Kultura v mestu

Da, Janković, prestopnik vseh meja, (ne)omadeževani politični veljak, župan Ljubljane, z vrsto odprtih sodnih tožb, neskrupulozni bogataš brez pravega razloga … In s »simpatičnim«, v resnici ciničnim nasmehom, ki govori, da on lahko o vsem odloča, da je v resnici nedotakljiv, neoporečen, da zmore vse in vse lahko počne, kar se mu zljubi. Da mu je dovoljeno prav vse, brez možnosti priziva.

Nekakšen samopašen, samozadovoljen velikaš, petelin-nosorog in pav, ki s skromnimi besedami in omejenim miselnim zakladom prepriča – prepričuje – vse, ki mu sledijo. V resnici pa je zvit lisjak, ki grize v lastni rep, v Narcisovo podobo svojega obraza, ki zdaj zrcali topel in spokorniški pogled nekoga, ki bo odločal o usodi mesta ter mestnih prebivalcev, nič kaj uporniškega ljudstva. Da, zvit lisjak, ki hoče (vedno) več, kot mu je dano, ki hoče moč in žezlo, ki pritiče le vladarjem. Vladar pohujšanja, brez krone kronan, gospodar in hlapec lastnim željam. In mož, ki je v resnici še otrok, varljiv otrok, pretkan, prefrigani otrok, ki se igra z odločilno in odločno voljo mesta, da mu sledimo in ga podpremo v tej neznanski želji po oblasti ali pa se odvrnemo od njega in ga zanikamo, »podremo« (veliki Padec v brezno – od besedice cadere v bibličnem pomenu) … je torej za našega Moža oblast in vladanje samoumevno.

A ne za dolgo … Oblast in oblastniki Jankovićevega kova so v načelu že obsojeni na končni »zdrs«, propad, inkarčeracijo v osamljenosti, v izločitvi. Vprašanje za milijon ali le prazna puhlica, vržena v eter? Bo zmagala pripadnost ali pa praktični razum, ki naj prinese nov začetek? V vsem tem sem optimist, ki z glavo zre v prihodnje sanje o novem svetu novega človeka. In z rokami sega v narodno telo, ki je na meji preživetja, in z otožnimi pogledi pogleduje na kulturo in umetnost, ki se bori z lastno senco.

Kje so že časi, če se še spomni Simoniti, ko je umetnik žrtvoval svoj prostor in svojo intelektualno vlogo za obrnitev, preobrnitev in obrat političnega Časa iz groze stiskanja in zadušitve pod steklenim zvonom posamezne politične elite in neomajnega vladarskega pohlepa v upor(nost) in v preobračanje (ob)škurnih, poniglavih časov čiste volje po oblasti? Kje so že časi neprikosnovenega poguma pisateljev in filozofov, ki so z negativno dialektiko (po)rušili politične sisteme in podle oblastnike? Volivec v strankah, parlamentarec in kozmopolit, občan, Slovenec, zdaj je trenutek, ko se moraš odločiti in odločiti prav, v korist Gemeinschaft – skupnosti, katere del (člen, Glied) obstajaš, duhovno in socialno in politično kot zoon politikon, ki zdaj odloča ne le o sebi in o vladanju, ampak o množicah v družbi, o Gesellschaft, nasprotje množici in družbi pa je trinog, kulturni ali mestni, ki misli (ki v resnici malo misli) le o sebi. Poruši zdaj to vsemogočno avtoritarnost posameznika, njegov zavržen kapital, ki te duši, podreja, da poklekneš umsko, telesno in duhovno. V tem je moj pesimizem (intelekta) in optimizem volje, po Gramsciju (in Jaši Zlobcu). 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.