Zakaj so v oddaji na TV Slovenija dovolili obračun z novinarko Eugenijo Carl?

Politizacija proti kolegialnosti

Je odgovorna urednica Manica Janežič Ambrožič pred predvajanjem intervjuja s Sebastjanom Jeretičem preverila resničnost trditev gosta, s katerimi je v pogovoru na TV Slovenija obračunal z novinarko iste radiotelevizije, torej z njeno sodelavko Eugenijo Carl, označeno za politično aktivistko? Je pri tem kot podpisana pod oddajo postopala dovolj profesionalno, ali pa je, ravno nasprotno, iz nekega razloga klecnila?

Gosti Jožeta Možine v oddaji Intervju niso nobeno presenečenje, RTV Slovenija že dolga leta dopušča izvajanje nečesa, kar očita Jeretič drugim – političnih agend novinarja, znotraj katerih izbira izključno tiste sogovorce, ki pripadajo njegovi ideološki liniji, trenutno vladajoči liniji aktualne vlade. Še več, določa jih po ključu svežega političnega dogajanja in na način, da ojača sporočila, za katera je presodil, da bodo v nekem trenutku za njegove favorite najmočnejša.

Predvidljiva izbira

Jeretič se je zato pokazal kot predvidljiva izbira, kot plačani multisvetovalec, velik podpornik Janše in tesen sodelavec ministra za gospodarstvo, trenutno celo usodnega za preživetje sicer kritično manjšinske vlade. Za sabo ima ravnokar nastop v oddaji Tarča v isti hiši, kamor so ga povabili kot nekoga, ki bo komentiral astroturfing in lažne profile – temu povabilu skupaj z Alešem Hojsom sem se čudil v daljšem zapisu.

V nadaljevanju povsem puščam ob strani vsebinsko analizo pogovora, pričakovano intonirano v podporo gostovemu varovancu in oblasti, prednost dajem izključno razpravi o uredniški odgovornosti in pristojnosti. Za razumevanje njegovega nastopa potrebujemo poznavanje nekaj ozadja; Jeretič je kot piarovec koprskega župana Borisa Popoviča večkrat nesramno in žaljivo napadal Eugenijo Carl, kar je postalo, ob neplačevanju položnic ali celo hujskanju, da se jih ne plačuje, prepoznavna vstopnica, s katero te tamkajšnji uredniki prijazno povabijo v svoje oddaje.

Diskreditacijski stroj je zaganjal predvsem kot odgovorni urednik portala Ekoper, občinskega trobila v podporo županu, ki so ga častili tamkajšnji občani. Mimogrede, pred meseci so mediji pisali o možnosti, da bi Popovič postal novi državni sekretar pri Počivalšku, s čimer bi krog navezav bil sklenjen. Presenetljivo pa je se pri Možini nato Jeretič skliceval na to, da goji kulturo argumentiranega dialoga in visoke standarde komunikacije.

No, tudi tokrat smo v pogovoru naleteli na pričakovani obračun z omenjeno novinarko, znano po kritičnem poročanju o Popoviču. Ker si je skoraj nemogoče predstavljati, da odgovorna urednica ne bi predhodno vedela za vsebino, ki bo v pogovoru predvajana, s tem pridemo do osrednje uredniške dileme. Če je bila s pogovorom seznanjena, bi dogajanje, ki ga opisuje povabljeni gost kot obremenilno za novinarko, morala predhodno preveriti še pri njej. Je pri tem ravnala profesionalno, v skladu z novinarskimi standardi in poklicnimi načeli javnega servisa?

Kako je oddajo komentirala novinarka

No, na podlagi demantija, ki ga je Eugenija Carl spisala po predvajanju intervjuja in objavila na svoji Facebook strani, lahko v to suvereno podvomimo. Relativno dolg komentar vsebuje popoln citat Jeretičevega očitka na njen račun in zadeva županske volitve leta 2014, kjer je kot Popovičev človek nastopil v vlogi kandidata v Piranu, novinarka pa je razkrila, da naj bi prišlo do načrtovanega podkupovanja volivcev, zaradi česar ji je očital politični aktivizem. V TV dnevniku 17. oktobra 2014 je predvajala izjavi dveh oseb, ki sta podkupovanje v kamero potrdili.

Njen komentar na Facebooku navajam spodaj v celoti, novinarka daje posredno tudi slutiti, da je bila odgovorna urednica z vsemi pomisleki na njen račun oziroma z vsebino oddaje vnaprej seznanjena:

***

Oddaja Intervju z Jožetom Možino, pravkar.

Gost Sebastjan Jeretič izusti:

»Na enih od volitev, na katerih sem kandidiral, je Eugenija Carl na petek, tik pred volilnim molkom, ko ni bilo več možno se odzvati na to, prišla s prispevkom, v katerem sta dva uporabnika prepovedanih substanc (???) govorila, da sem obljubljal denar za glasove…in potem ne plačal. Mojo izjavo je vzela že tisti torek, s prispevkom pa je čakala na petek, zato, da se ne bi mogel odzvati. To je za mene politični aktivizem, osebni aktivizem.«

Eklatantne laži. Jeretič, oseba, ki se poslužuje najbolj umazanih, podlih in pritlehnih propagandnih prijemov pri diskreditaciji tistih, ki ne ugajajo njegovim političnim naročnikom, ne zamudi priložnosti za obračun z mano. V odsotnosti samorefleksije je namreč še vedno prepričan, da je zaradi mojega prispevka izgubil na županskih volitvah v Piranu leta 2014. Saj ne, da v Piranu niso hoteli vladavine Popovičevega podaljška, ne, da ni bil izvoljen, je bilo krivo poročanje Eugenije Carl. En moj televizijski prispevek.

Da kar takoj razčistimo Jeretičeve laži:

– Laž je, da se ni imel možnosti odzvati na očitke o kupovanju glasov. Njegov odziv je bil v prispevku, očitke je zanikal, sledila je celo moja pripomba, da je v volilni kampanji uporabil vse, kot kaže pa nikakor ne kupovanja glasov.

– Laž je, da sem za očitke vedela že dolgo prej, ker »se je o tem govorilo po Piranu«. Jaz za to vsekakor nisem vedela dolgo prej.

– Laž je, da sem njegovo izjavo posnela v torek, objavila pa v petek. Izjavo sem v Jeretičevem volilnem štabu v Luciji posnela v petek popoldne (če se dobro spomnim je bila ura okoli 15 popoldne ), torej istega dne, kot je nastal in bil objavljen prispevek.

– Laž in očiten poskus diskreditacije je, da sem politična aktivistka. Nisem politična aktivistka. Nisem ne članica ne simpatizerka nobene politične stranke, niti pristašica nobene politične ideologije. V bistvu politiko preziram z vso svojo bitjo. Nikoli me ne bo vase potegnila nobena ideologija. Sem pa in bom vedno aktivistka človekovih pravic. Tistih, ki jih že imamo in tistih, ki so v nastajanju, ali še bodo. Zapisanih v ustavi, zakonih ali, zaradi mene, v ustnih izročilih. Strastna zagovornica moralnih in etičnih vrednot. V tem je moj spekter barvit in razpreden na vse strani.

Da je laži trosil Jeretič, me niti ne čudi, z njegove strani sem doživela že čisto vse, saj je zvesto prišepetoval koprskemu županu v grobih in seksističnih napadih name.

Kar me čudi in žalosti, so odgovorni v mojem mediju, ki tako prakso dopuščajo in z neukrepanjem posledično podpirajo. To namreč, da gostje v oddajah RTV-ja lahko neovirano pljuvajo po novinarjih taiste hiše, jih blatijo, diskreditirajo, diskvalificirajo, rušijo njihovo osebno in profesionalno integriteto ter kredibilnost.

Oddaja je bila vnaprej posneta. Vedeli so.

Integriteta in kredibilnost sta vse, kar ima novinar. Edini njegov kapital. Zato da zaščitim svojo integriteto in verodostojnost, bom svoji lastni hiši izstavila zahtevek za popravek.

Si je sploh mogoče zamisliti večjo absurdnost situacije? Svetovni unikum, sem prepričana.

Ja, res živimo v letu novih in norih realnosti.

In, ja, Jeretič zna nakladati. In dobro zavija meglo v zlat darilni papir. Kdor ga ne pozna, bi ga še kupil.

***

Ali je odgovorna urednica postopala profesionalno?

Ključna je potemtakem presoja, ali je Manica J. Ambrožič vedela, da bo v pogovoru izrečena trditev imela status laži. Če ga ima, potem je z objavo škodovala novinarki lastne hiše in jemala verodostojnost ustanovi, ki ji pripada. Lahko pa je seveda možno obratno, da nastopajočemu verjame bolj kot svoji novinarki.

Poklicna merila kot osrednji dokument s smernicami profesionalnega novinarstva na RTV Slovenija ne opisujejo zelo natančno, kako naj pred oddajo tehta urednik. Predvideva se sicer obvezno posvetovanje z njimi, v tem primeru torej Možine, ki je dolžan obveščati o svojem delu nadrejene urednike, kar še posebej velja ob raznih spornih vprašanjih, ki imajo lahko velik javni odmev. V takih primerih dokončno odločitev nato sprejema odgovorni urednik, piše v Poklicnih merilih, kar ne pušča dvoma o tem, komu se mora novinarka zahvaliti za izrečene ostre besede.

Kaj je odgovorna urednica lahko vedela?

Prispevek novinarke iz leta 2014, ki ga omenja Jeretič, je še vedno prosto dostopen v spletnem arhivu RTV Slovenija. Ob njegovem ogledu, in nesporno si ga je urednica lahko zavrtela pred oddajo, lahko ugotovimo naslednje: v njem nastopita osebi, ki trdita, da sta bili nagovorjeni, da za kandidata Jeretiča novačita glasove. Prvemu, očitno iz socialnega roba, so za nagrado podarili nov telefon, nam pojasni sam, nato pa še doda, da bo zaslužil 10 evrov za vsakega človeka, ki ga prepriča, da na volišču glasuje za Jeretiča; tudi ta bo prejel 10 evrov. Torej 20 evrov za eno prinovačeno osebo.

V kamero je zaupal še podatek, da jih je nabral preko 100. Nato je v prispevku nastopila še druga oseba in potrdila svojo nagovorjenost, da bo prejela denar (ali kosilo), če bo glasovala za Počivalškovega svetovalca.

Motiv prvega, da stopi pred kamero, ni ostal prikrit: volitve se bližajo h koncu in nanj pritiskajo tisti, ki so šli volit, on pa ni prejel obljubljenega plačila in volivci tudi ne 10 evrov nagrade, zaradi česar se čutijo ogoljufane. Sam se boji zase in se skriva po Piranu, je dodal.

Nato je novinarka Carl pred kamere povabila še Jeretiča, ki je demantiral "laži, ki so krožile že v prvem krogu, s tem se ne ukvarjamo" in dodal: "Jaz nagovarjam športnike, direktorje, podjetnike, gostince, mlade in stare kmete". Kakor da bi s profila nagovorjenih občanov, ki ga je očitno dobro poznal, poskušal izluščiti dodatni psihološki argument, da na opisani "tip" glasov prav nič ne stavi, ker so zanj bolj pomembni direktorski…

Dilema tehtanja, kaj spustiti v eter

Iz prispevka vsekakor ne moremo izluščiti, kateri dan je bila posneta izjava z Jeretičem: ali v torek, kot trdi sam, ali morda v petek, kot pravi novinarka; v svojem nastopu pri Možini je svoj argument o političnem aktivizmu novinarke zgradil izključno na trditvi, da je zavestno čakala na objavo v petek, tik pred začetkom volilnega molka. Vse druge očitke je namreč novinarka v svojem demantiju že dovolj prepričljivo ovrgla.

Dejstvo je, da sta pred kamero takrat uravnoteženo nastopili obe strani, domnevno plačani nabiralci glasov s socialnega roba in tudi sam Jeretič, ki se je imel možnost braniti. Toda v situaciji, ko je morda odgovorna urednica pred objavo pogovora tehtala, kdo ima prav in je pri tem bila neodločena, je vsekakor neprofesionalno ozvočiti sporočilo, ki kompromitira njeno novinarko; nastopati bi morala v skladu z nečim, čemur pravniki in sodniki sledijo pod načelom "In dubio pro reo" in zaščititi napadenega, ne pa dati prednost kompromitaciji, celo lastne novinarke! Da bo ta morda imela možnost v naslednji oddaji v tekstovnem popravku v dolžini ene minute demantirati navedbe, ne rešuje začetne zadrege in je ne razbremenjuje uredniške odgovornosti.

Odgovorna urednica je že podpirala kršitve v Možinovih oddajah

Dvomov v njeno ravnanje je lahko še več in doslej smo žal že zaznali, da ista odgovorna urednica podpira pristranost v isti oddaji. Najmanj en primer je dobro dokumentiran, v odprtem sodnem postopku proti Milku Noviču zaradi umora Janka Jamnika, ki tedaj še ni bil pravnomočno zaključen, so v programih TV Slovenija izpeljali nekaj intervjujev. Med drugim so dali besedo tudi Noviču, v svoji oddaji Intervju pa je Možina eno uro gostil sodnika Zvjezdana Radonjića, ki je omenjenega oprostil, in pred tem še Jožeta Hribernika, ki je bil njegov odvetnik.

Manica J. Ambrožič je več kot očitno postopala pristransko: ne le, da tega v odprtih sodnih postopkih do pravnomočne sodbe ne bi smela tolerirati, v svoje programe je dovolila povabiti zgolj eno stran v procesu, ne pa tudi npr. vdove brutalno umorjenega ali njenega odvetnika. In kakor da povedano ni dovolj, je sodnik Radonjić v intervjuju z Možino grobo žalil Tatjano Jamnik Skubic, obenem pa še njenega odvetnika Miho Kuniča. Na podoben način kot pri napovedi novinarke Carl je prišlo do zahteve po popravku. In potem je sledilo nepredstavljivo: Manica J. Ambrožič ga ob vseh krivicah in neprofesionalnem ravnanju ni želela objaviti!

Odvetnik vdove je na koncu moral pravico dolgo časa iskati na sodišču. Kar je škandal z elementi brezpietetnosti brez primere, po boleči izgubi moža zaradi brutalnega umora in vseh pristranosti še na račun davkoplačevalcev: sodišče je namreč odredilo, da mora biti popravek objavljen, sodne stroške pa smo plačali vsi.

Enotno mnenje o kršitvah, vendar brez odstopa

Kršitve poklicnih standardov v omenjeni oddaji je kasneje zaznal Programski svet RTV Slovenija, celo glasoval in podprl priporočila, ki jih je podala varuhinja Ilinka Todorovski v tem primeru, kjer je ugotovila uredniško napako in opozorila na dejstvo, da je v oddaji prišlo do neprimernega posega v osebnostne pravice osebe, ki ni imela možnosti, da bi pred televizijskim avditorijem zaščitila sebe in svoje dostojanstvo.

Generalni direktor Igor Kadunc bi moral takrat odgovorno urednico razrešiti, saj je poprej že uveljavljal takšne sankcije za enake primere, kajti sama ni podala odstopa. Zgodilo se ni nič – nikomur. Karavana je šla dalje. Na seji programskega sveta je Mitja Rotovnik za omenjene zdrse slikovito podelil tri rumene kartone, ki jih je prinesel s sabo: Jožetu Možini, Lidiji Hren in Manici J. Ambrožič.

Ali bo tudi novinarka Eugenija Carl na koncu primorana oditi na sodišče? Tudi če bo zahtevala popravek, kot je napovedala, in bo sledila uspešna objava, ji to ne bo v posebno zadoščenje, prej bo takšen demanti žalostno spričevalo, da nacionalka žrtvuje lastne profesionalne standarde za potrebe politične všečnosti in prijaznosti.

Možina in Jeretič pričakovano zadovoljna

Možina je že natančno pol ure po intervjuju tvitnil, da pogovor "izjemno odmeva" in se celo razglasil za žrtev, ki deluje na nesvobodnem, tabuiziranem in neuravnoteženem mediju, kakor razume hišo, v kateri je zaposlen: "Intervju z izvrstnim @NeuroVirtu izjemno odmeva, kar znova kaže, da si gledalci želite svoboden, nazorsko uravnotežen @rtvslo brez tabuiziranih tem. Končno nas za to tudi plačujete. Žal imam priložnost le 1x na mesec, pa še v to se spotikajo ... NUJEN OGLED."

Njegova reakcija napeljuje na staro in že videno profesionalno zadrego: kako to, da smejo novinarji RTV Slovenija s politično agendo brezkompromisno žaliti lastno hišo in jo označevati za pristransko in nesvobodno, ne da bi jim to kdo v vodstvu zameril? Le od kod črpajo to zmagovito moč, le kdo jim jo daje? Odgovor je zelo banalen: ob politiki v resnici prav odgovorni uredniki in tisti na vrhu.

**Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**