Odziv strokovnih združenj s področja voda

Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak se je kot gost TV Slovenija v informativni oddaji Odmevi, ki jo je 17. marca vodila Rosvita Pesek, odzval na poziv štirih strokovnih združenj, ki smo Državnemu zboru RS predlagali umik novele Zakona o vodah (ZV-1G) iz zakonodajnega postopka. Naši glavni argumenti temeljijo na ugotovitvah, da se zakon spreminja brez vednosti strokovne in druge javnosti na slabše, da se zmanjšuje obstoječa raven zaščite podzemnih vodnih virov in s tem varne oskrbe prebivalstva s pitno vodo, ter da se odpira vrata gradnji objektov, ki v odprti krajini ob vodah nimajo kaj iskati, ker zmanjšujejo poplavno varnost in posredno ogrožajo vire pitne vode. Ker je v oddaji izpostavil nekaj trditev, ki so ostale brez odgovora, saj nam soočenja v oddaji niso omogočili, želimo ministru in tudi širši javnosti pojasniti naša stališča kot odgovore na izjave, ’’da MOP ne bo dopustilo nobenih nevarnih objektov na vodovarstvenih območjih, saj zakon ponuja veliko varovalk, ki so zadostne in onemogočajo negativne scenarije, da obstoječi zakon servisne dejavnosti dopušča, proizvodnih pa ne, kar bi veljalo z novelo zakona zdaj spremeniti, ter kje smo bili strokovnjaki takrat, ko so se gradili nekateri industrijski objekti, ki so danes vpeti na ljubljansko vodovarstveno območje.’’

Opozarjamo, da se dejavnosti, ki predstavljajo nevarnost v okolju z uporabo nevarnih snovi, že danes odvijajo povsod, tudi na vodovarstvenih območjih. V naseljih, kjer živimo, se nahajajo tako industrija kot obrtne in servisne dejavnosti, kot so bencinski servisi, kemične čistilnice ipd. Umeščanja servisnih dejavnosti, ki morajo zadoščati ureditvenim ukrepom zaradi preprečevanja emisij, pa ne ureja Zakon, temveč Uredba o vodovarstvenih območjih, in jih dopušča le na širših (VVOIII), nikakor pa ne na ožjih in najožjih vodovarstvenih območjih (VVOII in VVOI). A predlog spremembe 69. člena Zakona o vodah sploh ne govori o teh nevarnih objektih, ampak o industriji, ki v procese vključuje nevarne snovi in predstavlja bistveno večje tveganje za okolje. Za te objekte bi se v primeru sprejetja novele zakona po novem prav tako odločalo na osnovi Uredb o vodovarstvenih območjih, ki so v primerjavi z zakonom šibkejši akt. Če bodo torej spremembe Zakona o vodah sprejete, se bodo zdaj v prostoru znašle industrije, ki v procesih uporabljajo nevarne snovi, torej tudi tam, kjer jih na vodovarstvenih območjih še ni.

Prav zato potrebujemo močan člen Zakona o vodah, ki to prepoveduje. Ne gre za varovalko, ampak načelo, za steber varnosti. Po mnenju ministra bi lahko zato, ker so na širših vodovarstvenih območjih (ne pa tudi v ožjih in najožjih) že prisotni objekti in naprave, ki vključujejo nevarne snovi, te dovoljevali še naprej. Hkrati spet zagotavlja, da nevarnih objektov na vodovarstvenih območjih na MOP ne bodo dopustili. Sprašujemo se, zakaj je potem sploh potrebno spreminjati zakon in njegov 69. člen, ki prepoveduje nevarne objekte na vodovarstvenih območjih? Poleg tega nedavno sprejeta Direktiva o pitni vodi državam članicam EU nalaga preventivno ravnanje pri izvajanju ukrepov za preprečevanje onesnaževanja virov pitne vode, da bi preprečili »neposredno ali posredno poslabšanje sedanje kakovosti vode, namenjene za prehrano ljudi«. Če ga ne bi že imeli v zakonu, bi morali 69. člen v zakonodajo vključiti zdaj, ne pa obratno - z njegovo spremembo vzpostavljati pogoje za zmanjševanje varovanja virov pitne vode.

Z varovalkami, ki jih omenja minister pri umeščanju tovrstnih industrijskih obratov na vodovarstvena območja, je verjetno mislil presojo vplivov na okolje, pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja ter vodnega soglasja, te varovalke pa naj bi omogočale kar najboljše tehnične rešitve ter predvidele omilitvene ali izravnalne ukrepe. Tudi zaščitni ukrepi, na katere se sklicuje minister, žal ne onemogočajo vseh negativnih scenarijev, sicer že zdaj ne bi imeli nikakršnih težav z okoljem. To, kaj je prav in kaj ni, že zdaj natančno piše v zakonu. In tu ni odstopanj. Objekti in naprave, v katerih se v proizvodnjo vključujejo nevarne snovi, so na vodovarstvenih območjih prepovedane.

Zakonodajo imamo prav zato, da ščitimo nas vse pred nepremišljenimi predlogi in odločitvami posameznikov. Tudi ministrov. Jasno je, da se nekateri normativni okviri upravljanja s časom spreminjajo. Vendar se morajo te spremembe dogajati na podlagi strokovnih študij, mnenja javnosti in ciljev upravljanja z vodami za izboljšanje, ne pa za poslabšanje obstoječega stanja. Če bomo spreminjali zakone zgolj na osnovi občutkov, kaj se je komu zdelo, in brez analiz, kaj bodo te spremembe povzročile, se nam slabo piše. Mag. Vizjak bi kot minister, pristojen za okolje, moral okolje, prostor in naravne vire prvenstveno varovati in braniti pred ’pohlepom’ drugih ministrstev, kot sta gospodarski in infrastrukturni, ne pa preprosto zgolj izpolnjevati njihovih zahtev. Obrazložitev ministra, zakaj predlog zakona sploh ni bil v javni razpravi, tako zgolj dokazuje, kako se lahko po novem tvori slovenska zakonodaja, velike besede o vključevanju splošne in strokovne javnosti pa ostajajo še naprej prazne.

Minister še navaja, da si ’’številne občine želijo ob vodotokih in jezerih narediti določene objekte – čolnarne ali športna igrišča, kavarne, ker voda pač privlači ljudi.’’ Kaj je boljšega kot prodajati nepremičnine ob vodi in trgovati z javnim dobrim? Za umestitev čolnarn se zagotovo najde rešitev v veljavni zakonodaji, poleg tega so športna igrišča, restavracije in kavarne lahko že danes primerno oddaljene od brežin. V vsakem primeru se moramo kot državljani Slovenije boriti za to, da lahko kadarkoli neovirano pridemo do vode, saj je voda v Sloveniji javno dobro, kakor je zapisano tudi v Ustavi (70.a člen).

Predstavniki strokovnih združenj in društev, ki delujemo na področju voda, smo vedno pripravljeni sodelovati pri razvijanju normativnih okvirov upravljanja voda, a so naši predlogi v kasnejših fazah postopkov praviloma zavrnjeni. Naš namen ni postavljati ovir odločevalcem pri izpolnjevanju njihove agende, ki bi morala biti tudi naša, vendar smo tu za to, da jim pravočasno in pravilno svetujemo. In navkljub historičnim primerom, ki jih je s tovarnama Rog in Litostroj stroki v obraz navrgel minister, češ, kje pa ste bili takrat, da bi to preprečili, mu strokovnjaki odgovarjamo: če bi pred stoletjem ali pred več desetletji naši predhodniki toliko vedeli o vodnih virih in onesnaževanju, marsikateri objekt ne bi stal tam, kjer stoji danes. Smo pa zato v letu 2002 končno dobili dober Zakon o vodah, ki industrijo, kjer se uporabljajo nevarne snovi, prepoveduje umeščati v zaledja vodnjakov na vodovarstvenih območjih. In v korist zdravja vseh nas, državljanov, bi tako moralo tudi ostati.

Slovensko društvo za zaščito voda, predsednica dr. Marjetka Levstek; Slovenski komite Mednarodnega združenja hidrogeologov, predsednik izr. prof. dr. Mihael Brenčič; Društvo vodarjev Slovenije, predsednica dr. Lidija Globevnik; Globalno partnerstvo za vodo Slovenije, predsednica izr. prof. dr. Barbara Čenčur Curk