Primer: umor

Statistični urad poroča, da se je število kazenskih ovadb za umor, uboj ali poskus teh dejanj lani v primerjavi z letom 2019 več kot podvojilo.

Primerov je v resnici še več. Statistika ne zajame tistih, pri katerih si je storilec po dejanju sodil sam, »saj ovadbe niso bile vložene«. Vsi lanski umori spadajo v kategorijo nasilja v družini, prvič v času samostojne države pa so se v enem letu zgodili trije trojni umori. Od začetka leta je bilo že sedem umorov oziroma ubojev in poskusov teh, pri čemer v tej statistiki še niso bili upoštevani primeri, za katere ovadbe še niso vložene, kot so tragedije v Grosuplju, Zalogu pri Šempetru in Šentvidu pri Grobelnem ...

Takšno povečanje števila umorov radi pripisujemo tesnobi, ki jo občutijo ljudje v osami. Mojca Plesničar, docentka na Pravni fakulteti v Ljubljani, pa pravi, da za zdaj še ne moremo govoriti o trendu, saj se število umorov v Sloveniji pogosto spreminja. »Gotovo pa je v tem obdobju precej dejavnikov, ki povečujejo nevarnost za nasilje – predvsem v družini, saj v njej preživljamo največ časa.« Med te dejavnike štejemo ekonomski in socialni stres, spore, čezmerno uživanje alkohola, zmanjšano dostopnost pomoči žrtvam in premalo ukvarjanja s povzročitelji nasilja.

Jasna Podreka, asistentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani in avtorica knjige o intimnopartnerskih umorih žensk v Sloveniji, pa meni, da je skrajno nasilje neposredno povezano s posebnimi razmerami v pandemiji, sploh v družinah, kjer so bili težave in nasilje prisotni že prej. »To se žal po svoje potrjuje tudi v statistiki policije, saj iz generalne policijske uprave poročajo, da se je delež kaznivih dejanj nasilja v družini v prvem in drugem valu epidemije pomembno povečal, za približno 13 odstotkov, delež kriminalnih dejanj pa se je na splošno zmanjšal. Prav tako opozarjajo, da so leta 2020 obravnavali za 56,3 odstotka več kaznivih dejanj uboja, 33,3 odstotka več umorov in 19,4 odstotka več posilstev.« Na podlagi 12-letnega raziskovanja dokazuje, da je mogoče takšna kazniva dejanja deloma preprečiti, »saj raziskave kažejo, da povzročitelji predhodno napovedujejo namero, praviloma z grožnjami in nasilnim vedenjem. Obenem kažejo, da žrtve same, pa tudi znanci in sorodniki, ki so primer poznali, takšne grožnje podcenjujejo zaradi prepričanja, da kljub nasilnemu značaju česa takega moški, ki ga poznajo kot partnerja, sina, očeta, prijatelja, soseda, ni sposoben.«

Večinoma je storilec moški, žrtve pa so ženske. Za večje število umorov zato lahko krivimo tudi težnje po retradicionalizaciji družbe, čeprav na umore vplivajo različni dejavniki. A te težnje niso zanemarljive. Podreka opozarja, da gojijo moški, ki izvajajo nasilje in umorijo partnerke, »močne tradicionalne in patriarhalne vrednote, kar se kaže v izražanju njihovih stališč«. S tem se strinja tudi Mojca Plesničar, ki dodaja, da »če bi ta zastareli diskurz prevladal v javnosti, bi se verjetno njihova prepričanja še bolj utrdila in bila še dodatna podlaga za nasilno vedenje«.

Težnja po vračanju k bolj patriarhalni družbi, kakršno izraža politično geslo »nazaj h koreninam«, je prisotna tudi v slovenski politiki. Vedenje Janeza Janše je dober primer. Njegov nesramni prikaz moške prevlade, ki ga v javnosti izvaja nad ministrico za pravosodje Lilijano Kozlovič in vodjo poslanske skupine SMC Janjo Sluga je še bolj skrb zbujajoč, saj na položaju premiera, torej na pomembni družbeni funkciji, normalizira podcenjujoče, arogantno in nasilniško vedenje do žensk