Strahovlada

V soboto, 27. 2., sem vložil zahtevo za sodno varstvo pred plačilnim nalogom zaradi kršitev določil 14. točke 1. odstavka 57. člena ZNB.

Popisali so me 12. 2., med protestnim Poslovnim sestankom na Trgu Republike. Proti koncu protesta so me začeli zasledovati 3 policisti. Vse, kar so mi povedali, je bilo: »Udeležili ste se prepovedanega shoda. Plačilni nalog pride po pošti.« Tako mi zagovor ni bil omogočen, zato se moram, da se lahko zagovarjam, odpovedati polovički.

Sledeč zapis je bil po delih vključen v samo zahtevo, zdaj bi ga pa rad objavil čim bolj javno. Namreč, skrbi me učinek osamitve, ki ga proizvaja represija. Ko izrazimo protestne zahteve, se povežemo v širši glas. Ko prejmemo plačilni nalog smo sami. Nočem, da kazni zatrejo naš širši glas, zato se bom upiral javno in glasno.

Ne morem in ne smem zanikati, da protestiram proti tej vladi. Da imam politično mnenje in svoj političen cilj. Da poskušam ta cilj doseči. Pravica do političnega mnenja in do izražanja tega mnenja, do poskusov doseganja nekega političnega cilja, je sam temelj naše družbe. Je temelj, ki tej družbi daje dinamiko, možnost spremembe in s tem, seveda, možnost napredka.

Seveda mi to nalaga tudi dolžnost, da svoje politično mnenje izražam odgovorno in se, takisto, zanj borim na odgovoren način. V kontekstu današnjega dne, torej epidemije, mi ta dolžnost nalaga varno ravnanje do sebe in drugih. Držanje varnostne razdalje, minimiziranje medosebnih stikov in nošenje maske. Vse te dolžnosti sem tekom svojega protesta izvajal. Nisem se zadrževal, ampak sem se sprehajal z varnostno razdaljo do drugih in masko. Politično sem torej deloval v mnogo bolj varnem okolju kot je delovno mesto, kot je nakupovalni center, kot so šole. Torej težko verjamem, da sem obtožen zaradi ogrožanja javnega zdravja. Zakaj uporabljamo epidemijo za preganjanje protestnikov in hkrati dopuščamo, da večina dela v nevarnih pogojih?

V proizvodnji delo od doma ni možno, hkrati skoraj vsak teden slišimo poročanja o neprimernih pogojih dela. Zakaj ni vlada poskusila omejiti epidemije na delovnih mestih? To so storile nekatere druge države in se s tem ali povsem ali vsaj deloma izognile drugemu valu.

Zakaj dopuščamo dolge vrste za testiranja? Se mar v vrsti ne širijo virusi? Ali pa dolge vrste pred odprtimi trgovinami? Zakaj, nenazadnje, niso policisti, ki so me popisali, bili dolžni vzdrževati varnostno razdaljo? Niti med sabo, niti do mene?

Zakaj preganjajo nas, 30 morebitnih udeležencev protesta, če je bilo pred parlamentom verjetno zbranih več policistov kot protestnikov, in to z manjšo varnostno razdaljo med seboj?

S stališča omejevanja epidemije si tega ne znam razložiti. Če pa ukrepe analiziram kot ukrepe vlade, ki se poskuša znebiti vsakršne opozicije, pa si jih žal lahko razložim. V zadnjem času sem bil priča stalnim obstrukcijam s strani vlade v parlamentu. Razpihovanju sovraštva v javnosti, tako v medijih (kot do medijev) kot na spletu. Sovraštva tako do manjšin, do migrantov, kot preprosto do ljudi, z drugačno politično vizijo od vlade. Priča sem bil porastu skrajno desnih skupin. Nenavadno mi je, da te niso bile preganjane na takšen način. Nenavadno mi je, da niso bile tako kritizirane kot zdravstvena grožnja. Nenavadno mi je, da so bili kaznovani taksisti v lastnih vozilih med protestom.

Priča sem bil tudi privilegijem političnih elit. Medtem, ko propadajo gostinci, je gospod Počivalšek užival na poslovnem sestanku v lokalu, ki so ga odprli posebej zanj. Medtem, ko je naše vsakdanje gibanje omejevano, sem moral poslušati o gospodu Hojsu na hrvaški meji.

So to dejanja ljudi, ki jih epidemija skrbi in ki jo poskušajo preprečiti? Ali so, po drugi strani, to morda jasni znaki, da pravila veljajo za rajo in opozicijo, ne pa za vlado?

Moje dejanje je bilo politično in tako je nujno politično obarvan tudi postopek proti njemu. Ampak moramo se vprašati, če ne gre tu zgolj za zastraševanje? Za poskus utišanja vsake kritike? Za uničenje tega dinamičnega temelja naše družbe? In ne zgolj za pregon političnega dejanja zaradi epidemiološkega stanja.

Vsa ta nadležna vprašanja, vsi ti pomisleki, v meni vzbujajo sum. Sum, da nisem obtožen prekrška proti javnemu zdravju, a da sem obtožen političnega delovanja. In to me skrbi. Skrbi me, da se vlada z epidemijo ne spopada dovolj zavzeto. Da ji je prioriteta obračunavanje ne z epidemijo temveč s kritiko.

Ta sum mi je še potrdila izjava predstavnika policije, da je zbiranje do 10 ljudi dovoljeno, razen z namenom protesta. Ob misli, da je moj sum utemeljen, mi ledeni kri v žilah. Ne razumem več demokracije, v kateri  živim. Ne razumem, kako smo lahko prišli do tega v družbi, ki jo ljubim. Vse moje politično delovanje, vsak moj protest in vsaka moja izjava so namreč posvečeni njej. In zato nimam druge možnosti, kot da razumem ta pregon kot napad vlade, ki ga je uzakonila, nanjo.

V kratkem, ne morem požreti polovičke. Ne morem dati prav temu pregonu. Priznam, da imam politično mnenje. Priznam, da ga izražam. Ne morem pa priznati, da nisem ravnal varno. Ne morem se strinjati z ukrepom, s katerim me preganjajo. In zato sem vložil to zahtevo za sodno varstvo. Ne, ker nisem protestiral, ampak zato, ker mislim, da nisem preganjan zaradi ogrožanja javnega zdravja. Temveč, da sem preganjan, ker sem kritičen.

Vprašanje za današnji dan torej ni, če sem protestiral ali ne, temveč je, če je pregon zgolj zaradi tega upravičen. Sam menim, da ni.

Menim, da Odlok o omejitvi gibanja in zbiranja stoji na zelo trhlih tleh, saj vlada ni opravila presoje sorazmernosti ukrepa. Ustavno sodišče je jasno povedalo, da je potrebno opraviti presojo sorazmernosti ukrepov, ki zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni posegajo v svobodo gibanja. Po mojem mnenju pa vlada pred sprejemom odloka tega ni storila.

Menim tudi, da vlada namerno sprejema takšne zakone in jih namerno tudi izvaja. Namen njih ni obramba pred epidemijo, niti iskanje pravice, niti postavljanje poštenih kriterijev za to iskanje. Namen je zgolj zastraševanje vsakršne, ni važno kako majhne in varne, opozicije.

In zato upam, da bo sodišče jasno pokazalo, da je še upanje za temelje naše družbe. Ampak tudi če tega ne bo, nam bo vsem v vsakem primeru sodila zgodovina.