Bralna pozornost

Šolanje na daljavo po enem letu še vedno povzroča preglavice vsem vpletenim, nedavno objavljeni izsledki nizozemske raziskave pa dokazujejo, da je pri takšnem šolanju kakovost usvojenega znanja praviloma slabša.

Eden od razlogov za slabšo kakovost pouka prek spleta je branje z zaslona, ki se razlikuje od branja s papirja. Študije, posvečene temu, so objavljali že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ugotovitve kažejo, da je branje z zaslona počasnejše, manj natančno, bolj utrujajoče, pospremljeno z manjšim razumevanjem (prebranega) in subjektivnim občutkom manjše učinkovitosti kot branje s papirja. Igor Ž. Žagar s Pedagoškega inštituta razlaga, da tudi »kasnejše študije kažejo enake rezultate, z dodatkom, da branja z zaslonov ne marajo niti mlajši (odrasli)«. Glavna težava je, da je branje oziroma »učenje z zaslonov površinsko, zmanjšuje koncentracijo, retencija in priklic sta manjša, šibkejša«. Glede na to, da otroci in mladi med šolanjem prek spleta večino gradiva pridobivajo v digitalni obliki, bodo posledice takšnega branja jasno vidne že pri letošnji izvedbi nacionalnega preverjanja znanja (in mature).

Žagar izvedbi NPZ ne nasprotuje, saj je »prepričan, da bomo lahko le tako ocenili, kaj je umanjkalo, kaj je šlo narobe in kje, pa četudi bolj na ravni posameznih šol in manj na splošni, slovenski ravni, saj je bil način, kako so se posamezne šole lotile ‘izobraževanja na daljavo’, zelo različen«. Želi pa opozoriti na kognitivne težave pri učenju z zaslona, »toliko bolj zdaj, ko se želi pospešeno digitalizirati celotno šolstvo, v Svet za digitalizacijo pa se imenujejo sami tehniki«. Pri tem omeni še poskus Rakefet Ackerman in Morrisa Goldsmitha iz leta 2011, ki je dokazal, »da so bili mlajši odrasli, ki so naloge opravljali na zaslonu oziroma prek njega, pri čemer niso bili časovno omejeni, prepričani, da bodo naloge opravili hitreje in učinkoviteje kot kolegi, ki so jih opravljali na papirju. Rezultat je bil prav nasproten. Za naloge so potrebovali več časa, opravili so jih slabše oziroma manj natančno, sprotno merjenje pričakovanja o že opravljenem delu in celo merjenje po opravljenem delu pa je pokazalo, da so veliko preoptimistično presojali, kolikšen del naloge so že opravili oziroma kako so jo opravili.«

O pomembnosti branja s papirja piše tudi Miha Kovač v jeseni izdani knjigi Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. V njej trdi, da je branje knjig bistveno za razvoj kritičnega mišljenja, na podlagi katerega spletna in druga besedila sploh lahko dojemamo. Branje na spletu pa se od branja s papirja razlikuje tudi po tem, da med branjem z zaslona ves čas pričakujemo nove informacije. Zato je naša pozornost kratkotrajna. Nenehno branje v spletu naj bi imelo še obsežnejše posledice, piše Kovač: »Z branjem težjih besedil širimo in poglabljamo svoje besedišče, lažje izrazimo svoje misli in čustva.« Po drugi strani naj bi nekatere raziskave že potrjevale, da so »ljudje z ožjim besednim zakladom bolj nagnjeni k verjetju lažnim novicam, bolj dovzetni za poenostavljena avtoritarna družbena sporočila«. Kljub razvoju tehnologije se moč tiskanih knjig potemtakem ne zmanjšuje.