuje zglede. V srednjih letih potrebujemo izkušnje poklicne uspešnosti, kar je lahko v tej situaciji zelo ogroženo. V naravi ljudi je, da delamo v skupinah, koherentno povezani med seboj v interakciji. Delo od doma tega ne more nadomestiti. V letih staranja ljudje vzdržujejo integriteto le z aktivnostmi v socialni izmenjavi. Izolacija lahko sproži tako hude odzive, da jih celo zamenjujemo z demenco,« našteva Peter Praper.

Veliko smo slišali o izolaciji in osamljenosti starih ljudi v domovih. Podobne so zgodbe v drugih socialnovarstvenih zavodih, azilnih domovih, na psihiatriji in v drugih institucijah.

Dostop do strokovnih služb?

Morda bi morali več pozornosti nameniti vplivu epidemije na duševno zdravje pripadnikov ranljivih družbenih skupin. To poudarja sociologinja Mojca Urek s Fakultete za socialno delo, ki med drugim raziskuje področje duševnega zdravja v skupnosti. »Izredne razmere neenakosti na teh različnih presečiščih razgalijo in poglobijo duševne stiske. Ukrepi, prepovedi, gospodarske posledice, izolacija,  ki gredo vzporedno z epidemijo covid-19, so bolj udarili po revnih ljudeh, beguncih, pripadnikih skupnosti LGBT+, žrtvah nasilja, brezdomnih uživalcih drog in tako naprej,« pravi. »Veliko smo slišali o izolaciji in osamljenosti starih ljudi v domovih. Podobne so zgodbe v drugih socialnovarstvenih zavodih, azilnih domovih, na psihiatriji in v drugih institucijah. Ukrepi so odnesli vsakodnevno rutino in nekatere institucionalne priboljške, kot so dejavnosti, sprehodi. Večmesečna izolacija – ponekod so bili prepovedani tudi vzajemni obiski sostanovalcev – in ekstremno omejeno gibanje sta ljudi prisilila k čezmernemu spanju, mirovanju, umiku vase, negibnosti, pešanju kognitivnih sposobnosti, pasivnim prilagoditvam.« Opozarja tudi na slabšanje duševnega zdravja med populacijo LGBT+. »Sploh med mladimi osebami iz skupnosti LGBT+, ki so morale nazaj iz dijaških in študentskih domov k družinam, kjer jih ne sprejemajo in vlada sovražna naravnanost do njih. Mnogi so nazadovali v smislu avtonomije, duševnega zdravja, posebej prizadete so transspolne osebe.« Okrepilo se je tudi nasilje nad ženskami, ki ga povzročajo njihovi intimni partnerji. »To je gotovo najbolj prevladujoč spolno opredeljen izvor depresije, tesnobe, paničnih napadov, socialnih fobij, samopoškodb, uživanja substanc, reviktimizacije pri ženskah. Občutki brezizhodnosti so v epidemiji še močnejši,« pravi Mojca Urek.

Čeprav naj bi se področje duševnega zdravja prilagodilo epidemiji – strokovna skupina za duševno zdravje pri NIJZ je že v prvem valu epidemije poskrbela za obširno telefonsko mrežo za psihološko podporo, tudi psihiatrične bolnišnice in klinike so spremenile oblike zdravljenja in uvedle več svetovanja prek telefona ali videa –, v praksi dostop do strokovnih služb ni popolnoma enak kot pred obdobjem pandemije. V mariborski psihiatrični kliniki je v času epidemije denimo 10–15 odstotkov manj sprejemov, tudi ambulantno delo ne poteka redno. Nekateri nenujni programi mirujejo, na primer nekateri rehabilitacijski, ponekod programi za zdravljenje odvisnosti. »Tudi nevladne organizacije so zaprle vrata dnevnih centrov. Veliko svetovanja in različnih dejavnosti se je preselilo na splet in telefon,« pove Mojca Urek. Nekaterim je to povzročilo precejšne težave. Zgovorna je denimo zgodba starejše ženske, ki sicer nekajkrat na teden hodi na dnevni oddelek psihiatrične bolnišnice, kjer ima tudi kosilo. Marca je bila prisiljena ostati doma, ker ni imela prevoza, pa tudi sicer običajni programi niso delovali. Obenem se je zaprl dnevni center, v katerega je rada zahajala, zasebno druženje pa je bilo oteženo. Ker ne kuha, zaprti pa so bili tudi lokali, kjer pripravljajo hrano, je postalo celo zagotavljanje vsakodnevnega toplega obroka logistični zalogaj.

Sistem telesnega zdravja bo po epidemiji covida-19 slej ko prej znova dosegel raven siceršnje obremenitve, za sistem duševnega zdravja pa se bo delo šele začelo.

Tudi Nuša Leskovšek Pečak pojasnjuje, da so v Vojniku največje prilagoditve gotovo na področju zdravljenja nenujnih stanj, tako je delo na bolj psihoterapevtsko ali programsko zastavljenih oddelkih prilagojeno ali začasno celo ustavljeno. Pacienti s hujšimi stanji pa še naprej dobivajo vso potrebno oskrbo; v takšnih primerih je lahko psihiater na voljo že v enem dnevu, še vedno je mogoča tudi takojšnja hospitalizacija. »V Ljubljani imamo za ljudi, ki se jim je stanje nenadoma poslabšalo in potrebujejo nujni pregled, organizirano vstopno točko v centru za mentalno zdravje. Tiste, pri katerih je že zelo resno in potrebujejo triažo, pa sprejemamo na kliniki v Polju,« pove Maja Makovec Rus, predstojnica Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Pomembno se ji zdi, da se v tem kriznem obdobju sami zaščitimo tako, da najdemo smiselne vsakodnevne aktivnosti, obenem pa izdelamo dolgoročni načrt obvladovanja tveganja in samozaščitnega vedenja. »Predvsem pa je treba vzeti lastno negotovost in tudi strah kot nekaj zdaj povsem normalnega,« še dodaja. Mojca Urek poudarja še pomembnost skupnosti in vrstniške podpore – dober zgled denimo prihaja iz Japonske, kjer je 21-letni študent Koki Ozora marca vzpostavil linijo za nujno pomoč ljudem v stiski Mesto zate, na kateri 600 prostovoljcev v različnih časovnih pasovih sprejme povprečno 200 klicev na dan –, Katarina Veselko pa moč razumljivega obveščanja in komuniciranja. »To zmanjšuje negotovost, ki je, kot že omenjeno, eden ključnih povzročiteljev stresa. Pomembno je jasno, kakovostno, skrbno in umirjeno komuniciranje o tem, kaj o epidemiji vemo, česa še ne vemo. In pa medijska aktivnost psihologov, to, kar ravnokar počnemo – da posredujemo nekakšna zdravilna sporočila ljudem, jim razložimo njihove mehanizme in damo vedeti, kaj bi lahko storili, da bi se počutili bolje. Navsezadnje pa tudi sporočila neke skupne človečnosti in sočutja. To so težki časi za vse nas in minili bodo.«