Ne, šola ni ok!

Kdo bo prvi zbral pogum in povedal mladim, da jim ob koncu šolskega leta ni treba znati vsega, kar je bilo predvideno v učnih načrtih? Kdo jim bo rekel, da to leto ne šteje? Jih lahko nehamo mrcvariti?

Znosno življenje v družbi zahteva sobivanje med tistimi, ki se razumejo, a zlasti med tistimi, ki se ne razumejo. Miniaturni posnetek takšne skupnosti je šolski razred. Ko učenci in dijaki ustvarjajo digitalne stike iz svojih otroških in mladinskih sob, vanje ne vključijo posameznikov, ki jih ne marajo. Si znamo predstavljati, kako bo tako naučena likvidacija nezaželenih, neprilagojenih, tako ali drugače nesimpatičnih posameznikov videti na družbeni ravni, ko bo daljinsko šolana mladina odrasla? Se lahko glede na temno projekcijo skupno približamo premisi, da moramo v času mučne epidemije ohraniti šole odprte za vsako ceno, tudi če se v razredih vsak teden menjava le po pet učencev?

Če je največja žrtev zdravstvenih vidikov epidemije skupina prebivalstva nad šestdesetim letom starosti, ukrepi zoper epidemijo brez dvoma najbolj kosijo po najstniški mladini, torej šolarjih zadnje triade osnovnih šol, dijakih in študentih. Njihovi odzivi na zaprtje šol so sila različni, tudi diametralno nasprotni, prav vsi – od tistih, ki si želijo takojšnje vrnitve v šolo, do drugih, ki bi se najraje do konca življenja zaprli v lastne sobe – pa so naravni odziv odraščajočega človeka, ki bolj kot kruh potrebuje paleto odzivov na svoje spremenjeno telo, vedenje, oblačenje in percepcijo, na medicinizacijo javnega življenja. Ta zanje predpostavlja povsem nerealna pričakovanja glede medvrstniškega druženja, hkrati pa kriminalizira njihov še tako neznaten politični glas. Potem ko so zahodne družbe zadnjih desetletij otroku in mladostniku namenile presežek pozornosti in ga s tem izrazito ovile v vato odvisnosti in nesamostojnosti – desetletniki pred drugo svetovno vojno so z vsakodnevnimi opravili brez težav poskrbeli zase in za mlajše sorojence –, je zdaj ta udarec po mladini v času družbene zaostritve še posebno zahrbten.

Zločin nad družbo prihodnosti je bil storjen, ko je odrasli svet mladino pahnil v brezno anksioznosti, sterilnosti in nezmožnosti družbenega povezovanja. Epidemija je te mlade prikovala na bližnje, od katerih se najstniško bitje po naravi stvari – zato, da se lahko osebnostno formira – pospešeno odmika. A to se ni zgodilo samo od sebe, kot se nam morda zdi. Še zlasti perverzno je namreč, da je odrasli svet ravnal tako zato, ker je skušal sebično na plečih mladine (na svojih lastnih pač ne) najprej uprizoriti hiperkorektno držo do epidemioloških ukrepov, v svojem bistvu pa z enormnimi učnimi pričakovanji učencem in dijakom po zadnji vrnitvi v šolo preseči lastno frustracijo nad izgubo predstavnega sveta ter priklicati svet pred epidemijo, ki je skupaj z njo zgrmel v nepovratno.

Kdo bo torej prvi zbral pogum in povedal mladini, da ji ob koncu šolskega leta 2020/21 ni treba znati vsega, kar je bilo predvideno v učnih načrtih? Kdo bo mladini priznal, da je vračanje v šolo težji del te celote? Da normalnost ne bo prišla nazaj s tem, ko bodo začeli hoditi v šolo? Da se bodo šele zdaj pokazale posledice? Kdo bo mladini pošteno pogledal v oči in skrušeno priznal, da nihče od nje nima pravice terjati, da družbi razpadajočega imaginarija zbuja občutek normalnosti? Kdo se bo mladini prvi opravičil za to, da je bila v koreografiji ukrepov zoper epidemijo nehumano žrtvovana, ker se je človek potrošniške družbe tako neznosno bal svoje lastne minljivosti?

Dobro vemo, da ničesar od tega ni mogoče pričakovati od ministrice za izobraževanje, a glede na historično vlogo pri oblikovanju slovenske nacionalne skupnosti smemo to pričakovati od slovenskih učiteljev. Stopite že na šolske mize in opolnomočite svoje varovance – predvsem pa nehajte sodelovati v ustvarjanju videza normalnosti, v katerem igrajo glavne vloge od epidemije poškodovani mladi.

S tem ko oblast tako zlahka in brez opaznega zavedanja o simbolnem pomenu šole kot konstitutivnem elementu skupnosti odpira in zapira vrata »hramov učenosti«, odvzema ne le šolajoči se mladini, marveč celotni skupnosti zaupanje, da drži vajeti v rokah, jemlje ji za integracijo kolektiva nujno potrebno prepričanje, da bo za kaotično sedanjostjo nastopila oprijemljivejša prihodnost. Na neki presunljivo patetičen način se političnemu razredu na robu obstoja v očeh še zmeraj zrcali pohotna sla po naglo rastočem dobičku in zahteva po poblazneli potrošnji. Na drugi strani lačno čakamo progresivnih besed in dejanj, ki bodo vključevala spoznanje, da v novo normalnost tovorimo tudi breme pretekle abnormalnosti.