Janja Sluga bi še sodelovala z Janšo

»Vstop SMC v koalicijo ni bil napaka,« meni poslanka

Janja Sluga

Janja Sluga
© Uroš Abram

V politiki še vedno ne znamo zaznati in še manj upoštevati etične dimenzije dogodkov, ki se nenehno izgublja iz naših presoj. Pa bi ji, v dobro države, morali najprej slediti prav v ožji politični sferi, če želimo družbo peljati v pravo smer v skladu z načeli in vrednotami, z njimi pa utemeljiti naše skupno življenje.

Kaj je namreč omogočilo habitat sedanje vlade z vso erozijo države in vzponom avtoritarizma, če ne prav nepričakovana politična in moralna nenačelnost dveh strank in njenih poslanskih skupin pred marcem 2020, DeSUS in SMC na čelu z Aleksandro Pivec in Zdravkom Počivalškom? In zakaj iz naših premislekov o političnem dogajanju nenehno izrivamo prav najbolj bistveni vidik dogajanja, ga nato reduciramo zgolj na prazno šablono politične aritmetike, posamične premike na ravni strank in preštevanje glasov vladne strani in opozicije v parlamentu?

Morala in cinizem

Tako kot je moralna in politična korupcija obeh omenjenih strank pod zlaganimi gesli državotvornosti, skrbi za državo, boja proti epidemiji in reševanja življenj omogočila kohabitacijo koalicijskih strank, če enakovrstne retorične mimikrije pri Borutu Pahorju na temo povezovanja in dialoga niti ne omenjam, smo edino upanje dolgo usmerjali v moralni upor posameznih politikov zoper nevarno orbanizacijo države. Kajti drugega nismo imeli.

A se ves čas, skupaj z množičnimi mediji in mnenjskimi voditelji, izgubljamo v partikularnih kalkulacijah, ki bi se odvijale v naključne nasprotne smeri in prišle do ugodnega izida za akterje ali za opazovalca, ki je kakopak vsakič politično pristranski. Šele zahteva po etičnem momentu notranjega uvida, tokrat predvsem pri trinajstih "prebeglih" poslankah in poslancih, seveda v kombinaciji z njihovimi strankami, bi morala prinesti pričakovano olajšanje.

Če takšen vidik zanikamo, smo po nujnosti politični ciniki brez moralnega občutka, kjer politiko vidimo zgolj kot surov boj za oblast vseh proti vsem. Ampak potem je naša preferenca do dogajanja zgolj subjektivno določen občutek, kjer navijamo za svoje ozke politične interese in poglede; ker smo se odpovedali etični substanci, nam je popolnoma vseeno, kakšna oblast sploh je, zanima nas zgolj, ali so na njej "naši".

Etične zahteve na ulici

Takšnemu "etičnemu" prebujenju so bili namenjen številni ljudski apeli v zadnjem letu – in dejansko še pred začetkom mandata. Naj spomnim na prvo ljubljansko protestno zborovanje 28. februarja 2020 in osrednje sporočilo na njem: govorilo je o "izdajalcih", prevari in prelomljenih obljubah v vrstah teh strank.

Enako sporočilo se je ponavljalo vse do danes na petkovih "kolesarskih protestih" v Ljubljani in drugod, ki bodo po zaslugi kroga pogumnih in vztrajnih državljank in državljanov prišli v zgodovino mlade države kot morda najbolj intenzivna, kontinuirana in trajna manifestacija upora zoper oblast. Sporočilo o pomenu večje etičnosti so torej predvsem naslavljali in v javnem diskurzu ohranjali protestniki.

Pomemben del apeliranja je bil posvečen naporu po "moralnem" spregledu ali sprevidu res majhne skupine politikov. Toda prvaka obeh strank se nista dala in še vedno intenzivno migata v podporo avtoritarni oblasti, nekdanja kmetijska ministrica z novo ljudsko stranko. Vseh trinajst poslank je trmasto vztrajalo v omenjeni mašineriji dolgo leto, vse do nedavnega, ko so Igor Zorčič, Janja Sluga in Branislav Rajić iz SMC ter Jurij Lep iz DeSUS končno zbrali voljo in nekaj moralnega čuta, da zapustijo svoje poslanske skupine in ustanovijo svojo. Razlog za zadovoljstvo?

Odgnal jih je Čuš

Pozoren opazovalec je lahko opazil določeno olajšanje v javnih nastopih, povsem drugačnih od poprejšnjih izmotavanj, sprenevedanj in verbalnega flancanja v podporo vladajoči koaliciji. Tokrat sta predvsem Zorčič in Sluga znova delovala bolj sproščeno, odpoved zlaganosti je v njune nastope prinesla neprikriti občutek znova najdene svobode, očitne manifestacije tega, da lahko lažje govorita iz svojih poprejšnjih prepričanj.

Intrigantno vprašanje pa ni le, zakaj se o etični podstati politike ne znamo ali ne želimo pogovarjati, čeprav je zanjo osrednja in nam celo pomaga natančneje opisati dogajanje, ampak tudi, ali so jo vpleteni reflektirali in vsaj posredno priznali zmotnost svojega poprejšnjega ravnanja? Na tej točki smo lahko še vedno močno razočarani. Dober zgled so njihova pojasnila in trenutno navajanje razlogov, zakaj so zapustili svoja strankarska okolja. Največ smo pričakovali od bolj izpostavljenih med njimi, Zorčiča in Sluge, toda oba sta dokaj enotno ponavljala en motiv: da je "sodu izbilo dno" imenovanje novega državnega sekretarja pri njunem šefu, Andreja Čuša.

Če pozorno pogledamo, razlogi torej niso v "spregledu" politične ali moralne napake na sledi paktiranja z Janšo, ampak bolj v znotrajstrankarskem dogajanju in avtoritarnem obnašanju predsednika SMC, njegovem soliranju v računicah o prihodnosti stranke. S tega vidika smo lahko z njihovo odločitvijo precej manj zadovoljni.

Počivalšek je obljubil njeno zamenjavo

Janja Sluga v zadnjem intervjuju za Mladino prvič odkrito opisuje nekatera zakulisna dogajanja. Med drugim pritrdi oceni, da je premier od njenega predsednika zahteval njeno zamenjavo na mestu vodje poslanske skupine, kar lepo kaže na razmerja moči in izgubljeno avtonomijo SMC: "Drži, da je Janša zahteval mojo zamenjavo. In Zdravko Počivalšek mu jo je tudi obljubil."

Toda svoje kolege in celo sedanje ministrice in ministre iz vrst SMC (Simona Kustec, Lilijana Kozlovič, Boštjan Koritnik) še vedno riše kot nekakšne žrtve, ki se upirajo oblasti, katere del so. Ali celo takole:

"Večkrat so se ministri SMC obrnili name in rekli: A si upaš v državnem zboru popraviti to, kar nam v vladi ni uspelo?"

Marionetni zbor kimajočih ministrov ji ni dal misliti, njene puščice predvsem letijo v Počivalška, čeprav se bo zgodilo in se že dogaja, da bo Janša v polnem pomenu uničil svoje koalicijske partnerje in jih slekel do njihove popolne neeksistence. Še slepcu bi moralo biti jasno, da se DeSUS in SMC nepovratno odpravljata na smetišče zgodovine.

Še bi sodelovala z Janšo

Toda potem sledi še večje presenečenje, Sluga v intervjuju celo meni, da vstop SMC v koalicijo ni bil napaka: "Ne, ne obžalujem. Vstop v koalicijo ni bil napaka, napake so sledile po tem." Kaj je torej ostalo od našega upanja glede etičnega sprevida? Po njenem je težava v predsedniku SMC, ki je na koncu "stranko začel voditi po avtoritarnem načelu, od zgoraj navzdol." In na način, da je začel graditi svoje politične mreže:

"Počivalšek se je sprva poskušal povezati s Popovičem. In ko nam je to povedal, smo bili proti. Potem se je naučil, da nam takšnih stvari ne pove več. SMC se zdaj povezuje v desno opcijo s Čušem, Kanglerjem. To je gotovo dejstvo. Obrača se na desno, postala bo stranka satelit, ki jo SDS potrebuje na prihodnjih volitvah."

Če smo naivno začeli s predpostavko, da so nekateri v SMC »moralno« spregledali in zelo zapoznelo pohiteli reševati čast nekoč "najbolj etične" med vsemi strankami, Cerarjeve SMC, jih hkrati pohvalno primerjali s kakšnim SDS-lojalistom Gregorjem Peričem in pohlevnim zborom okoli njega, je po intervjuju v Mladini bolj videti, da so naša pričakovanja bila iluzorna. Dejansko je vsaj Janjo Sluga v skupino nepovezanih poslancev nagnal njen predsednik in nikakor ne Janša. Z njim še vidi potencialno sodelovanje, čeprav jo je nedavno pozdravil z opisom, da si zasluži "tri okoli kepe" in čeprav je zahteval njeno zamenjavo:

"Če bi mi kdo podpisal jamstvo, da bi obstajala stranka takšnih, kot sem sama, stranka ljudi, ki si upajo, ki so se pripravljeni izpostaviti, bi rekla, da možnost sodelovanja s SDS tudi v prihodnosti mora obstajati."

Ob tolikšni značajski neskromnosti, kar je izziv po sebi, je še veliko prostora za otopelo človeško spoznanje; zaradi njega bodo še razpadale stranke, morda nekatere večkrat.

**Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.