Mi umiramo, oni služijo

»Samo še nadškofa ni bilo tukaj. Vsi drugi so že prišli, pa od vseh ni bilo nič,« videnje državne politike v zadnjih desetletjih povzame Bogomir Bavdaž. Je domačin iz Anhovega, nekdanji delavec Salonita, azbestni bolnik in okoljski aktivist, gonilna sila društva Eko Anhovo. »Vsak minister, vsak poslanec, vsak državni uradnik in tudi občinski svetnik bi moral nekaj časa živeti tukaj in videti, za kaj je odgovoren, kaj je podpisal in kaj dopušča. Potem bi se verjetno kaj spremenilo.«

Bil je ponedeljek, običajen delovni dan, z Bogomirjem in Slavko Bavdaž ter sosedoma Francem Bevčarjem in Stanetom Markičem smo se srečali na vrtu Bavdaževih v Anhovem. Govorili so o življenju v kraju, 17-kilometrov od Nove Gorice ob reki Soči. V kraju, ki je javnosti znan zaradi treh napačnih stvari, treh okoljskih katastrof: azbesta, sežiga odpadkov in onesnaženja pitne vode. Vse katastrofe so bolj ali manj neposredno povezane s cementarno Salonit, ki deluje v Anhovem, je v avstrijsko-italijanski lasti in bo 2. maja obeležila stoletnico delovanja. Srečati smo se želeli tudi z županjo Občine Kanal ob Soči, kamor sodi naselje Anhovo, a se ni želela sestati. Tako pogovora o četrti katastrofi, politiki in odločevalcih, nismo mogli izvesti v živo.

Ker je Slavka Bavdaž na vrt poleg kave prinesla tudi večlitrsko plastenko z vodo, smo pogovor začeli z vodo. Plastenka je posledica enega največjih, če ne največjega onesnaženja pitne vode v Sloveniji, ki se je 24. julija lani zgodilo v Anhovem: v vodovodni sistem je vdrla odpadna industrijska voda iz čistilne naprave podjetja Eternit, nekdaj dela Salonita, in onesnažila pitno vodo z rakotvornim kromom 6. Analiza vode, ki jo je na dan onesnaženja iz pipe v kuhinji natočila ravno Slavka Bavdaž, je pokazala, da je količina kroma v vodi za več kot osemkrat presegla dopustne meje.

»Skoraj pet mesecev, do 4. decembra lani, smo vodo dobivali v gasilski cisterni. Potem so sporočili, da je v redu, že dva dni kasneje, 6. decembra, pa smo bili obveščeni, naj vodo prekuhavamo,« pravi Slavka Bavdaž. »Od takrat jo za kuhanje kupujemo. Ne upamo piti iz vodovoda.«

Ob onesnaženju sta se razkrili dve akutni težavi: da glavni cevovod za oskrbo s pitno vodo Anhovega teče neposredno pod več kot trikilometrskim industrijskim kompleksom Salonita in Eternita ter da je rezervno črpališče za pitno vodo za Anhovo kar v Soči, neposredno pod Salonitom. Nad tem črpališčem so se lani le nekaj dni po onesnaženju s kromom izlila še olja iz Salonita.

Ob omembi okoljskega ministra Andreja Vizjaka in njegove namere, da bi na vodovarstvenih območjih izjemoma dopustili nevarno proizvodnjo in odlaganje odpadkov, se vsi štirje Anhovci razburijo. »Katastrofa! Poglejte, kaj imamo tukaj! Ni varovalk, ki bi stoodstotno preprečevale vdore strupenih snovi v vodo, če je zraven industrija,« pravi Franc Bevčar. Epiloga lanskega onesnaženja vode še ni. Z Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici so nam v ponedeljek odgovorili, da je primer »še vedno v fazi predkazenskega postopka«. Od odgovornosti so se že ogradili vodilni Eternita – to je tovarne v stoodstotni lasti švicarske multinacionalke, proizvajalke fasadnih sistemov Swisspearl Group. Takoj ob nesreči so sporočili, da je dogodek najverjetneje posledica »opustitve s strani določenih zaposlenih«, zoper katere »bodo ukrepali«. Za onesnaženje pitne vode s škodljivo snovjo, ki povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, je predviden zapor do treh let.

Nad politiko, državno in občinsko, so sogovorniki iz Anhovega razočarani. Standardne delitve na desne in leve v občini Kanal ni. »Pri nas je od nekdaj linija delitve Salonit. Ta zna poskrbeti, da mu občinski svet večinsko ostaja naklonjen. Že vrsto let eni in isti ljudje,« razlaga Bogomir Bavdaž. Aktualna županja Tina Gerbec je iz stranke SD, v občinskem svetu pa ima ob svetnikih SD praviloma podporo svetnikov strank sedanje vladne desne koalicije ter SLS. »Ne zanima jih vse to uničenje narave in okolja, ki ga bomo tukaj pustili otrokom. Mnogi so sami bolni in so zaradi azbesta pokopali številne bližnje, pa jim je vseeno, kaj se kuri v Salonitu, kaj dobivamo v zrak in trajno v zemljo. Slepi so zaradi vsega, kar Salonit zagotavlja. Kdo naj bi se potem uprl državi in uradnikom, ki vse to iz Ljubljane legalizirajo?!« se sprašuje Bogomir Bavdaž. Zagotovo ni nepomembno dejstvo, da je sedanji predsednik uprave Salonita Julijan Fortunat v vladi Janeza Janše 2012–2013 vodil direktorat za energijo.

Salonit je prodrl v vse pore občine Kanal, ki se je posledično prijema krilatica »občina Salonit«. Financira občinska športna, kulturna in vsa druga društva, klube, šole, vrtce, obnovo igrišč in celo javno razsvetljavo.

»Poglejte tam! Posekali so nam 41 dreves, naš drevored, da so pokazali svojo razsvetljavo! Nihče od vodilnih v Salonitu ne živi v našem kraju, zato bi morali stvari pustiti v upravljanje nam, ki tukaj smo,« pravi Bogomir Bavdaž. Z roko kaže na nekaj deset metrov oddaljeno ulico, kjer so vidni le oboki sveže prebarvanih kandelabrov, opremljenih z novimi LED-svetilkami. Salonit je za njihovo obnovo lani dal 20 tisoč evrov, o čemer so bili obveščeni tudi vsi lokalni mediji.

Prek sponzerstev in donacij Salonit podpira in nadzoruje vse dogajanje v občini. Prejemniki denarja se morajo zavezati, da si bodo prizadevali za »pozitivno korporativno podobo« Salonita in se vzdržali ravnanj, ki bi prizadela njegov »ugled«. Skoraj vsak, ki je aktivno vključen v družbeno življenje v občini Kanal, je torej prisiljen molčati. Salonit ima v lasti ogromno površin v občini, njegova je vodarna Močila, iz katere poteka dobava pitne vode, je lastnik vrste cest in celo mostov čez Sočo. Na enem od mostov nas je med fotografiranjem Soče nagovoril voznik osebnega avtomobila, namenjen v Salonit, in vprašal, ali imamo dovoljenje, ker smo na lastnini Salonita.

Ključ Salonitove moči sta izkoriščanje in monetizacija vseh koristi, ki mu jih zagotavlja konkretna lokacija, začenši s skoraj zastonjskim dostopom do osnovne surovine za proizvodnjo cementa, laporja. Letni prihodki Salonita več kot desetkrat presegajo letni proračun občine Kanal, ali nazorneje: lastniki Salonita si zadnja leta vsako leto razdelijo za celoletni občinski proračun dividend, to je okrog osem milijonov evrov. Efektivna davčna stopnja Salonita je v 2019 znašala vsega 1,2, pred tem je bila več let nična zaradi preteklih izgub. Večino, 74,5-odstotka Salonita obvladuje celovški Wietersdorfer Alpacem, 25 odstotkov italijanski cementar Buzzi Unicem, preostalo imajo mali delničarji. Salonit finančno podpira tudi mnoge državne institucije, ki delujejo na poljih njegovega interesa, od zdravstva do univerz.

Županja se, kot smo omenili, ni želela sestati z nami. Na vprašanje, koliko projektov Salonit trenutno izvaja v sodelovanju z občino in koliko investicij je lani izvedel v občini, je odgovorila: »Tovarna ne izvaja nobenih projektov v sodelovanju z občino.« In: »Salonit za občino niti lani niti letos ni izvedel nobenih projektov. Navajanje, da Salonit izvaja projekte za občino Kanal, je zmotno, ker tega ni.« Ti odgovori, milo rečeno, zbujajo začudenje. Ravno 21. januarja letos je bil v Ajpes vpisan Zavod za zeleni razvoj Soške doline, katerega soustanovitelja sta občina in Salonit in prek katerega naj bi črpali EU denar za »zelene« projekte. Prav tako na spletu mrgoli fotografij županje z direktorjem Salonita iz maja lani, ko sta pozirala na nogometnem igrišču v Desklah, katerega obnovo sta za 25 tisoč evrov v razmerju 60 : 40 sofinancirala Salonit in občina.

»Saj je jasno, da občina sama ne more veliko in da državne institucije – ne občina – izdajajo Salonitu dovoljenja. A vendar bi pričakovali, da bi nas vodstvo občine podpiralo v prizadevanjih za zdravo okolje in proti uničenju vsega – namesto da zatira naša prizadevanja,« pravi Bogomir Bavdaž. »Kot da ne vidi, da mi zbolevamo in umiramo, oni pa služijo.« Zaupanja v državne institucije nima. »Uradniki v Ljubljani se ne zavedajo, kaj recimo njihov podpis pod odločbo, ki Salonitu omogoča povečati nekaj v proizvodnji, prinese nam, tukaj. Lahko nam še dodatno poslabša življenje, a se tega sploh ne zavedajo.«

Bogomir Bavdaž je bil leta 1997 upokojen po tako imenovanem azbestnem zakonu, sprejetem leto prej, leta 1996. Ravno ta zakon simbolično razgalja odnos, ki so ga imeli in ga imajo najvišji državni politični odločavalci do ljudi, do zdravja in do narave. Razgalja vrednotni sistem 30-letne države, ki danes triumfira pod okoljskim ministrom Andrejem Vizjakom.

Zakona, s katerim je bil končno prepovedan azbest, namreč leta 1996 ni pripravila in v postopek vložila takratna vlada dr. Janeza Drnovška ali kateri od ministrov, recimo za zdravstvo, saj je azbest že povzročal hude zdravstvene posledice in so zdravniki že imeli prižgane vse alarme. Ne, zakon je pripravila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanima poslancema takratne ZLSD (današnje SD) Bredo Pečan in Milošem Pavlico. »Problem azbesta je bil znan že od 70. let v celotni Jugoslaviji. Jasno je bilo, da ga je treba opustiti. A azbest-cementni izdelki so se zelo uporabljali, to je bilo gospodarsko gledano pomembno in je odtehtalo,« je v pogovoru že oktobra lani razlagala Pečanova. Spomnila se je, da v vladi in na ministrstvih niti leta 1996 ni bilo navdušenja nad zakonom, saj je predvidel državni denar za prestrukturiranje proizvodnje v Salonitu in predčasna upokojevanja bolnih delavcev: »Takratni državni sekretar na ministrstvu za delo mi je dejal, da je to za državo veliko finančno breme, tudi za pokojninsko blagajno, in da bodo potem enake zahteve izbruhnile pri drugih tveganih poklicih.« Šlo je za Marka Štrovsa, ki je dobro desetletje kasneje sekretarsko funkcijo izgubil zaradi izjave, da upokojence ogroža samo Matilda.

Zakon je na koncu dobil podporo in je potapljajočemu se Salonitu, ki azbestnih izdelkov zaradi globalnega opuščanja azbesta ni mogel več prodajati, zagotovil davkoplačevalski denar za nov zagon brezazbestne proizvodnje. Nepredstavljivo je namreč bilo, da bi nekdanji socialistični »gigant ob Soči«, ki je v najboljših letih zaposloval tudi 2600 ljudi, propadel. In sežig odpadkov so odločevalci že kmalu videli kot priložnost za Salonit. Na kanalu YouTube je posnetek iz leta 1994, ki kaže takratnega ministra za okolje dr. Pavla Gantarja in dolgoletnega državnega sekretarja Radovana Tavzesa, ki razburejenim krajanom Anhovega in bližnjih Deskel razlagata prednosti kurjenja odpadkov. Med burno razpravo je slišati Gantarjevo zagotovilo: »Naj vam povem samo eno: Če nečesa ne boste hoteli, tega tudi ne boste imeli!«.

Danes, 27 let kasneje, ima Salonit zeleno luč Agencije RS za okolje (ARSO), ki mu dovoljuje letni sežig 108.960 ton odpadkov – to je v povprečju 300 ton na dan, od katerih je lahko kar 15.560 ton nevarnih odpadkov. Salonit lahko to dejavnost opravlja kljub temu, da so krajani na referendumu leta 2001 večinsko glasovali proti kurjenju odpadkov, in čeprav država po onesnaženju z azbestom prebivalcev v okolici Salonita nikoli več ne bi smela izpostaviti nobeni dejavnosti, ki povzroča onesnaženje. Že azbest je namreč zakrivil tisoče bolezni in smrti; samo lani je bilo na območju države potrjenih novih 59 primerov azbestnih bolezni, od tega kar 30 novih primerov mezotelioma in raka pljuč, največ ravno v povezavi s Salonitom.

Na vrtu pogovor nanese na lansko odmevno akcijo zdravnikov – svarila v zvezi s sosežigom odpadkov, ki pa politikov niso premaknila. Na pobudo lokalne zdravnice dr. Nevenke Mlinar se je namreč prvič v samostojni državi poenotilo skoraj 600 zdravnikov in s podporo zdravniške zbornice postavilo zahteve odločevalcem glede sosežiga odpadkov. Sosežig in sežig odpadkov namreč imata zdravstvene posledice. »V ozračje se sproščajo trdi delci PM10 in PM2,5, ultrafini delci, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, klorovodikova in fluorovodikova kislina, dioksini in furani, policiklični aromatski ogljikovodiki, težke kovine in radioaktivni izotopi. // Sežigalnice odpadkov so tako povezane s pogostejšimi rakavimi obolenji in reproduktivnimi težavami ter verjetno tudi srčno-žilnimi in pljučnimi boleznimi lokalnega prebivalstva,« vplive sežiga odpadkov opisuje dr. Miran Brvar iz Centra za klinično toksikologijo UKC Ljubljana. A politični odločevalci so za zdaj – to preslišali.

»Srčno upamo, da bodo v zdravniški zbornici zahtevali izpolnitev zahtev,« komentira Slavica Bavdaž. Vodenje zbornice je nedavno prevzela dr. Bojana Beović.

Ker dobi Salonit za kurjenje odpadkov, ki jih uporablja kot gorivo za osnovno proizvodnjo cementa, plačilo, mu dobički rastejo. Leta 2019 je imel 15 milijonov evrov čistega dobička, za lani podatka še ni. Ob večanju dobička se večajo tudi apetiti Salonita in njegovih tujih lastnikov. Že leta 2019 je tako Salonit na ARSO napisal vlogo za skoraj četrtinsko povišanje odpadkov za sežig (s 109 tisoč na 135 tisoč ton), a jo je – verjetno zaradi pritiska javnosti in verjetno začasno – lani umaknil.

»Poglejte,« pravi Franc Bevčar in pokaže na desno, kjer se z vrta Bavdaževe hiše vidi kamnolom, ogromna siva rana na obronku bližnjega hriba, polna teras. »Kopljejo in večajo luknjo,« pravi. ARSO je Salonitu marca 2019 odobrila želeno povečanje izkopavanja laporja in apnenca, ki sta temeljni surovini za proizvodnjo cementa. Salonit tako lahko zdaj v kamnolomu namesto 1,3 milijona ton na leto izkoplje kar dva milijona ton surovin, posledično pa lahko podvoji površino kamnoloma na malo manj kot na kvadratni kilometer. Za izkoriščanje kamnine je Salonit občini prejšnja leta plačeval zgolj 19 tisoč evrov koncesije na leto, nad čemer se je javno pritožila celo županja. V odločbi ARSO je sicer pomenljiv podatek: ob trenutnem izkoriščanju bodo ugotovljene zaloge laporja zadoščale le še za okrog 51,5 leta.

V razmislek še en podatek: osebi s svežo diagnozo, kot jo ima Bogomir Bavdaž, to je z azbestom povzročena bolezen prsne mrene (plaki plevre), trenutno pripada enkratna odškodnina v višini 14.862,71 evra. Predsednik uprave Salonita je zaradi izvrstnih rezultatov Salonita v letu 2019 prejel 48.367 evrov nagrade, podobno kot leto prej.

Slavka Bavdaž na vrt prinese debel fascikel s skrbno datumsko urejenimi grafi in meritvami onesnaženja, ki jih beleži merilnik na njihovi hiši. »Večkrat so vrednosti presežene,« pravi, »a kaj, ko tega, kar merimo sami, nihče ne upošteva. Tudi ko kličemo zaradi neznosnega smradu, ki je zelo pogost zlasti zjutraj, ni nikogar.« Sogovorniki opomnijo, da je občina lani 110 tisoč evrov namenila za meritve in napravo, ki naj bi zagotovila verodostojne informacije o onesnaženju zraka v neposredni bližini Salonita. A meritve, ki jih izvaja ekipa novogoriške univerze, niso vidne in nikjer objavljene. Na občini so nam pojasnili, da niti sami še nimajo rezultatov: »Čim bomo dobili prvo vmesno poročilo – predvidoma v začetku aprila –, bomo z njim seznanili občinski svet in javnost.«

Četverici na vrtu Salonita je bilo težko postaviti vprašanje, ali bi bilo treba cementarno-sosežigalnico Salonit zapreti – vsi so vendar z njo rasli in v njej oddelali do upokojitve, to vprašanje pa je lažje zastaviti Mihi Steglu iz okoljevarstvene civilne iniciative Danes, podjetniku, priženjenemu v občino Kanal ob Soči. »Z lastniki Salonita se je treba usesti in narediti izhodno strategijo. Argument, da zagotavljajo kruh temu območju, ne vzdrži več. Salonit ima danes nekaj sto zaposlenih in ne tisoče, in toliko novih delovnih mest se da narediti. Da jih tukaj še nimamo, je zasluga ravno Salonita,« pravi Miha, sicer podjetnik. Ne skriva ambicij po aktivnejšem političnem udejstvovanju, pridružil se bo stranki, ki jo ustanavlja bivši minister za okolje Jure Leben. »Vem, mnogi so skeptični, a tukaj so razmere tako akutne, da se je treba angažirati 100-odstotno. Mi v iniciativi in v Eko društvu vemo, kaj je treba spremeniti za boljše življenje, in moramo narediti vse v tej smeri,« pravi Miha Stegel.

Maja, ob stoletnici Salonita, bodo mnogi domačini prižgali svečo ob spomeniku, ki so ga člani Eko Anhovega junija 2016, pomenljivo ob dnevu državnosti, postavili žrtvam azbesta na občinskem pokopališču. »Poklon žrtvam azbesta in opomin okoljskemu onesnaževalcu. Tu smo mi doma,« piše na spomeniku.