»Otroci ne vedo, ali bodo v ponedeljek v šoli ali ne«

Pedopsihiatrinja Hojka Gregorič Kumperščak opozarja, da stalna negotovost otroke spravlja v stisko

Trenutno so vsi pedopsihiatrični oddelki v državi polni, prevladujejo motnje hranjenja, samomorilne misli in poskusi samomorov. Kot je za STA opozorila pedopsihiatrinja Hojka Gregorič Kumperščak, epidemija covida-19 ni ustvarila duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih, jih je pa razgalila. V zadnjih 20 letih so narasle za 64 odstotkov.

Gre predvsem za čustvene in vedenjske motnje, katerih vzrok so spremembe v okolju - v družini, družbi, spremenjenih vzorcih, komunikaciji, pritiskih. "Epidemija je še dodatno spravila otroke in mladostnike v stiske in težave. Tisti najbolj ranljivi so tudi razvili duševno motnjo," je v pogovoru za STA pojasnila Gregorič Kumperščakova, pedopsihiatrinja v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor in tudi predsednica združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo.

Najbolj ranljivi so tisti, ki nimajo toliko podpornega okolja - bodisi družinskega ali šolskega, se slabše znajdejo v novih okoliščinah, ali pa nosijo v sebi nagnjenost k duševnim motnjam.

Vzrok, da je v času epidemije prišlo do porasta duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih, je v nestabilnosti, negotovosti, nekonsistentnosti in nepredvidljivosti življenja. "Otroci ne vedo, ali bodo v ponedeljek v šoli ali ne, ali bodo vprašani v živo neko snov ali prek spleta. Ta stalna negotovost jih spravlja v stisko, tako kot tudi njihove starše," je opozorila.

"Če starši tudi zelo katastrofizirajo trenutno situacijo, če so črnogledi in pesimistični, bodo takšno prepričanje in odnos prevzeli tudi otroci in mladostniki. Če so bolj optimistični in rečejo 'saj je težko, ampak bomo preživeli', pa bodo temu sledili tudi otroci."

Hojka Gregorič Kumperščak,
pedopsihiatrinja

Trenutno beležijo predvsem porast anoreksij in motenj hranjenja, nekateri otroci in mladostniki so se zelo izstradali, pravi Gregorič Kumperščak. Beležijo tudi porast samomorilnih misli in poskusov samomorov.

Povprečna starost hospitaliziranih otrok z duševnimi motnjami je trenutno 15 let, obravnavajo tudi devet in 18-letnike. "To je obdobje odraščanja, v tem času so otroci in mladostniki občutljivi, izpolniti morajo veliko razvojnih nalog, ki jim mogoče že sicer ne bi bili kos. Adolescentna kriza je vedno prisotna pri odraščanju. V takšnih razmerah, kot je epidemija, pa so pogoji za normalno odraščanje in reševanje razvojnih nalog še težji," je dejala.

Trenutno so vse postelje na pedopsihiatričnih oddelkih zasedene, a je bilo že prej v državi premalo pedopsihiatrov, kliničnih psihologov in medicinskih sester, pa tudi premalo ambulant in posteljnih kapacitet. "To, da sedaj bijemo plat zvona in rečemo, da nimamo več dovolj postelj, je zato, ker jih tudi prej nismo imeli dovolj. Temu porastu ne moremo več zadostiti," je dodala.

Zelo pomembno pa se ji zdi ločiti med duševno stisko in duševno motnjo. Stiske imamo vsi in so sestavni del življenja, medtem ko nas večina ne bo razvila duševnih motenj. "Zagotovo je epidemija covida-19 pahnila v stisko marsikaterega otroka, mladostnika in tudi odraslega, saj imamo vsi težave. Ampak duševne bolezni pa večina od nas ne bo razvila," je dejala.

Dodala je, da tudi niso vse stiske takšne narave, da bi jih morali reševati na ravni pedopsihiatrije, ampak se lahko rešijo na ravni družine, šolske svetovalne službe, centrov za socialno delo itd. Ob tem je dodala, naj starši, svetovalne službe in drugi zaupajo v svoje v vzgojne in svetovalne sposobnosti.

Vsak otrok in mladostnik v različnih obdobjih sicer potrebuje različne stvari. Skupno pa jim je, da vsi otroci in mladostniki potrebujejo konstantnost, predvidljivost in jasne meje. To pa je v času epidemije porušeno. "Če lahko starši vsaj znotraj družin vzdržujejo konstantnost, stabilnost in predvidljivost, že zelo veliko naredijo za svoje otroke in mladostnike," je povedala. Se pa zaveda, da je to tudi za starše težko v praksi, če niti ne vedo, ali bodo naslednji dan v službi ali ne.

"Če starši tudi zelo katastrofizirajo trenutno situacijo, če so črnogledi in pesimistični, bodo takšno prepričanje in odnos prevzeli tudi otroci in mladostniki. Če so bolj optimistični in rečejo 'saj je težko, ampak bomo preživeli', pa bodo temu sledili tudi otroci," je opozorila pedopsihiatrinja. Ob tem pa se zaveda, da je na starših je veliko breme in verjame, da bi marsikdo od njih tudi sam potreboval oporo v svetovanju.