Vse Pahorjeve taktike izmikanja

Borut Pahor, predsednik republike: »Če me sprašujete, ali delim te stroge ocene, kako se pod to vlado ruši demokracija? Ne, teh ocen ne delim. Mislim, da so preradikalne.«

Borut Pahor je te dni ob široko zastavljeni akciji v podporo Slovenski tiskovni agenciji pojasnil, da je potrebno »financiranje STA urediti«. Seveda so novinarji znova dobili cmok v grlu, pričakovali so vse kaj drugega, kakšno krepko besedo proti vladi in njenemu načrtnemu uničevanju medija.

Nedavno je bil ob nastopu pianista v njegovi »predsedniški palači« povprašan, kako komentira, da si je ta na roke nadel lisice ob igranju na klavir, s čimer je želel protestno opozoriti na kritičen položaj kulturnikov. Razumljivo, vse se je odvilo pred njegovim nosom. Med drugim je povedal, da ima pianist »pravico«, da protestira. Je bil povprašan po njej? V nedavnem odmevnem intervjuju za Večer pa je na poizvedovanje, kako komentira nezadovoljstvo ljudi z oblastjo, odvrnil takole: »Najbolj pomembno in vzpodbudno je, da so bili protesti mirni.«

Kaj imajo našteti primeri skupnega? Trdil bom, da so javnost in mediji po celih osmih letih končno le postali nekolikanj bolj kritični do predsednika republike in njegove odsotnosti stališč in mnenj, po katerih je zaslovel v svoji želji, da bi se do ničesar zares opredelil in tudi ne nikomur na levi ali desni politični sferi zameril, kar je postala docela nevzdržna pozicija ob hitri demontaži države v prvem letu Janševega tretjega mandata.

Toda še vedno ne znajo kritično pretresti tistega, kar dejansko pove ali zapiše. Problematična niso zgolj njegova ekvidistanca, suspenz mnenja in neopredeljevanje, ampak tudi opredelitev, kadar jo poda. Ena od značilnosti takšnega opredeljevanja pa je njegova retorična taktika izmikanja. S tem smo dobili vsaj dve njeni inačici: skozi suspenz stališč, kar je javnost zdaj že dovolj dobro identificirala, in skozi podana stališča.

K retoriki izmikanja

Taktika izmikanja je, če se ne opredeliš do finančnega uničevanja STA: dejansko ni bil povprašan po tem, ali urediti financiranje tega medijskega servisa ali ne, temveč po nečem drugem. Izogibanje je, če bi se moral opredeliti do eksistenčnih in drugih težav kulturnikov, pa salomonsko odvrneš, da imajo kulturniki pravico do protestiranja. In podobno je izmikanje, če protestiranje in nezadovoljstvo ljudi odpraviš s pojasnilom, da so protesti mirni. Kajti v intervjuju za Večer ga Vanessa Čokl in Matija Stepišnik vendar nista spraševala, kakšne narave so bili protesti, temveč po razlogih za nezadovoljstvo.

Kot vsakič pa se vedno znova zgodi, da novinarji potem predsednika ne ustavijo in korigirajo, ampak na retoriko izmikanja enostavno pristanejo. Včasih je, kar sem že večkrat poudaril, izmikanje izrecno utemeljeno na nikoli do konca pojasnjenem in očitno izmišljenem načelu, da se na njegovi funkciji ne spodobi komentirati dnevne politike. Tudi tokrat je v Večeru izrecno ubežal izzivu: »Moram biti zadržan do tega, da bi bil dnevni komentator vladne ali opozicijske politike.«

Za kaj gre pri tej taktiki

Za razliko od »menjave teme«, »red herringa« ali »strašila«, treh dovolj znanih logičnih zmot, pri izmikanju ne gre za to, da bi sogovorec ponudil trditev ali argument, s katerim bi želel izvesti preusmeritev razprave, ampak se zgolj, onstran ponujene trditve, izmakne bistvu razprave – v tem primeru zastavljenemu vprašanju, vendar nikakor ne nujno zgolj v formatu odgovorov. Pahor je vsekakor izjemno spreten v tem segmentu in tudi sicer je retorično eden najbolj zvitih politikov pri nas. Vzemimo še en primer njegove taktike iz omenjenega: »Toliko ljudi se ukvarja s sovražnim govorom, in prav je, ker je pereč problem. Ampak lahko bi kdo opazil, da smo tukaj tudi politiki, ki se sovražnega govora ne poslužujemo.«

Tudi zgornjo sugestijo bi smeli jemati za dobro ilustracijo, čeprav je blizu »menjavi teme«: ni bil povprašan po tem, kdo med politiki ne uporablja sovražnega govora, kajti evidentno bi se rad pogovarjal o sebi, temveč kdo ga in zakaj ga kot predsednik decidirano v političnem prostoru ne obsodi – skupaj z izvajalci. Povedano drugače, razen občasnih seksizmov mu širjenja sovraštva res nihče ne očita, zato preprosto ni tema razprave.

Izmikanje v etiki

Peter Bull je podrobno analiziral retoriko izmikanja v političnem diskurzu, še zlasti v televizijskih pogovorih in skozi tehniko dvoumnosti, posebej obsežna pa je tema v etiki, kjer šteje za izogibanje dejanje, kjer dejansko varamo s tem, da povemo nekaj resničnega – vendar je to, kar smo povedati, nerelevantno ali vodi do napačnega sklepa. Klasičen primer bi bil takšen: čeprav dejansko vemo, da sosed izvaja nasilje v družini, saj smo za steno znova slišali, da je pretepal ženo, kasneje pa smo jo srečali in videli njene modrice, na vprašanje policije ali sodnika odgovorimo »Nisem ga videl, da bi izvajal nasilje«.

Seveda drži, da ga nismo videli z lastnimi očmi, toda nihče nas po tem ni spraševal. S takšnim odgovorom se izogibamo svojim etičnim dolžnostim. Na podoben način se, če ste predsednik Pahor, svojih tovrstnim dolžnostim lahko izogibate že drugi mandat, a je silno nerodno, če tega mediji in javnost ne znajo ali ne želijo opisati kot sporno ravnanje.

V Večeru tudi odločnost

Če kaj, potem bi prav v intervjuju za Večer lahko našli tudi nekakšne izbruhe odločnosti. Toda taktika je postal bolj perfidna, odločnost se je naselila v samo izmikanje. Naj navedem naslednji zgled tovrstne kamuflaže: »Nikoli se nisem tolikokrat oglasil glede nekaterih vprašanj, ki zadevajo vladno ali državnozborsko politiko, kot prav v mandatu te vlade. Nikoli toliko!«

Pod plazom očitkov o svojem neopredeljevanju, ki jih zadnje čase rad opremi z občutkom, da se mu dogaja krivica, nas je hitel prepričevati, da dejansko ne molči. Toda kako se je Pahor doslej oglašal? Na zgoraj že opisani način, brez obsodb, z generalnimi ocenami brez konkretizacije, zelo abstraktnimi šablonskimi odzivi. Ali pa, kot v tem intervjuju, s podporo Janši. Njegovi odzivi so bili doslej ena sama epopeja izmikanj sleherni opredelitvi.

Ne izmika se, ko mora podpreti Janšo

Še bolj je intervju za Večer odmeval ker se je, zanj nepričakovano, celo nekajkrat opredelil in s tem opustil običajno retorično strategijo. Kadar stori kaj takšnega, je ironično vedno emfatičen na račun svoje neizmikajočosti, tokrat se je pohvalil takole: »Dokler ta vlada bo, bom z njo sodeloval, o tem naj ne bo dvoma.«

Še bolj je odmevala njegova podpora Janši, ki nikakor ni bila prva te vrste, ampak je že stalnica njegovih nastopov. Pri nas nikakor ni ogrožena demokracija in vlada pač, kot je povedal že kdaj poprej, dela dobro: »Če me sprašujete, ali delim te stroge ocene, kako se pod to vlado ruši demokracija? Ne, teh ocen ne delim. Mislim, da so preradikalne.«

Pravzaprav lahko opazimo, da se predsednik ne izmika (le) takrat, ko mora podpreti to vlado – to rade volje stori. Podobno velja za uvod v spraševanje novinarke in novinarja, ki je pripeljalo do zgornjega zaključka. Začetna poizvedba »Notranje in zunanje ocene so, da je demokracija v Sloveniji v nevarnosti, celo v eroziji. Ne nazadnje, zelo neprijetno je gledati robocope, ki politični razred varujejo pred ljudmi. Neprijetno, da se dijaki, ker zahtevajo šolanje v šoli, znajdejo na sodišču. Tu pa seveda je na mestu ocena predsednika« je bila preveč kritična do oblasti, zato jo je v repliki opremil s sklicevanjem na »vtise« in napačno »sklepanje«; oba izraza, jasno največkrat implicirata napačnost ali neresničnost. Nato je dovolil tak »vtis«, na koncu pa se je celo nepričakovano opredelil, vendar v drugo smer:

»Iz nekaterih ravnanj vlade bi lahko kdo sklepal ali pa bi se okrepil vtis, da se želi poseči po medijski svobodi ali v neodvisnost novinarjev, da se želi drugače razumeti situacijo glede položaja sodstva in njegove neodvisnosti. V ravnanjih in izjavah visokih predstavnikov vlade je bilo dovolj nastavkov, da je tak vtis dovoljen in da je mogoč.«

Kot vidimo, je edino, kar je Pahor dopustil, zgolj obstoj takšnega vtisa (!), vse močnejše izpeljave pa je označil za preradikalne.

Bizarno olepševanje v opisih

V intervjuju bomo naleteli na do kraja prignani »previdnostni« jezik in bizarne evfemistične fraze in besedne zveze, uporabljene ob tem, kot so naslednje: »želja drugače razumeti situacijo glede položaja sodstva« namesto »pritisk na sodstvo«, ali »nastavek, da je vtis dovoljen« ali »nastavek, da je vtis mogoč« namesto običajnega opisa, kot je na primer beseda »ocena«.

Tudi v razpravo o razlogih za proteste je predsednik vnesel ohlapne in evfemistične tone, poglejmo primer: »Protestniki poskušajo reči, da v ravnanju vlade ne gre samo za naslavljanje epidemije, ampak da vlada izkorišča te okoliščine tudi za reševanje vprašanj, ki se protestnikom ne zdijo bistvena, ali pa način reševanja ni v skladu z njihovimi stališči ali vrednotami. Ne me zdaj razumeti narobe, da protestnike podpiram…«

Seveda nas ni strah, da bi protestnike podprl, dovolj dobro ga poznamo in vemo, da jih ne bo, ga je pa strah, da bi kdo lahko na to pomislil po pomoti. »Reševanje vprašanj, ki se protestnikom ne zdijo bistvena« lahko štejemo za resnično maksimalni evfemizem, s katerim je nadomestil sporočilo protestnikov – da nam vlada avtoritarni režim, ki sesuva slovensko demokracijo. Njegova formulacija je spet podvržena prav logiki izmikanja, da bi se sem v besedah ne rabil natančneje opredeliti do dogajanja.

Vedno na razpolago, da izboljša ugled vlade

Predsednik v pogovoru celo posredno nakaže nesoglasje, ker je Janševa vlada iz praznovanje Dneva upora proti okupatorju izključila predstavnike partizanskega boja, denimo ZZB NOB. Ampak kako to stori? S tem, da se ne opredeli do dejanja, ampak pohvali sebe, češ da je sam takšno krivico, ki je sicer ni opisal na noben način kot take, s svojim vabilom nevtraliziral: »V teh razmerah sem čutil, kot rečeno, dolžnost, da dam besedo tistim, ki ohranjajo vrednote Osvobodilne fronte, partizanskega gibanja. Tak korak se mi je zdel letos posebej važen, da ne bi praznik minil brez njihovega glasu.«

Spet vidimo značilno bežanje od obsodbe in opredelitve: dejanja ni grajal, ampak je tako rekoč na skrivaj želel korigirati početje tistega, ki ga s svojo pasivnostjo odkrito ali manj odkrito podpira – predsednika vlade.

Abstraktna podpora in zdrs

Neomajna podpora vladi in zanikanje, da bi Slovenija stopala po poti slabih zgledov avtokratskih sistemov, sta topiki, ki se v Večeru nista »izmaknili«. Za Pahorja je v državi vse v najlepšem redu: »Mislim, da vse demokratične institucije, vključno s političnimi, delujejo, in to neokrnjeno. Tudi mediji. Me pa jezi, da se ne more rešiti vprašanje financiranja STA. Slovenska tiskovna agencija je pomemben agencijski medij in njeno financiranje mora biti zagotovljeno.«

Toda v istem intervjuju vseeno malce zaniha, ko pravi nekaj nasprotnega: »V trenutnih razmerah, ko nekateri z dvomi gledajo proti Madžarski, Poljski, zaradi vladavine prava, svobode medijev, ne bi bilo dobro, da bi Slovenija padla v isti kontekst.« Tega stavka ne smemo razumeti kot namiga, da Slovenija vendarle stopa po napačni poti, beseda »kontekst« tukaj figurira kot asociacija: Pahorja je zgolj strah, da bi se našo državo preveč povezovalo s kršiteljicami vladavine prava. Kar je ta nemogoča situacija, ki razkriva njegovo perverzno držo: rušenje demokracije ni težava, biti na slabem glasu zaradi tega pa je.

Ne bomo dočakali besed o odstopu

Zato je na ugovor, da mu številni očitajo molk, Pahor izpeljal še en retorični manever: »Za tiste, ki mi to očitajo, bi bilo edino dovolj, če bi rekel, da mora Janez Janša sestopiti z vlade. Tega pa od mene ne bodo dočakali, ker je to stvar državnega zbora in volitev.«

Če zanj aktualna vlada dela dobro, če je v državi vse v najlepšem redu, res ni potrebe, da bi koga pozival k odstopu ali na to namigoval. Sklicevanje na politični sistem je zato čisto odveč – enkrat več se je izkazalo za strategijo izmikanja.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**