Kdo igra boga? 

O nevarnih razmerjih med stroko in politiko 

Vprašanje odnosa med stroko in politiko se v času epidemije pričakovano najbolj zgoščeno in pogosto pojavlja ravno v sferi delovanja epidemiologov. Če bi smeli na znanje koga res staviti v času avtoritarnih teženj, so prav znanstveniki in strokovnjaki, kajti tako kot je demokracija odvisna od njih, saj lahko ponudijo učinkovito reševanjih javnih problemov in predstavljajo model racionalne deliberacije, so tudi oblastniki velikokrat odvisni od njihovih znanj in veščin na zelo neposreden način.

Predstavljajmo si, kaj bi bila Severna Koreja brez strokovnjakov za jedrsko orožje in končno brez ekspertov za epidemijo? So znanosti, ki jim morajo neposredno veljavo in korist priznati celo tiranski voditelji, kot je Kim Džong Un.

Številne menjave in malo upiranja

V času prvega vala epidemije s koronavirusom smo lahko v Sloveniji spremljali demontažo NIJZ, na direktorico zavoda Nino Pirnat je padel diskreditacijski sum nesposobnosti in paktiranja s prejšnjo vlado. Sledile so številne menjave in zelo malo upiranja stroke, četudi je politika takoj pokazala ambicijo, da sama odloča o metodah in vsebinah boja proti epidemiji, ker je to očitno videti lažja naloga kot igrati jedrskega fizika.

Kasneje so aprila 2020 nekateri epidemiologi na NIJZ, bilo jih je 25, napisali javno pismo protesta ob odstavitvi novega začasnega direktorja Ivana Eržena, toda vajeti javne razlage so počasi v roke prevzeli ljudje, kot so Bojana Beović in Mateja Logar, obe infektologinji, nato pa še novi direktor NIJZ Milan Krek, ki tudi ni ne epidemiolog in ne infektolog. Predvsem slednji je s serijo svojih nerodnih izjav in nastopov postal že skoraj sinonim za nekoga, ki ne obvlada svojega posla, s tem pa predmet stalnega čudenja in še bolj posmeha.

Fafangel že drugič odstopil

Zdaj, ko je že drugič v kratkem času odstopil izpostavljeni član vladne strokovne skupine za covid-19 Mario Fafangel, celo njen prvi epidemiolog, kot so napisali, bi pričakovali sprožitev široke javne razprave o neodvisnosti stroke, a se to spet ni zgodilo. Celo sam ni želel stopiti pred kamere, je pa napisal javno pismo in pojasnil, da sta vloga in teža epidemiologov pri usmerjanju ukrepov v času pandemije »še naprej nezaznavna«.

Fafangel sicer ni neposredno s prstom pokazal na politiko, ampak na posamične ideje in želje, ki jih ta postavlja v okviru vladne skupine, recimo da bi on moral odločati o tem, ali in koliko posameznikov lahko svobodno izrazi svoje mnenje na javnem zunanjem prostoru. Izpostavil je, da o tem ne želi presojati, kajti »jaz se boga ne želim igrati«. Kot epidemiolog da se čuti dolžnega podajati le strokovna priporočila o medsebojni razdalji in zaščitni maski, če razdalje med posamezniki ni.

Fafangel ni neposredno s prstom pokazal na politiko, ampak na posamične ideje in želje, ki jih ta postavlja v okviru vladne skupine, recimo da bi on moral odločati o tem, ali in koliko posameznikov lahko svobodno izrazi svoje mnenje na javnem zunanjem prostoru.

Bog je tukaj dejansko metafora za političnega odločevalca, ki si ne želi svobodnega izražanja mnenj državljanom na javnem prostoru. Ampak njegova omemba boga je torej precej zavajajoča in nas zapelje proč od pravega problema. In ker mu je prekipelo, da bi moral neprestano opozarjati »na nesmiselne odločitve, ki rušijo utečene postopke delovanja epidemiološke službe«, ali pisati ločena mnenja za zapisnik strokovne skupine, saj je to po njegovem nesmiselno in neproduktivno, je pač že drugič pomahal v slovo.

Vprašanje servilnosti stroke

Novica je bila ena tistih, ki najbrž spet ne bo pripeljala do širše razprave o podrejeni vlogi strokovnjakov in znanstvenikov in za katero smo takoj zaslutili, da bo še isti dan poniknila iz medijskega diskurza, stroka pa bo še najprej pohlevno sledila politiki. Najbrž je to poudarek, ki si ga velja zapomniti, ko bomo nekoč morda le podrobneje analizirati celo pahljačo ukrepov, za katere je zdaj že videti, da niso služili ničemur, morda zgolj represiji. Epidemiologi se pri tem niso priglasili k besedi, tudi ne ob zamudi ob prihodu drugega vala, in žal se je tudi Fafangel obakrat izpostavil z veliko mero rezerviranosti, čeprav je bilo jasno, da ga novinarji naravnost obožujejo in so mu na voljo vsi medijski kanali.

Politika ob njegovem drugem odhodu ni oklevala, zanjo spretno je takoj naznanila, da ga bo zamenjala druga oseba, epidemiologinja Irena Grmek Košnik. Na tej točki se v zgodbo o razmerju med znanostjo in politiko naseli še nova težava: ne več nevarnost instrumentalizacije stroke, temveč njene lastne servilnosti.

Varčni Gorenjci

Mediji so očitno prezrli, da je Grmek Košnik nedavno zaslovela po dveh izjavah. Prva zadeva porast okužb na Gorenjskem lanskega oktobra, ko so tam odkrili 1978 novih, čeprav jih je bilo 1. oktobra komajda 89. Razlaga omenjene je povzročila precej vznemirjenja: do porasta je po njenem prišlo, ker so Gorenjci po značaju zelo varčni, zaradi česar so posledično zelo delovni: »Od 12. oktobra pa do prejšnjega tedna ni bilo urejenega nadomestila za osebe, ki so imele visokorizični kontakt. Posledično so varčni Gorenjci hodili na delo.« Varčni značaj je torej po takšni sumljivi interpretaciji pripeljal Gorenjsko do najslabšega položaja po regijah.

Grmek Košnik je že takrat zagovarjala najbolj restriktivne ukrepe, ki se jim Fafangel več kot očitno upira, predlagala je prav lockdown in popolno zaprtje države. Na podoben način so bili radikalni njeni pogledi na druženje na prostem in osebna druženja: »Teh je bilo veliko, kot epidemiologinja anketiram ljudi, poznam zadeve, bili so rojstni dnevi, abrahami, skupinski športi, druženja pred bloki na dvoriščih.«

Njena razlaga širjenje okužb je navajala nekaj, čemur danes komaj verjamemo: »Tudi na prostem je možnost okužb, obstajajo članki, da kolesar lahko širi virus tudi do 20 metrov naokoli.« Svojo tezo je podala v okviru razprave o »superprenašalcih«, ki da jo je zasledila v znanstveni literaturi. Pri tem se je sklicevala na primer neke pevke v zaprti cerkvi, ki je s petjem okužila 5000 ljudi, tovrstni »superprenašalci« pa so še zlasti pogosti tisti v skupinskih športih, čeprav se ti odvijajo na prostem.

Moralne dolžnosti stroke in znanosti

Toda nedavno so strokovnjaki Mednarodnega združenja za raziskave aerosolov GAeF dognali, da je možnost okužbe s covidom-19 na prostem le 0,1-odstotna, čemur pritrjujejo tudi podatki irskega centra za nadzor in zaščito zdravja, objavljeni konec marca. Če verjamemo tem podatkom, je zato možnost okužbe na prostem zgolj 1 proti 1000.

Delovanje epidemiologov morda ni najbolj povezano z upiranjem politiki in njenim željam, ki ga močno pogrešamo – in enako ga pogrešamo na številnih drugih področjih. Včasih se zdi, da je v polju slovenskih epidemiologov še vedno dovolj prostora, da si vladajoči, v tem primeru minister za zdravje in kar vlada, izberejo natančno takšne strokovnjake, ki se bodo najmanj upirali njihovim agendam. Za kaj takšnega pa mora obstajati njihova pripravljenost, kar odpira akutno vprašanje njihovih moralnih dolžnosti in s tem tudi etičnih pogojev stroke.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**