»Financiranje strankarske propagande z javnim denarjem je hudo sporno«

Komunikolog dr. Slavko Splichal o medijski svobodi in problemu propagande, financirane z javnim denarjem

Dr. Slavko Splichal je pomembno prispeval k razvoju znanstvenoraziskovalnega dela in izobraževanja na v Sloveniji novem področju medijskih in komunikacijskih študij. Na FDV je razvijal proučevanje družbenih informacijskih procesov, metod družboslovnega raziskovanja (predvsem metode analize besedil in mnenjskih poizvedb) ter teorij komuniciranja, množičnih medijev in javnosti. Utemeljil je nova področja, kot so sociologija informacijskih procesov, metodologija komunikoloških raziskav, komunikacijske pravice in informacijska družba.

Z njim smo se pogovarjali o zgodovinski komponenti razvoja slovenske medijske scene, problema pri prevajanju vloge medijev v demokratični družbi, vplivu posameznika in nalogah inštitucij na področju medijske regulacije, medijske svobode in problemu propagande, financirane z javnim denarjem.

Začniva pogovor z vašo zadnjo knjigo, “Javnost – mediji – oblast” in kolumno “»Labodji spev« slovenskega novinarstva?”, ki je bila leta 1990 objavljena v Sobotni prilogi. V njej premišljujete o odnosu politike do medijev oziroma medijev do politike. Problematizirate gesto poslank in poslancev, ki so zahtevali, da naj odgovorni določene medije vržejo iz parlamenta. Zanima me – če med leti 1990 in 2021 potegneva primerjavo – katere stvari so se v odnosu medije in politike v tem času spremenile in katere so ostale iste?

Mislim, da v knjigi zapišem tudi mnenje, da v zadnjih petdesetih letih na tem področju ni prišlo do bistvenih sprememb. Prvi in zadnji prispevek v knjigi obravnavata problem korupcije, ki je ne smemo razumeti samo kot problem zlorabe finančnih sredstev, ampak tudi kot zlorabo politične moči. Mediji so v Sloveniji polje, kjer se politična moč najpogosteje zlorablja, pritiski na medije so primerjalno gledano zelo podobni skozi celotno obdobje od druge svetovne vojne naprej.

Tudi na ravni regulacije in zakonodaje, kjer so po eni strani zapisane lepe besede načelnosti in demokratičnosti, pravice do izražanja in svobode tiska, je opaziti, da oblasti s podzakonskimi akti vedno poskušajo zaobiti ustavna demokratična načela.

Prvi in glavni kanal tega obvoda je upravljanje javnih medijev, drugi je koruptivnost, ki teče preko oglaševanja. Manifestacije teh dveh tokov so različne, ampak osnovna ideja v glavah politikov, da so mediji namenjeni obvladovanju s strani politike, se v tem času ni spremenila.

Spomnim se dogajanja v časopisni hiši Delo v začetku devetdesetih let, ko je na pogovoru, ki ga je organiziralo uredništvo, vidni »pomladni« politik dejal, da mora z menjavo oblasti priti tudi do političnih sprememb v medijih, kar se je zelo hitro začelo dogajati v praksi. Znana so zlasti prizadevanja stranke SDS, ki si je vedno poskušala podrejati medije in ustanavljati nove, ko se je izkazalo, da jim podrejanje medijev ni šlo po načrtih.

Pri propagandnem delovanju pa seveda potrebe občinstva niso vprašanje, saj gre pri propagandi za spreminjanje občinstva, ne pa za zadovoljevanje njihovih potreb.

Če se dotakneva teze, da “desni” mediji v Sloveniji potrebujejo neko posebno obravnavo, ker naj bi bil medijski prostor ugrabljen s strani “levih” medijev, ker se ne sliši glas desnice – bi lahko v resnici sploh govorili o desnih in levih medijih v slovenskem medijskem prostoru, če spremljamo razvoj poskusov razvoja desnih medijev od Slovenca, Republike do dosedanjih poizkusov? Gre v resnici pri desnih medijih bolj za krinko, pod katero hoče določena politična stranka priti do svojega propagandnega glasila?

Rekel bi, da je razlikovanje med levimi in desnimi mediji ideologizacija oziroma politizacija problema. Kaj je levo in kaj je desno, je seveda stvar definicije. Pri definiciji moramo najprej ugotoviti, ali imamo zanjo teoretsko osnovo ali pa gre za bolj operacionalno definicijo. Ko enkrat pristanemo na zgolj operacionalno definicijo brez teoretskega temelja, je ta definicija poljubna. Na koncu pridemo do situacije, kjer so levi mediji tisti, ki kritizirajo oblast, kar je popoln nesmisel, ki z resnim znanstvenim raziskovanjem nima nikakršne zveze.

Ideja neuravnoteženega medijskega prostora je sporna, saj nihče ne definira težišča domnevne sredine, ki bi določala levo in desno usmeritev. Pri resnem odgovoru na vprašanje uravnoteženosti bi morali najprej ugotoviti, kaj je tisto, kar konstituira levico in desnico, kakšne zgodovinsko in situacijsko specifične teme so obravnavane in na kakšen način. Znani sociolog Burawoy je pred leti v predavanju na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani omenil primer spreminjanja odnosa ameriške javnosti do dveh fenomenov: vietnamska vojna in pravica do splava.

Tako ameriški sociologi kot tudi ameriški mediji so bili na začetku naklonjeni vietnamski vojni in je bila naklonjena omejevanju pravice do splava. Po desetih letih se je prevladujoče mnenje v medijih in prevladujoče mnenje med sociologih spremenilo – večina je bila proti vojni v Vietnamu in proti prepovedi pravice do splava.

Če bi hoteli vsebino “uravnotežiti”, bi vse take tarnsformacijske procese ustavili oziroma odpravili! S ključnimi medijskimi vsebinami je torej mogoče meriti značaj in usmerjenost medijev – na koncu je mogoče na tak način priti do ugotovitve, ali gre za bolj levo ali bolj desno usmeritev, kar je sicer po mojem mnenju zelo arbitrarna oznaka.

V resnici je oznaka nepotrebna – pomembno je, da vidimo probleme, v odnosu do katerih se mediji razlikujejo, in da vidimo, ali gre za družbeno relevantne probleme. Če se torej v taki analizi primerov Vietnamske vojne in pravice do splava izkaže, da se v javnosti pojavljajo samo argumenti za, ne pa tudi argumenti proti, potem bi lahko govorili o neuravnoteženi obravnavi. A ni dovolj, da analiziramo samo dva problema – na ravni teorije namreč ni dvoma, katere tematike so družbeno relevantne.

Če izhajamo iz klasične definicije javnosti, ki govori, da se javnost konstituira z obravnano problemov, ki imajo dolgoročne in pomembne posledice za večino prebivalstva, lahko z analizo ugotovimo, kateri ti problemi so. Šele po definiciji problemov pa se lahko ukvarjamo z vprašanjem operacionalizacije teh problemov in o indikatorjih, ki jih je treba iskati v medijskih vsebinah, ki govorijo o teh problemih. In šele na koncu se lahko ukvarjamo z vprašanjem, ali bi morala družba zaradi medijskega sistematičnega izogibanja določenim družbeno pomembnih problemom. Ena od možnih rešitev tega problema je ustanovitev novega medija.

Kar se pri nas dogaja z mediji v sferi stranke SDS, z zgoraj opisanim pristopom nima nikakršne zveze. Gre preprosto za to, da ta omrežja nastajajo kot propagandni organi neke stranke. To je seveda povsem legitimno, saj imajo stranke pravico izdajati svoja glasila – problem pa je, ko se ta zasebna strankarska propaganda financira z javnim denarjem. To je močno sporno.

Mediji so v Sloveniji polje, kjer se politična moč najpogosteje zlorablja, pritiski na medije so v primerjalno gledano zelo podobni skozi celotno obdobje od druge svetovne vojne naprej.

Preden se dotakneva konkretnih primerov, me zanima še povezava med desnimi mediji in desnimi strankami. Če sva povezala medijske vsebine in določeno strankarsko platformo in če upoštevava, da ima ta strankarska platforma relativno dobro zastopanost v volilnem telesu – zakaj potem ti mediji nimajo prav tako dobre zastopanosti svojega občinstva, čeprav naj bi veljalo, da takih medijev primanjkuje?

Teh medijev ne spremljam, zato jih težko ocenjujem. Iz vašega vprašanja bi lahko sklepali, da je problem v kakovosti oziroma profesionalnosti teh medijev. Če se, splošno gledano, v ekonomiji povpraševanje in ponudba ne srečata, potem je nekaj narobe ali s ponudbo ali s povpraševanjem.

Če to preslikamo na slovensko medijsko industrijo, se najbrž strinjava, da na strani povpraševanja niso potrebne spremembe, čeprav se to dolgoročno tudi spreminja. Verjetno gre torej za vprašanje vsebine ponudbe, ki očitno ni ne ustreza pričakovanjem in potrebam občinstva.

S tem vprašanjem bi se moralo neko resno uredništvo resno ukvarjati, ko bi jim zadovoljevanje potreb občinstva res bilo glavno vodilo pri delovanju. Pri propagandnem delovanju pa seveda potrebe občinstva niso vprašanje, saj gre pri propagandi za spreminjanje, ne pa za zadovoljevanje njihovih potreb.

Iz lastne in svetovne zgodovine lahko vidimo, da sta tukaj možna dva končna izida – taki mediji slej ko prej usahnejo, ker postanejo finančno prepožrešni za vzdrževanje ali pa na drugi strani postanejo v družbi prevladujoči, kar pomeni, da propaganda učinkuje, da se torej potrebe občinstva dejansko prilagajajo ponudbi.

Strinjam se, da gre za velik problem, a je treba opozoriti, da pri znanosti to ni vprašanje razvoja znanosti, temveč politične zlorabe znanosti. Znanost sama sebe ne more politično zlorabiti, tako delovanje je v rokah politike.

Zakaj je na področju opredeljevanja do propagande s strani ostalih množičnih medijev, akademije… opaziti določeno mero strinjanja oziroma tolerance takega početja? Zakaj javnost bolj ostro ne odreagira na take slabe medijske prakse?

Na žalost je najbrž odgovor relativno enostaven – slovenska družba v svojem razvoju še ni dosegla stopnje demokracije, v kateri bi bila taka reakcija samoumnevna. O dejanskih razlogih za molk je zelo zahtevno razpravljati – v zadnjem času se slovenske razmere primerjajo z dogajanji na Poljskem oziroma Madžarskem, da razvoja dogodkov v Romuniji in Bolgariji niti ne omenjam. To nas lahko navdaja s skrbjo, da so to značilnosti postsocialističnih družb. To seveda ni odgovor, sprememba sistema ni zadosten odgovor, hkrati ničesar ne pojasnjuje.

Moja že tri desetletja stara teza je, da razlog za te družbene probleme izhaja iz imitiacije zahodno-evropskih družb v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko rečem imitacije, hočem povedati, da so bile te imitacije dobesedne.

Prepisovale so se ustave in zakoni, po zgledih z Zahoda so se oblikovale institucije, ne da bi se kdo najprej natančno vprašal o napakah prejšnjih sistemov – mediji, vojska, policija. Nihče se ni vprašal, kaj je bilo v prejšnjem sistemu tako narobe z organizacijo javnega medijskega servisa, da smo ga morali ob prehodu popravljati. Teh analiz ni bilo, modeli so se preprosto kopirali. To je seveda problem – če poenostavim: presajanje tropskih rož v arktično klimo seveda ne more biti uspešno, zato so tudi gole imitacije praviloma neuspešne.

Zaradi takega presajanja v Vzhodni Evropi je tukaj ogromno korupcije, saj imitacija ni bila tako kompleksna, da bi z njo lahko prevzeli vso kompleksnost sistema, ki je bi imitiran, na primer nemškega. Nemčija je svoj sistem razvila v relativno kratkem času po drugi svetovni vojni, a je vseeno razvoj potekal štirideset let.

Pri našemu prevajanju zakonodaje se je pokazalo, da je sicer mogoče formalno zadeve urediti po novem modelu, celoten družbeni kontekst pa ostane nespremenjen, saj konteksta ni mogoče imitirati. To seveda pušča ogromno možnosti za zlorabe v novo postavljenih sistemih.

To je po mojem mnenju glavni problem, ki je težko rešljiv. Ena od rešitev bi bilo sistemsko premišljevanje o osnovah, na katerih stojijo posamezne institucije v naši družbi – da se torej preneha s priljubljeno prakso slovenskih političnih strank, ki iščejo rešitve, koristne za posamezne interesne skupine, ne pa za družbo kot celoto.

Gre preprosto za to, da ta omrežja nastajajo kot propagandni organi neke stranke. To je seveda povsem legitimno, saj imajo stranke pravico izdajati svoja glasila – problem pa je, ko se ta zasebna strankarska propaganda financira z javnim denarjem. To je močno sporno.

Če omenim samo primer javnega zdravstva – nihče se ne ukvarja z ugotavljanjem sistematičnih prednosti in slabosti zasebnega in javnega zdravstva, kakšne so izkušnje v različnih državah. Nihče se ne ukvarja s sistematično analizo dogajanja na področju zdravstva v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih.

Tako je tudi na vseh drugih področjih. Ko se spreminjajo zakoni ali se sprejemajo novi, se pri vsaki spremembi na zakonodajnem nivoju predlagatelji formalno sklicujejo na podobne ureditve v drugih državah, kar naj bi dokazovalo smiselnost predlagane spremembe. Seveda je to nesmisel; utemeljenost predlagane spremembe je lahko le v tem, da znamo predvideti dejanske učinke sprememb. Zato se učinki sprememb pogosto razlikujejo od tistih, ki so v predlogih sprememb formalno zapisane kot cilji.

Na področju medijske politike je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji močno prisotna ideja, da bi morali javno RTV medij spremeniti po vzoru italijanske radiotelevizije RAI, kar pomeni neposreden nadzor parlamentarnih strank nad javnim medijem. Da bi bil torej en program rezerviran za t.i. levico in en program, ki bi bil rezerviran za t.i. desnico.

To je bila tedaj sicer res značilnost italijanske radiotelevizije, a je šlo za edinstven primer, po mojem mnenju na globalnem področju medijske politike. Mogoče bi lahko rekli, da je bila taka ureditev ustrezna v nekem obdobju po drugi svetovni vojni, pri razvoju so pomagali tudi Američani s pozicije tuje okupacijske sile. Presaditev takega sistema v slovensko okolje ni uspela, vseeno pa je ostal strankarski nadzor nad programskim svetom javnega medija.

Če se sedaj pogovarjava o slovenski medijski zakonodaji in politiki – kako se v slovenskem političnem prostoru razlikujejo ideje levice in desnice? Kot primer lahko vzameva zakon o javni RTV, ki ga je pisal Branko Grims in s katerim so soglašale tudi leve stranke – predvsem zato, ker je puščal dovolj prostora za nadzor strankarske politike nad javnim medijem.

Načeloma mislim, da je pri vseh političnih strankah prisoten interes za nadzor nad mediji, zlasti javne RTV, v taki ali drugačni obliki. Ta problem bi v tehničnem smislu zlahka rešili s prepovedjo strankarskih delegatov v organih Radiotelevizije Slovenije, v okviru spremembe celotnega sistema javnega medija.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je imela javna RTV celo vrsto programskih svetov, ki so bili dejansko programski – vezani na določena področja oziroma uredništva, dejansko so predstavljali pomoč strokovnjakov uredništvom pri njihovemu delu.

Ravno tak strokovni poudarek, ki se razlikuje od trenutnega upravnega sveta, ki ne svetuje in usmerja, temveč odloča, bi lahko depolitiziral vodenje in delovanje javnega medija. Na tak način skozi programske svete v prvi vrsti ne bi govorila politika, temveč nevladne organizacije, poklicna združenja, znanstvene organizacije. Za to pa interesa v političnih strankah ni.

V podobnih sistemih v tujini, kjer imajo politične stranke vpliv na javne medije, se vpliv posameznih strank zmanjšuje vsaj z regionalno voljenimi člani upravnih organov. Ker je Slovenija v političnem smislu zelo centralizirana, je politični vpliv na javni medij skoraj avtomatično vpliv vlade na ta medij. Če razmere primerjamo z nemško javno ZDF, lahko tam ugotovimo, da gre za vpliv različnih politik, saj je moč zveznih držav večja, še zlasti pa nevladnih organizacij, to pa avtomatično izboljša pestrost zastopstva in interesov. To pri nas skorajda ni mogoče, saj regij v tem smislu nimamo, predstavnike nevladnih organizacij pa imenuje Državni zbor.

Sprememba programskega sveta na način, kot je bilo to telo oblikovano v preteklosti, pa je mogoča – z njo bi dosegli, da se vrhovni organ upravljanja ne bi ukvarjal z vsebinskimi problemi uredništev. Na žalost za to spremembo v zadnjih tridesetih letih ni bilo dovolj politične volje.

Trenuten problem imenovanj pa ni samo v goli politični opredelitvi predstavnikov v programskem svetu, saj smo politično opredeljeni praviloma vsi, temveč je problem v tem, da imajo predstavniki zaradi svojih političnih interesov zamegljene predstave o izboljšanju delovanja organizacije, kot je javna RTV.

Omenili ste pomembnost večje zastopanosti civilne družbe v organih javnega medija. Trenutno je konkreten del programskega sveta javnega medija rezerviran za civilno družbo, a se v praksi dogajajo zlorabe v obliki imenovanj strankarskih kadrov pod pretvezo zastopnikov civilne družbe.

Ravno ta problem bi reševala sprememba sistema z večjo zastopanostjo regionalne politike – če bi imeli v Sloveniji deset regij in bi bile v različnih regijah na oblasti različne politične skupine, bi s tem onemogočili prevlado ene politike, kot jo imamo v aktualnem primeru. Dokler regij ni, je taka rešitev nemogoča.

Po drugi strani predlog več programskih svetov zaradi svojega velikega števila preprečuje tako hudo politizacijo, kot jo imamo sedaj s »predstavniki družbe«, ki ugajajo posameznim političnim strankam in so tako vsi podaljšana roka političnih strank. Tudi zato bi bilo treba reformirati ta upravni organ, da se predstavniki v njem ne bi ukvarjali z vsebinskimi vprašanji, saj ta vprašanja zahtevajo tudi strokovno usposobljenost, ki pa je ponavadi predstavniki programskega sveta nimajo.

Trenuten problem imenovanj seveda ni samo v zgolj politični določenosti izbire predstavnikov v programskem svetu, saj smo politično opredeljeni praviloma vsi, temveč je problem v tem, da imajo predstavniki zaradi svojih političnih interesov zamegljene predstave o izboljšanju delovanja organizacije, kot je javna RTV.

Skozi tak način upravljanja se skuša iz javne televizije napraviti identično shemo upravljanja, kot je ta prisotna v primeru zasebne televizije, ki je v popolni lasti neke politične stranke – samo, da je v primeru javnega medija zloraba javnega denarja še večja kot v primeru zlorabe proračunskih sredstev za financiranje zasebnega medija z oglaševalskimi pogodbami.

Skozi tak način upravljanja se skuša iz javne televizije napraviti identično shemo upravljanja, kot je ta prisotna na primeru zasebne televizije, ki je v popolni lasti neke politične stranke.

Če lahko za trenutek igram hudičevega advokata – pri želji široke zastopanosti različnih interesov javnosti v programskih svetih lahko v Sloveniji vidimo fragmentacijo polja. Na področju medijske znanosti imamo na primer strokovnjake, ki spadajo v krog Fakultete za družbene vede, potem imamo tiste, ki spadajo v krog Fakultete za uporabne družbene študije, spet so tukaj prisotne povezave s to ali ono politično stranko. Moje vprašanje – je mogoče pripraviti in izvajati regulatorne ukrepe na tak način, da se anomalije ne bi več dogajale? V Sloveniji je teh anomalij veliko, poleg akademije imamo tukaj razdeljene tudi strokovne organizacije (dve častni razsodišči, dve novinarski združenji…).

Strinjam se, da gre za velik problem, a je treba opozoriti, da pri znanosti to ni vprašanje razvoja znanosti, temveč politične zlorabe znanosti. Znanost sama sebe ne more politično zlorabiti, tako delovanje je vedno v rokah politike, ki si želi podrediti znanost, seveda pa si posamezniki v znanosti poskušajo s služenjem politiki izboljšati svoj položaj.

Zasebne fakultete in univerze so nastajale na podoben način kot so nastajali zasebni mediji, ki naj bi konkurirali javni RTV – politična stranka je s konsenzom državnega zbora uporabila javni denar, da je financirala politično komercialne projekte univerz in fakultet. To se je dogajalo v vsej Vzhodni Evropi v času tranzicije, ki še vedno ni zaključena.

Ta problem lahko vidimo tudi danes, ko je predmet posebne kritike študij na družboslovnih vedah, češ, da je tam preveč razpisanih mest za študij, na drugi strani pa se javna sredstva dodeljujejo zasebnim visokošolskim zavodom na istih področjih. Nekaj podobnega se dogaja na področju zdravstva z zasebnimi koncesionarji. Gre za velik problem.

A če govoriva o srečevanju strokovnjakov z različnimi političnimi pogledi v programskih svetih javnih medijev – mislim, da bi bilo tako srečevanje lahko veliko bolj produktivno kot trenuten način upravljanja skozi centralizirani programski svet, kjer članice in člani sveta niso sposobni opraviti strokovne razprave.

Bojim se, da resnih posegov v iliberalni kaos na tem področju, ni pričakovati.

Sedaj bi se rad premaknil na področje informacijske družbe in novih medijev. V zadnjih dvajsetih letih je področje novih medijev doživelo kar nekaj preobrazb, v smislu, da so bili najprej spletni mediji predstavljeni kot alternativa etablirani medijski industriji, kot izrazno sredstvo posameznika, danes pa lahko tudi na področju spletnih medijev in posrednikov vsebin gledamo vzpostavitev velike industrije, ki potem odloča o dosegu informacij, določanja občinstev, ki imajo dostop do določenih informacij… Bo politika v bližnji prihodnosti sposobna razviti neko učinkovito regulatorno rešitev te nove medijske industrije?

Bojim se, da resnih posegov v iliberalni kaos na tem področju ni pričakovati. Če na primer pogledamo nedavni primer Avstralije, kjer je bilo najprej videti, da bo prišlo do nekega resnega posega države v monopol spletnih megakorporacij, je na koncu vse spet prepuščeno dogovorom med korporacijami.

Slovenija sama na tem področju na žalost ne more napraviti nič, Evropska komisija tradicionalno ni naklonjena regulaciji medijskega prostora in reševanju medijskih problemov, saj zastopa stališče, da gre za področje, ki naj ga urejajo posamezne države same. Pri tem ne smemo zanemariti, da to stališče ves čas forsira tudi združenje založnikov, saj se dobro zavedajo, da so v bistveno boljšem oziroma mončejšem položaju, če so glede zakonske regulacije pogajajo s posamično članico, kot če bi se morali pogajati z Evropsko unijo kot celoto.

V zadnjih nekaj letih je na področju regulacije mogoče opaziti večjo vsaj navidezno naklonjenost Evropske komisije regulacijskim prizadevanjem. Pred časom je bilo slišati tudi predlog o razvoju evropske konkurence podjetju Google, a se zadeva ni premaknila naprej. Je pa res – če na tem področju ne bo prišlo do sistemskega nadzora nad zasebnim kapitalom, potem bo imela globalna demokracija v prihodnosti hude probleme.

Vpliv velikih korporacij je velik, lobiranja je veliko, posamezne industrije obvladujejo evropski parlament in evropsko komisijo.

Zakaj se države ponavadi tako bojijo izvesti regulacijo tega področja? Na globalnem nivoju imamo mogoče peščico držav, ki so se odločile za regulatorno ureditev področja svetovnega spleta, večina regulatornih predlogov prihaja v obliki zakonodajnih predlogov, ki so posledica pritiskov posameznih interesnih skupin (kot na primer nedavna reforma avtorskega prava v EU)? Zakaj je Evropska komisija tako previdna pri regulaciji tega področja?

Vpliv velikih korporacij je velik, lobiranja je veliko, posamezne industrije obvladujejo evropski parlament in evropsko komisijo.

Izogibanje reševanju tega problema s strani Evropske komisije, ki pravi, da naj bi bilo področje medijske regulacije prepuščeno državam članicam zaradi posebnosti posameznih državnih medijskih sistemov, je za lase privlečen argument. S takim argumentom bi namreč lahko zavrnili sprejetje vseh evropskih direktiv na vseh področjih, saj se države ne razlikujejo le v medijskih politikah in sistemih.

V preteklosti je bilo področje tiska za Evropsko komisijo absolutno nedotakljivo. Pri televiziji je Evropska komisija zaradi čezmejnega delovanja pristala na sprejetje nekaterih direktiv, ki pa imajo na dejansko delovanje televizij zanemarljive posledice.

Tudi področje interneta sledi istim načelom, ne bi pa rekel, da gre za previdnost Evropske komisije, temveč za koruptivno vedenje. Evropska komisija in evropski parlament ne delujeta v interesu evropskih državljanov, temveč delujeta v interesu korporacij.

Na žalost gre za stoletja star problem, za katerega hitrih rešitev ni.

Če se ob zaključku pogovora premakneva še na področje in vlogo posameznega državljana. Na večih področjih lahko vidimo, da se neprestano poudarja vloga posameznega medijskega potrošnika, ki se mu pripisuje veliki pomen pri spreminjanju medijskih politik oziroma vpliv na razvoj dogodkov. Je tak poudarek relevanten? Ima današnji medijski potrošnik na voljo dejanske vzvode moči, s katerimi lahko vpliva na področje ali gre za leporečenje okrog problema odgovornosti, ki jo industrija in država prelagata na državljana?

Na kratko – to drugo (smeh).

Pa na daljše? Kako presekati ta gordijski vozel te pat pozicije, kjer posamezniki, regulatorji in druge inštitucije čakajo na potezo drug drugega, pri čemer se vsaj na papirju zdi, da imajo vsi vpleteni na voljo vse vzvode za spremembo na boljše?

Na žalost gre za stoletja star problem, za katerega hitrih rešitev ni. Problem sega še v čas delovanja zelo močne državne cenzure, kjer so bila prizadevanja za svobodo tiska usmerjena predvsem v boj proti cenzuri.

V tistem času se je rodila ideja, da naj bi bil tisk v rokah javnosti in naj bi bila njegova temeljna naloga nadzorovati oblast. Vzporedno se je pojavila ideja o tisku kot instrumentu javne uporabe razuma, hkrati se že v sredini devetnajstega stoletja pojavljajo opozorila, da bolj kot državna cenzura postaja nevarna komercialna cenzura oziroma podleganje tiska kapitalu.

Kot odziv sta se razvili dve ideji upora proti kapitalskim pritiskom cenzure – prva ideja govori o neodvisnem financiranju časopisov, ki bi dejansko predstavljali organe javnosti pri nadzorovanju oblasti, druga ideja pa je Marxova ideja razvoja javnega prostora, ki bi predstavljal vmesni prostor med državo in civilno družbo, na katerem bi veljala posebna pravila delovanja. Obe ideji sta aktualni še danes, v nobeni od njih pa svoboda komuniciranja ni zreducirana na odnos med mediji in njihovimi uporabnik oziroma potrošniki.

Če na tem področju ne bo prišlo do sistemskega nadzora nad zasebnim kapitalom, potem bo imela globalna demokracija v prihodnosti hude probleme.

Naloga medijev v obeh idejah ni zadovoljevanje potreb posameznih potrošnikov, temveč je njihova naloga v prvi vrsti realizacija načela javnosti, kar pomeni zagotavljanje komunikacijskih pravic vsem državljanom. Tako obe ideji razumeta tudi vlogo novinarjev – ti niso v odnosu s posameznim medijskim potrošnikom, temveč z javnostjo kot skupnostjo razmišljujočih ljudi.

Jasno je, da se v času prevlade neoliberalizma skuša medijske uporabnike obravnavati na enak način kot uporabnike proizvodov ali storitev na katerem koli drugem področju in medije kot katerekoli ponudnike storitev, da gre torej za poskus negacije bistva medijske svobode. Na ta problem je Marx opozarjal že v sredini devetnajstega stoletja, ta problem se je kasneje vedno bolj zaostroval in v sedanjosti, kjer imamo vedno manjše število vedno bolj vplivnih globalnih korporacij, se samo še bolj zaostruje.

Resnih prizadevanj za rešitev tega problema do sedaj ni bilo, videli pa bomo, ali aktualna ekstremna zaostritev razmer na tem področju oziroma monopolizacija lahko izsili neko rešitev tega problema.

Je lahko v prihodnjih letih ravno zaradi teh ekstremnih zaostritev razmer lahko pričakovati povečevanje regulatornih apetitov ali gre samo za nov krog industrijskega ugajanja regulatorju, kjer se vedno znova vrtimo okrog rešitve, s katero industrija v najmanjši možni meri pokaže minimalno samoregulatorno pripravljenost za reševanje problema? Je v praksi mogoča dejanska rešitev teh problemov?

Mogoča je, ni pa verjetna. Če pogledamo primer Združenih držav Amerike in Twitter računa Donalda Trumpa, lahko vidimo več novih problemov v načinu odpravljanja zlorab na tem področju.

Ne samo, da z ukinitvijo Trumpovega računa problema lažnih novic in sovražnega govora niso rešili, odprli so nove probleme, saj se je s tem pokazala neverjetna moč korporacij, ki lahko deluje brez omejitev oziroma formalnega postopka z možnostjo sodelovanja in pritožbe državljana. Ko je Twitter napravil novi administraciji všečno potezo, je kršil kopico demokratičnih norm in z njo pokazal resnost problemov, ki jih v resnici nihče noče reševati.

Dobro se je razkril monopol digitalnih platform, ki same določajo pravila uporabe, njihovo razlago in način izvajanja, na globalni ravni pa združujejo zakonodajno, sodno in izvršilno oblast – mimo volje in interesov državljanov in uporabnikov.

Taka praksa se bo po mojem mnenju nadaljevala, tudi primer Avstralije kaže na potrebo po jasni regulaciji, ki bi skupnosti državljanov dala moč nadzora, kar edino lahko prepreči nadaljnjo privatizacijo javnega komuniciranja.

Na to lahko gledamo tudi drugače, manj pesimistično. Če gledamo zgodovino medijev, bi težko rekel, da je danes situacija slabša, kot je bila pred dvesto leti. Do sprememb ni prihajalo zaradi naravnega razvoja, temveč so se spremembe zgodile zaradi zavestnega delovanja ljudi, predvsem organiziranih skupin.

Pri takih pogovorih imam ob zaključku vedno problem s pomanjkanjem pozitivnih plati zgodbe oziroma indikatorjev, da gredo stvari vseeno na bolje. Tudi če lahko recimo spremljamo koncepte, ki se v teoriji zdijo dobra ideja, pa se potem v praksi izkaže, se na koncu znajdemo na istem mestu, malo bolj utrujeni.

Na to lahko gledamo tudi drugače, manj pesimistično. Če gledamo celotno zgodovino medijev v zadnjih dvesto letih, bi težko rekel, da je danes situacija slabša, kot je bila pred dvesto leti. Do sprememb ni prihajalo zaradi nekakšnega naravnega razvoja, temveč so se spremembe zgodile zaradi zavestnega delovanja ljudi, predvsem organiziranih skupin.

V tej luči lahko pač ugotavljamo, da v kompleksnih sodobnih družbah ni mogoče najti dokončnih rešitev, še posebej to velja za procese v demokraciji. Demokracija ni nekaj, kar “je”, temveč jo je treba razumeti bolj v smislu ideje ali ideala, h kateremu težimo. Tako je treba veliko energije porabiti zato, da se družbeni odnosi in procesi krepijo ali spreminjajo v smeri, ki vodi k idealom, ki bi se jim radi približali.

A to ni jalovo početje. Mogoče je del problema tudi v naši neučakanosti in pričakovanjih, da bi morali zaželene spremembe doseči v kratkem času. Problemi so zahtevni in kompleksni, tako da smo tako rekoč obsojeni na dolgoročno delovanje z upanjem, da bo v prihodnosti boljše, kot je sedaj. Vsekakor pa so rešljivi samo z aktivnim državljanskim delovanjem.

**Pogovor je bil najprej objavljen na spletni strani dsavic.net**