Pesem o svobodi

Med epidemijo je raper Zlatan Čordić postal najprepoznavnejši obraz glasbenega aktivizma. Z nepremišljenimi potezami, denimo nadlegovanjem direktorja NIJZ Milana Kreka, je vznemiril del javnosti. Toda drugače od odločevalcev je za svoja dejanja prevzel odgovornost. Ovadbo, ki jo je Krek vložil proti njemu, je tožilstvo pred kratkim zavrglo.

Spomnimo se, da mu je zaradi incidenta ministrstvo za kulturo pod vodstvom Vaska Simonitija minulega novembra nezakonito odvzelo status samozaposlenega v kulturi. Čeprav je izdal album, so mu na ministrstvu očitali nedejavnost na glasbenem področju, a jih je v resnici motil njegov politični angažma. Če bi takrat klonil, se umaknil, bi se izognil verbalni gnojnici, ki se zliva nanj. Toda s tem bi priznal zmago oblasti, ki prezira kritično javnost. S svojo vztrajnostjo je pridobil zaupanje številnih državljanov.

Že lahko, da nam njegova muzika in nastopaštvo nista pri srcu, težko pa oporekamo njegovemu iskanju pravice v menda še pravni državi.

Napadi na Zlatka so samo ena od številnih front v boju, ki ga oblast brezsramno bije proti kulturnim delavcem in institucijam. So pa tudi signal, da raper pritiska na prave gumbe in da umetniški aktivizem lahko vpliva na politično stvarnost. Čordić ni edini kritični glasbenik, a medijsko manj izpostavljenih kritikov, razen Jadranke Juras, za zdaj ne preganjajo. Oblast s polnimi usti antikomunizma se Zlatkovih pobud očitno boji še bolj, kot se je partija bala punka.

Video za pesem Svoboda, ki je v nekaj dnevih na YouTubu zbral skoraj 200 tisoč ogledov, drži ogledalo vladi, stroki in hejterjem. Raper v njem govori o vsesplošnem nezaupanju in prelaganju odgovornosti, na laž postavlja demagoške floskule o svojem brezdelju, Simonitija in Plemenitega pošilja v penzijo, ljudi spodbuja k uporu proti janšizmu in se poigrava s krščanskimi motivi. S križem na plečih simbolično prevzame vlogo Jezusa Kristusa in pred spomenikom Ivanu Cankarju na Trgu republike uprizori križev pot. Bolj ko ga brezobrazna množica tepe, močnejši postaja.

O7BBRRwgG7Y

S tem se umešča v dve tradiciji nepokorščine – krščansko, ki jo predstavlja Kristus, in socialistično, ki jo uteleša Cankar. Ob koncu spota se izpiše navedek iz Svetega pisma: »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« Z navezovanjem na krščanske vrednote (»Greh vseh grehov je pomanjkanje ljubezni«) raper izpodbija manipulativni klerikalizem sedanje oblasti. Zlatko ni nikakršen radikalec – njegova kritika je v resnici zelo blizu nedavno izraženim pomislekom evropske poslanke Ljudmile Novak o potezah Janševe vlade. Dober kristjan in kritičen državljan imata veliko več skupnega, kot se zdi na prvi pogled.

Odzivi na video so pričakovano burni. Večina ga tolmači kot utelešenje nezadovoljstva, ki brbota v utrujenih Slovencih. Z jasnim in ostrim sporočilom je Zlatko na svojo stran pridobil tudi tiste, ki se jim je zameril z aktivizmom. Ne manjka pa niti strupenih odzivov. Najglasnejši so tisti, ki imajo polna usta Cankarja, a ne omenjajo, da je bil socialist. Spletni troli razpravljajo o Zlatkovi (ne)kulturnosti, domoljubi ga pošiljajo v Bosno, politiki pa sodijo o ustavnosti njegovega spota. Poslanec NSi Andrej Černigoj celo meni, da je »svoboda misli in govora neomejena le, dokler ne posegamo v to pravico drugega. Zlatko s tem dejanjem presega, zato ni opravičila.« Ker je glasba eno od učinkovitejših političnih sredstev za mobilizacijo razočaranih ljudi, bi kvečjemu dodali, da prav zdaj potrebujemo še več takih komadov, ki bodo znali oblast zbosti na pravšnjih mestih. Ali kot poje Zlatko: »Čas je, da pridemo ven.«