Skrajni čas je, da šolska politika začne opravljati svoje delo

Odprto pismo Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije

© pixabay.com

Mineva dobro leto dni, odkar zaradi epidemije covid-19 izobraževanje, še zlasti pa pouk v Sloveniji potekata v izrazito okrnjeni obliki. Večino letošnjega in pomemben del preteklega šolskega leta so bili učenci, dijaki in študentje deležni kriznega izobraževanja na daljavo, ki niti v didaktičnem niti v vzgojno-socializacijskem pogledu ne omogoča tako kakovostnega vzgojno-izobraževalnega procesa kot bi ga mladim družba morala zagotoviti in smo ga tudi zagotavljali preteklim generacijam. In glede na zadnje vladne ukrepe bo pouk na daljavo spet potekal tudi v prihodnje.

Lahko sicer razumemo, da skrb za javno zdravje narekuje tudi sprejetje ukrepov, ki vplivajo na izvajanje izobraževalnih programov. A smo prav zato tudi pričakovali, da se bo šolska politika na krizne okoliščine odzvala proaktivno, strateško in dovolj hitro – ter tako v kar največji meri skušala omejiti negativne učinke zapiranja šol in izobraževanja na daljavo.

Po več kot letu dni na Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da šolska politika v Sloveniji:

- ni uspela vzpostaviti kompetentne ekspertne skupine, ki bi na ravni države lahko vodila dialog z vladno svetovalno skupino o sorazmernih in pedagoško sprejemljivih ukrepih na področju vzgoje in izobraževanja ter zagotavljala strokovno podporo tako ministrstvu, pristojnemu za izobraževanje, kot tudi upravno-strokovnim institucijam (Zavod RS za šolstvo, Center RS za poklicno izobraževanje, ipd.) pri usmerjanju vrtcev in šol v času epidemije,
- ni pripravila modelov izobraževanja na daljavo, ki bi bili dovolj operativni, zlasti pa ne jasnih protokolov za izvajanje t.i. kombinirane oblike izobraževanja; prav tako ni zagotovila finančnih, kadrovskih in infrastrukturnih pogojev, da bi se takšno izobraževanje kakovostno izvajalo prav za vse učence oziroma dijake in ne bi bilo odvisno od materialne in kadrovske opremljenosti posameznih šol,
- ni zagotovila ustreznih mehanizmov za sprotno in dovolj zanesljivo zbiranje vseh relevantnih podatkov (vključno s premišljeno izvedbo NPZ), ki bi omogočali vpogled v to, kako kakovostno zmorejo cilje in standarde znanja dosegati šole v različnih občinah, regijah in v državi,
- ni ustrezno prilagodila pravno-formalnih dokumentov, ki bi omogočali prilagojeno izvajanje nekaterih formalno reguliranih strokovnih postopkov (npr. ocenjevanja znanja), - niti strokovni niti širši javnosti ni predstavila kakršne koli izhodne strategije, s katero bi se predvidelo, kako bodo šole nadomestile izpad doseganja standardov znanja po vrnitvi učencev in dijakov v šolske klopi in kako se bo blažilo negativne posledice morebitnega ponovnega zapiranja vrtcev in šol v prihodnje.

Še toliko bolj nesprejemljivo je ob vsem zapisanem opazovati, kako politični vrh ministrstva pristaja na to, da je postalo benigna institucija, ki v rokah trenutne oblastniške arogance in avtoritarnosti le nemo opazuje poseganje v izobraževalni sistem in šolsko operativo. Ob tem je še posebej sramotna cinična in nespodobna komunikacija ter ravnanje z dijaki, ki so javno izrazili zahtevo po vrnitvi v šole, potem ko so neuspšeno predlagali pogovor s pristojno ministrico, pa tudi v zamenjave ljudi na najvišjih funkcijah, ki bi jih morali – še zlasti v teh razmerah! – zasedati najbolj kompetentni strokovnjaki za vzgojnoizobraževalni sistem.

Opozarjamo, da takšna neodgovorna ravnanja pristojnih vodijo k resnim in dolgoročnim negativnim posledicam, ki se bodo odrazile v manjši pravičnosti izobraževalnega sistema ter nižji kakovosti znanja in izobrazbe mladih, odpravljali pa jih bomo leta, če ne desetletja.

Ob tem, ko šolska politika v kriznih razmerah ne opravlja svojih ključnih nalog in pušča vtis, da bolj ali manj pasivno čaka na konec epidemije, se razlike med šolami, zlasti pa razlike med učenci oz. dijaki vse bolj povečujejo, pričakovanja do doseganja zlasti zahtevnejšega znanja pa vse bolj znižujejo.

Opozarjamo, da takšna neodgovorna ravnanja pristojnih vodijo k resnim in dolgoročnim negativnim posledicam, ki se bodo odrazile v manjši pravičnosti izobraževalnega sistema ter nižji kakovosti znanja in izobrazbe mladih, odpravljali pa jih bomo leta, če ne desetletja.

Zato Vlado RS pozivamo, da nemudoma zagotovi pogoje za vodenje izobraževalnega resorja v teh zahtevnih razmerah, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa, da poskrbi za hitro, transparentno, strokovno podprto in strateško ukrepanje, ki bo kolikor je mogoče omejilo negativne posledice zapiranja šol in izobraževanja na daljavo. Predlagamo, da pristojno ministrstvo vzpostavi kompetentno interdisciplinarno skupino strokovnjakov s področja izobraževanja, razvoja otrok in mladostnikov ter zdravstva, ki bi oblikovala ukrepe za delo vrtcev in šol v epidemičnih časih, ki so sorazmerni in uravnoteženi z vidika varovanja zdravja in kakovosti pouka ter učenja.

Da bi preprečili še eno epidemijo, tisto, ki bo dolgoročno opustošila kakovost vzgoje in izobraževanja ne le te, pač pa tudi mnogih prihodnjih generacij otrok in mladostnikov, v Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije ponovno pozivamo k ukrepanju. Skrajni čas je.

Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, 
dr. Danijela Makovec Radovan, predsednica

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.