V podporo mariborskim dijakom

So stvari, ki se v demokraciji ne bi smele nikoli zgoditi, da bi še lahko verjeli, da živimo v demokratični državi. Kaznovanje mariborskih dijakov, ki so po petih mesecih šolanja na daljavo na Trgu svobode z mirnim shodom pod motom »Hočemo šolo« ob doslednem upoštevanju varnostnih protikoronskih ukrepov zgolj izkazovali svojo demokratično pravico do javnega izražanja mnenj, je tista tanka črta, ki je ne bi smeli nikoli prestopiti.

In vendar je policija, ki deluje po nareku trenutne oblasti, brezsramno prestopila rubikon. Čeprav bi lahko v tem – tako kot v drugih primerih – ravnala predvsem v skladu s svojim osnovnim poslanstvom – to je zaščita in varovanje –, se je raje odločila za represijo. Še posebno z mladimi in mladoletnimi bi morali policisti opravljati svoje naloge sorazmerno in predvsem človeško, prizanesljivo, etično in moralno. Pa so se raje prenarejali, da zgolj opravljajo naloge, povezane z zaščito pred širjenjem bolezni in da jemljejo zgolj podatke, mladoletnim tudi o njihovih starših. Nič jim niso povedali o globah in prekrških. Tam, na Trgu svobode! Čeprav so popisali le tiste, ki so nosili transparente in govorili v megafone!

Zakaj lagati, ko pa je resnica že tako očitna, da tudi represivnim organom ne dopušča več nikakršnega sprenevedanja in mimikrije? Živimo v skupni državi in smo soodvisni drug od drugega. Zakaj se torej oni, ki služijo totalitarni oblasti, tako vztrajno zatekajo k laži? Zakaj policija tako brezsramno ščiti delodajalce, ki se za kršenje svojih velikokrat slaboumnih in celo protiustavnih odredb lahko zgolj opravičijo ali pa še to ne? Zakaj ne kaznuje tudi njih?

Od mariborskih dogodkov naprej nam ne pomaga nikakršno sprenevedanje več. Najmanj pahorjansko, češ da moramo nujno znova vzpostaviti družbeni dialog, da moramo stopiti skupaj, spet strniti vrste, premagati razcepljenost … in podobne predsednikove floskule. S kom se moramo spraviti? S policijsko državo, ki nam jo vsiljuje vlada in ji predsednik države že prav po šemasto sekundira? Z represijo, ki kaznuje in oglobi vsakogar, ki na kakršen koli način podvomi o njej?! Z oblastjo, ki zavestno znižuje demokratične standarde na vseh družbenih ravneh in resno ogroža človekove in socialne pravice in svobodo.

Šolska ministrica, ki se ji je po tednih odsotnosti kot po čudežu vrnil glas, si ne upa postaviti v bran niti tistim, ki bi jih že po službeni dolžnosti morala razumeti in zagovarjati. Mariborske dijake z zlagano dušebrižniško moralo po zgledu svojega vrhovnega arbitra zgolj »popedagogizira« v slogu, da je tudi kaznovanje pač stvar odraščanja. Če vodilni na vrhu Ministrstva za šolstvo ne znajo v pedagoškem, psihološkem, kaj šele v filozofskem smislu utemeljiti, zakaj je konkretno kaznovanje dijakov sporno, s tem priznavajo, da o izobraževanju ne vedo nič. Če dijakov ne znajo zagovarjati pred Ministrstvom za notranje zadeve, naj odidejo. Nemudoma.

Navkljub prizadevanjem presvetlih ministrov, predsednikov in vseh njihovih podanikov so mariborski dijaki postali simbol upora zoper spolitizirano zlagano moralo, zoper pritlehnost in intelektualno šibkost, malomarnost, zoper škodoželjnost … simbol upora in svobode. Hkrati pa zadnje opozorilo vsem drugim, da gredo lahko stvari samo še na slabše.

Oblast je, kot je zapisano v Ustavi RS, še vedno v rokah ljudstva. Ljudstvo bo tudi odločilo, kdaj bo temu brezdušnemu in že celo v mednarodnem smislu sramotnemu stanju, tej s škodoželjnostjo in negativizmom prečivkani stvarnosti naredilo konec. To sedanji oblastniki seveda vedo, zato vse močneje in odkriteje stiskajo obroče nasilja okoli državljanov, ki jim niso lojalni in izražajo nestrinjanje z njimi. Zato tako hitijo s spreminjanjem slovenske družbene stvarnosti, zato tako čez noč in rokohitrsko spreminjajo zakone, odredbe, sprejemajo protikoronske pakete, v katere podtikajo nedemokratične, družbeno vprašljive in socialno škodljive odredbe ter zakonske akte. Zato predsednik vlade tako vztrajno histerizira slovensko družbo. Ker ve, da vsak režim enkrat pade? Po potrebi dvakrat?

Upajmo, da najvišji ne misli/-jo iti tako daleč kot v trumpovski Ameriki, kjer je predsednik, da bi potešil svoje iracionalne želje po oblasti, v hram demokracije poslal razjarjene množice, ki so njegov poziv razumele kot poziv k rušenju in prelivanju krvi.