»Slovensko predsedovanje EU bo totalna katastrofa«

Slovenski premier Janša je uglednemu novinarju napisal, da ga »nihče ni izvolil«

Dave Keating, ameriški novinar in moderator, v Bruslju pokriva politiko Evropske unije, med drugim tudi za Deutsche Welle in France24, je nezadržno približujoče se slovensko predsedovanje ocenil za totalno katastrofo (»absolute car crash«), ob tem pa izzval Janševo repliko, podano v čudni angleščini: »Spoštujemo vaše mnenje, vendar ste le eden od 445 milijonov Evropejcev. In nihče vas ni izvolil. Verjamem, da bodo tisti, ki si EU predstavljajo zgolj po svoji podobi, razočarani nad našim vodenjem.«

K temu je premier dodal še dve frazi o spoštovanju različnosti in soljenju pameti s pokroviteljskega položaja (»superiority«), oboje je kajpak očital novinarju. Ena tistih projekcijskih reakcij, v katerih sam delaš tisto, kar drugim očitaš.

Voziti v napačno smer

Janšev odziv je eden mnogih, v katerih se spravlja v neskončne polemike na tviterju, kjer po definiciji izgublja – še bolj pa izgublja ugled slovenska država. Ponavljajoči se motiv minimizacije drugačnega mnenja pri njem pogosto steče na podlagi afirmacije lastne pozicije skozi argumentacijsko izključevanje. Ob tem velikokrat svojo lastno superiornost, ki jo očita drugim, vzpostavlja na podlagi politične izvoljenosti, volilne podpore, zaslug za samostojnost in podobno.

Mislim, da je čas, da tovrstni element v razpravi poimenujemo – sam mu bom začasno nadel ime »projekcijski diskurz« in z njim poskušal opisati značilnost razprave, pri kateri govorec v druge projicira natanko tista dejanja, prepričanja in stališča, ki jih izvaja sam. Če smo že pri avtomobilskih metaforah, ki jih vpeljuje novinar Keating: lepa ilustracija, celo aktualizirana s primerom bruseljskega zapleta z videom, bi bila priljubljena šala o vozniku, ki vodi v napačno smer, a sam presenečeno ugotavlja, da pred sabo vidi neskončno množico voznikov, ki počnejo prav to.

Tipi superiornosti

Pri prvem kriteriju politične izvoljenosti je v igri dihotomija »izvoljen državljan vs. neizvoljen državljan«, kjer je Janša kakopak izvoljen predstavnik ljudstva, novinar pa ni – je zgolj eden od 445 milijonov ljudi v Evropi…

Pri volilni podpori se dihotomija odvije na podlagi predpostavljene superiornosti volilnega rezultata. Lep zgled smo videli nedavno, ko je poslanki Janji Sluga očital, da njena zdaj že bivša stranka SMC dosega le enoodstotno podporo, medtem ko njegova dosega tridesetkrat večjo. Sklep: zaradi tega je res nedostojno, če ga »docira« o javni komunikaciji!

Sklep je v obeh primerih po njegovem enak: ker je izvoljen, je njegovo mnenje vredno več od novinarjevega. In ker ga podpira več ljudi glede na volilni rezultat, ima njegovo stališče težo, sorazmerno temu rezultatu. Janša pri tem ne želi povedati zgolj, da ima politično veljavo, ampak tudi argumentacijsko.

V teoriji argumentacije je Janševo postopanje tudi tokrat variacija postopanja ad populum: zato, ker zelo veliko ljudi podpira neko stališče, to v ničemer ne dokazuje večje resničnosti ali pravilnosti takšnega stališča. Le zato, ker je nekdo politično izvoljen, tudi ne.

**Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**