Odmevi na RTV Slovenija: zmanipulirano v podporo Janši

RTV Slovenija ne zmore resno »enopomensko« obsoditi napadov na novinarje

V Odmevih so 18. februarja predvajali prispevek o Janševem obračunu z novinarko bruseljskega Politica. Prvi del prispevka je bil korekten, drugi bistveno manj. Razlogov za zanimanje javne radiotelevizije glede pritiskov na medijev bi moralo biti še več, saj mu vlada streže po življenju. Zdaj je tudi Evropska komisija obsodila zapis slovenskega premierja, ki je Lili Bayer obtožil, da laže in da zapisuje situacijo po diktatu političnih strank v Sloveniji. Nedostojnim tvitom slovenskega premierja je bil potem posvečen velik del tiskovne konference v Bruslju, saj je bilo zanimanje novinarjev glede odziva Evropske komisije veliko.

Evropa obsoja in brani novinarje

Naj pred analizo Odmevov spomnim na nekaj izrečenih stališč. Glavni govorec Evropske komisije Eric Mamer je povedal, da komisija in predsednica Ursule von der Leyen obsojata vsako žalitev ali napad na novinarje in dodal, da "česa takega v Bruslju ne bi nikoli storili". Zato pričakujejo, da si tudi drugi ne bodo dovolili tovrstnega ravnanja. "Naj o tem ne bo nobenega dvoma," je poskušal biti jasen v odnosu do Janševih žalitev.

Tudi govorec Christian Wigand ni okolišil, citiral je podpredsednico Vero Jourovo pred skoraj letom dni, ko je opisovala napade na novinarje v Sloveniji. Namreč to, da so svobodni in neodvisni mediji ključni za demokracijo in evropske vrednote. Da je njihova naloga, da "nas, politike, pokličejo na odgovornost", kajti "zaščita novinarjev mora biti prednostna naloga vsake države. Nobenega sovraštva, nobenih groženj, nobenih osebnih napadov." Evropska poslanka iz Nizozemske Sophie in ‘t Veld je v spletnem pogovoru o medijski svobodi v Sloveniji povedala, da po njeni oceni obstaja dovolj podlage, da bi skupina Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic, ki jo vodi, začela podrobneje analizirati razmere v Sloveniji.

Slovenija ne obsoja in ne brani novinarjev

Če je Evropa reagirala evropsko, se je doma ob Janševem tvitanju prebudila klasična neevropska, do medijev neodgovorna mentaliteta, ki že desetletja duši delovanje politike in medijev. Videli smo različne klasične retorične trike relativiziranja, politizacije, upravičevanja, kazanja s prstom na druge. Sramotno so se odzvali nekateri slovenski politiki. Evropski poslanec Franc Bogovič si je drznil razpredati, da njegovi kolegi, evropski poslanci iz vrst SD-ja in LMŠ-ja, z izjavami črnijo ugled Slovenije v tujini (!), takšne nesramne ocene je reševala Ljudmila Novak, ki je tradicionalno Janši manj naklonjeno napisala, da je ne bi presenetilo, če bi se vlada Janeza Janše znašla pod drobnogledom Evropskega parlamenta, česar npr. Borut Pahor znova ni zmogel.

Njen kolega Matej Tonin je na ravni amaterske psihoanalize znova bežal od sleherne obsodbe: "predsednik vlade je strasten tviteraš", je hitel pojasnjevati, kajti "takšen je in najverjetneje se ne bo spremenil," kot je zvenela njegova perfidna psihoterapevtska diagnoza, o kateri sem že poprej podrobno pisal. In kakor da bi bil povprašan o tem, kakšen slog kdo uporablja in ne po obsodbi, je potem še povedal, da "imata s predsednikom vlade različen stil tvitanja in da vsak sprejema odgovornost za svoje besede". Nič novega, kajti sprijaznimo se, da krščanski demokrati v Sloveniji podpirajo širjenje sovraštva in napade na medije, obsodbe pa nikoli ne bodo zmogli.

Trudijo se braniti Janšo

Po eni strani Tonin zelo nekrščansko zvaja problem na "osebno odgovornost", čeprav govorimo o pritiskih na novinarje in ugledu države, ne zgolj Janševem, po drugi pa v njegovi stranki držijo vrečo in so neposredno odgovorni za takšno širjenje in politično podrejanje: naj spomnim, da sovraštvo širijo z javnim denarjem in da ministrstvo za obrambo, ki ga vodi Tonin, "že dalj časa financira medijsko produkcijo sovraštva in nestrpnosti z milijon evrov vredno oglaševalsko kampanjo, ki oglase plasira tudi v tovarne sovraštva, povezane z desničarskimi strankami", na kar nenehno, v senci večjih medijev, opozarja Domen Savič in zavod Državljan D. Z druge strani obstajajo resni sumi, da Toninova Nova Slovenija aktivno in neposredno sodeluje pri poskusu političnega prevzema medija, npr. pri favoriziranju slovaškega Skytolla kot ponudnika sistema e-vinjet v zameno za vpliv na POP TV.

Nič bolje se ni odrezal del slovenskih novinarjev. V Janši naklonjenem Združenju novinarjev in publicistov, ki je dejansko nastalo v krogu Petra Jančiča po nastanku novinarske peticije v burnem času jeseni leta 2007, o čemer pišem v svoji primerjavi med dogajanjem med tem letom in leta 2021 prav ob pisanju Politica, so pričakovano stopil v brani svojemu političnemu idolu in se pridružili njegovim očitkom novinarki Lili Bayer: "V ZNP, kjer smo posamezni člani že leta deležni dokazanih političnih groženj obžalujemo, da se je Politico, brez da bi preveril dejansko stanje, pustil zlorabiti za potrebe grobih notranje političnih obračunov slovenske postkomunistične levice, ki ima sama dolgo zgodovino izvajanja pritiskov in napadov na novinarje."

Resnica o medijski svobodi v Sloveniji je povsem v nasprotju z glavno poanto zapisanega in to se da brez težav preveriti, če kot novinar preveriš in upoštevaš različna stališča. V tem primeru je predstavljena le ena, dominantana, levičarska stran slovenskega medijskega prostora, ki je izrazito nepluralna in navijaško neprofesionalna.

Odmevi v bran z uravnoteževanjem

Odziv ZNP je zgolj majhen drobec v orkestrirani obrambi strankarskih medijev v obrambo Janše in grobih insinuacijah na račun novinarke Politica. Ob tolikšni orkestraciji si zdaj poglejmo, kako se je v omenjenih Odmevih odrezala TV Slovenija. Oddajo je vodila Rosvita Pesek in po prvem, poročevalskem delu, je sledil še prispevek o domačih odzivih, ki ga je pripravil Boštjan Veselič Golob.

Uredniki oddaje in Manica Janežič Ambrožič so se odločili za preverjeno taktiko »neobsojanja« napadov na novinarje: uravnoteževanje. Rosvita Pesek je v začetnem prispevku povzela obsodbo Evropske komisije, zavrtela izjavi Erica Mamerja in Christiana Wiganda, potem dala besedo še dopisniku Igorju Juriču, ki je moral priznati, da dogajanje ni prijetno za državo in da "našo državo mečejo v isti koš kot Madžarsko in Poljsko". Kar je moteče, je dodal, ker bo naša država v drugi polovici leta predsedovala Uniji. Jurič je nato povzel vse obsodbe, omenil akcijski načrt za demokracijo, kjer da se pripravljajo splošni ukrepi za zaščito novinarjev in medijske svobode, omenil napade vlade na STA, citiral Belgijca Verhofstadta, ki je zapisal, da ko novinarka postavlja vprašanja o svobodi medijev, njeno ustrahovanje ni odgovor. K temu pa navrgel že omenjeno pobudo Sophie in ‘t Veld.

Prvi, poročevalski del prispevka, torej ni skrival jasne obsodbe, vendar je ta prihaja v Slovenijo od zunaj; nadaljevanje je bilo vse kaj drugega. V njem je Veselič Golob povzel nekatere poudarke iz članka, potem pa pred mikrofon povabil domače novinarja, najprej Igorja Pirkoviča, torej svojega novinarskega kolega iz iste hiše, ki je član upravnega sveta ZNP. Zelo pričakovano je bil nato prvi poudarek Pirkovičeve izjave, da je članek "izrazito pristranski", da so "v ozadju nekatere leve struje", ki "enostavno gonijo to levičarsko agendo", zato je "v Evropo šla izkrivljena slika, očitno da bi oslabila slovenski strateški položaj pred predsedovanjem Evropski zvezi". Pričakovano ni zmogel nobene obsodbe.

Nato je Veselič Golob milostno prepustil besedo še Petri Lesjak Tušek, predsednici Društva novinarjev Slovenije. Rad bi spomnil na podobno postopanje v mandatu 2004-2008, o čemer več v In media res: po ustanovitvi ZNP so vsi ključni mediji kar čez noč začeli harmonizirati mnenje reprezentativne DNS z mnenjem ZNP, čeprav gre za neprimerno manjše društvo. Ob tem pa so naenkrat ZNP časovno predstavljali kar pred mnenjem DNS. Praksa, ki se spet vrača!

Menda vsi to počnejo

Nastop Lesjak Tušek so podložili z zanimivo grafično podlago: odzivom Ukoma na zapis Politica, predsednica društva pa je povedala, da je očitno postal domač prostor za predsednika vlade premajhen in "da mora svoja blatenja novinarjev, zlasti novinark, še izvažati v mednarodni prostor". Na eni strani izvaža žalitve, na drugi strani pa uvaža madžarski medijski model, je bila ostra.

Nato je Veselič Golob pred kamero povabil še dr. Igorja Vobiča s Katedre za novinarstvo. Po začetnem uravnoteževalnem ustroju izbire sogovorcev, kot sem ga opisal, je do besede prišla še stroka, ki bo tako rekoč v spopadu dveh diametralnih mnenje presodila, kdo ima prav. Novinar ga je najprej uvedel s stavkom, da je po Vobičevem mnenju članek Politica "novinarsko utemeljen", a da "opozarja, da si vse politike želijo povečati svoj vpliv na medije".

Ob tem relativizacijskem momentu v skladu z argumentacijskim tu quoque, češ vsi to počnejo, zakaj bi Janši zamerili, je potem sledila izjava gosta: "Gre za neko nadaljevanje, kontinuiteto političnih pritiskov v Sloveniji. Torej niso od včeraj. Niso tudi od te vlade."

Janša je bil s tem nenadoma zelo razbremenjen svojih političnih pritiskov. Od začetne obsodbe v prispevku, kakršno deli evropska politika, ni ostalo skoraj nič. Veselič Golob je nato v nadaljevanju pokazal in komentiral še nekaj tvitov, med drugim Janše in Uroša Urbanije iz Ukoma, predsedniku vlade pa je potem prepustil še zadnjo besedo z njegovim ciničnim povabilo »delegaciji«, ki bi med 18.00 in 22.30 uro zvečer (!) preverila podatke o političnem nadzoru medijev v državi. Bizarno domislico, ki jo je v prispevek, sicer dolg 8 minut in 11 sekund, pred tem vrednostno nevtralno uvedla že Rosvita Pesek.

Odziv Igorja Vobiča

Na Facebook profilu se je dan kasneje odzval Vobič in svoje protestno pismo poslal novinarju, uredniku Odmevov dr. Valentinu Arehu in odgovorni urednici Manici Janežič Ambrožič:

Spoštovani, v prispevku Članek časnika Politico v včerajšnjih Odmevih ste z rezanjem izjav in njihovim povzemanjem omogočili večpomensko branje mojega komentarja odnosa trenutne politične oblasti do medijev in novinarstva ter odzivov po objavi članka Inside Slovenia’s War on the Media.

Prispevek, ki bi moral v skladu s konvencijami televizijskega novinarstva stremeti k enopomenskosti, namreč omogoča nasprotno branje ne le od izrečenega v posnetem pogovoru z vami, temveč tudi od ugotovitev mojega znanstveno-raziskovalnega dela in moje siceršnje javne kritike odnosa trenutne politične oblasti do novinarjev, posebej do novinark in urednic.

Kot poznavalec delovnega procesa (televizijskih) novinarjev ocenjujem, da je prispevek rezultat ali površnega novinarskega dela ali manipulacije.

dr. Igor Vobič

Sporočilo pošiljam tudi:

– uredniku včerajšnjih Odmevov dr. Valentinu Arehu

– urednici informativnega programa Televizije Slovenija Manici Janežič Ambrožič

Vobičev odziv krepi mojo začetno trditev, da v Sloveniji niti RTV Slovenija ne zmore resno "enopomensko" obsoditi napadov na novinarje, kar sem v preteklosti že velikokrat dokazoval. Tokrat ne zgolj z postopkoma uravnoteževanja in relativizacije namesto jasne opredelitve, ampak, če sledimo Vobiču, tudi z namerno manipulacijo in površnostjo. Znova se potrjuje moja stara misel: imeli bomo točno takšno demokracijo, kakršno nam bodo narisali naši mediji in neodgovorno novinarstvo.

**Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**