Avstrijski pisatelj o značaju slovenskega predsednika vlade

Süddeutsche Zeitung o tem, zakaj Janšev pozdrav »Hello Budapest« ne bo uspešen, The Economist pa ugotavlja, da je RTV Slovenija za Janšo očitno preveč neodvisna 

Janez Janša in Viktor Orban

Janez Janša in Viktor Orban
© Sašo Bizjak / Večer

Avstrijski pisatelj Karl-Markus Gauss, zelo cenjeni in nagrajevani avtor, dvakrat tudi v Sloveniji, leta 2005 kot prejemnik nagrade vilenica, pred tem pa 1989 portoroške mednarodne nagrade, pod naslovom "Državna predstava arogance in preračunljivosti" v nemškem časopisu Süddeutsche Zeitung z veliko mero literarnega občutka za psihološko analizo opisuje značaj slovenskega predsednika vlade, ki se "poigrava z avtoritarnim slogom madžarskega kolega Viktorja Orbana"; ob tem sicer optimistično dodaja, da ga Slovenci kot takšnega ne bodo sprejeli.

Nedavno sem povzel zapis v nemškem tedniku Focus, tokratna kolumna pa je komentatorska in prvemu članku sorodna tako glede na čas nastanka kot vsebino. Gauss, veliko prevajan tudi v slovenščino, začenja anekdotično, spomni na nastop slovitega ameriškega pevca Michaela Jacksona oktobra 1992, le tri leta po tistem, ko je bil usmrčen Nicolae Ceaușescu: z balkona parlamentarne palače v Bukarešti je takrat navdušene množice ležerno pozdravil s "Hello Budapest".

Članek v Sü

Članek v Süddeutsche Zeitung
© Süddeutsche Zeitung

Od Bukarešte do zamenjav s Slovaško

Jacksonov spodrsljaj je kasneje postal legendaren, dodaja, saj je v "pregnantnem minimalizmu" zajel izkušnjo številnih, ki po padcu železne zavese niso ločevali med Budimpešto in Bukarešto, Sofijo in Vilno: njihov pristop je dajal vedeti, da nastajajoča zmeda in neznanje, povezana z jeziki, regijami in mesti, razkrivata aroganco nekoga, ki tamkajšnje ljudi ocenjuje predvsem skozi očala potencialnih kupcev. Toda romunska turistična industrija je znala iznajdljivo uporabiti glasbenikovo napako, kmalu se je začela reklamirati s sloganom "Bukarešta, ne Budimpešta".

Romunska zgodovinska asociacija kolumnistu služi kot uvertura za vpeljavo analize slovenskih razmer, kajti ob njej preide k pogostim zamenjavam med slovaškimi in slovenskimi športniki, ki se dogajajo tri desetletja kasneje na evropskih tekmovanjih, kadar ene ali druge pozdravijo s himno napačne države, ker pač organizatorji včasih še vedno ne ločujejo med obema članicama Evropske unije. Pri tem spomni na svetovno prvenstvo v hokeju na ledu 2017 v Kölnu, ko so Slovakom predvajali slovensko in kasnejšej ogorčenje njihovih navijačev.

Od prevare do samoprevare

Gaussa so naštete zgodbe pripeljale do uvedbe razlikovanja med "arogantno" zmoto in tisto, kjer gre za samoprevaro. Prva je največkrat preračunljiva, toda takšna je lahko tudi samoprevara, ki velikokrat vsebuje element kalkulativnosti. In dodaja, da preračunljivost že dolgo ni več izključni znak zahodnjaške arogance, postala je priljubljena oblastniška tehnika v številnih državah srednje in jugovzhodne Evrope.

V ilustracijo navaja, kako se je Janez Janša lanskega novembra »zmotil«, ko je pohitel in bil edini šef kakšne države v Evropi, ki je Donaldu Trumpu čestital za volilno zmago; poudarek sicer najdemo tudi v prispevku nemškega tednika Focus. Kar je storil v času, ko se je štetje glasov šele začenjalo, pa je Trumpa vseeno razglasil za zmagovalca. "Janša je bil avtokratsko prepričan v zmago tistega, ki si ga je zaželel iz politične simpatije in značajskega sorodstva," sklepa ob opazki, da se je ob napačni presoji glede zmagovalca takoj preventivno odločil, da bo v tem primeru pač igral na karto ponarejanja in zarote proti Trumpu.

Poanta avtorja: obstaja le kratka pot od samoprevare do namerne prevare drugih. "Več kot bo zavlačevanja in zanikanja dejstev s strani osrednjih medijev, večji bo triumf za predsednika," citira takratne Janševe besede neomajnega zaupanja v Trumpovo zmago.

Ali res verjame samemu sebi?

Za Gaussa je takšna prenagljenost nenavadna in tudi neprofesionalna, a se slovenski premier zelo hitro in agresivno odziva na dogajanje v drugih državah na način, kot se na tistega v svoji, kjer poskuša na tviterju mobilizirati narod s serijskimi stališči, usmerjenimi hkrati v realne politične nasprotnike in tudi namišljene sovražnike.

Janša bi lahko bil zgled, kako blizu sta samoprevara in prevara drugih tudi mnogim njegovim kolegom v regiji. In potem navaja staro epistemološko dilemo: nihče ni prepričan, ali slovenski premier vedno sploh verjame temu, kar pridiga. Ali recimo res verjame, da "kulturni marksizem" predstavlja največjo nevarnost za Evropo, na drugi stran pa "militantni socializem" nevarnost za ZDA, ali pa morda zgolj manipulativno stavi na propagandno slepilo, s katerim neprenehno ustvarja sovražnike, ob njih pa potem hlini, da je njihova žrtev.

Toda "če o ameriški demokratih razmišljamo kot o socialističnem gibanju, je to smešno, ko pa premier države, ki bo čez tri mesece prevzela predsedovanje Evropski uniji, objavi kaj takega, nikakor ni več smešno", svari avstrijski pisatelj. V orisani epistemološki dilemi nato omeni Janševo življenjsko pot, ki omogoča obe interpretaciji. Pot ideološko vztrajnega mladega komunista, ki je pogumno kritiziral jugoslovansko nomenklaturo in zaradi nje šel v zapor, preko "socialdemokratskega ministra do trdega neoliberalnega bojevnika in na koncu do avtoritarnega premierja, ki vsako kritiko svoje osebe in politike razglaša za napad na svobodo in dostojanstvo naroda"

Nevarnost za slovensko medijsko krajino

Na koncu avtor posvari pred tem, da je Janša, nekoč kolumnist opozicijske revije, v kateri je grajal oblastnike, v trenutku svojega prevzema oblasti napadel medije natančno na način, kot to storijo mnogi revolucionarji: "Da nekega dne ne bi oblasti znova izgubil na volitvah, si dosledno prizadeva vplivati na javnost in ustrahovati medije".

Ob tem navaja "slabe nasvete soseda in mentorja Viktorja Orbana", kjer so tudi njegovi najbolj sposobni vazali pri avtoritarni obnovi Madžarske šli v podporo Janši. Toda človek, ki se rad skriva za nacionalističnimi slogani, vabi madžarske in torej tuje investitorje, da temeljito preoblikujejo slovensko medijsko krajino, še dodaja Gauss.

Na podoben način se o vzponu populistov v Evropi, sploh v luči delovanja javnih radiotelevizij, sprašuje britanski The Economist in ugotavlja, da je slovenska RTV Slovenija očitno preveč neodvisna za aktualnega slovenskega premierja, ki že več kot eno leto ustrahuje njene novinarje na družbenih omrežjih.

The Economist o populističnih grožnjah, slovenski RTV Slovenija in predsedniku vlade

The Economist o populističnih grožnjah, slovenski RTV Slovenija in predsedniku vlade
© The Economist

Ljubljanski grad, s katerega se pozdravlja Budimpešto

Analogija, oblikovana na podlagi anekdote iz Romunije, je kolumnista Süddeutsche Zeitung pripeljala do končne poante, primerjave med slovenskim predsednikom in Michaelom Jacksonom: »Janša bo morda s čudovitega gradu, ki se dviga sredi prestolnice, gledal na Ljubljano in navdušeno vzkliknil "Budimpešta", a vseeno mu ne bo uspelo iz Slovenije narediti druge, male Madžarske.«

Zakaj? Ker po njegovem Slovenci sami tega ne bodo dovolili. Ker ne želijo biti mala Madžarska. Ker niso bili navdušeni nad njegovim nastopom v Bruslju pred skupino za monitoring, ki je želela odpreti razpravo o svobodi slovenskih medijev. Ker so v zadregi, zaključi Gauss, ko jim nekdo ponuja državno predstavo arogance in preračunljivosti.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.