25. 5. 2021 | Družba
Kretenski karantenski panter
Pesnitvi in izjava Borisa A. Novaka
Policija nad pesnika Dejana Kobana na petkovem protivladnem protestu pred parlamentom v Ljubljani
© Janez Zalaznik
Na koncu protesta, ko se je po pohodu skozi središče Ljubljane del protestnikov spet ustavil na Trgu Republike, sem zbranim prebral malo francosko balado "KRETENSKI KARANTENSKI PANTER". Vzdušje je bilo mirno, prijazno in toplo, zbrani so se smejali in mi ploskali. Ko sem napovedal drugo pesem, "KRISTUSOV PRIHOD V LJUBLJANO NASLEDNJI PETEK ZVEČER", pa je policijski kordon nenadoma napadel protestnike. Napad je bil dobesedno ZAHRBTEN, ker so policaji v oklepih napadli protestnike v hrbet, medtem ko so spremljali moje branje. Kot odgovor smo skandirali moj verz "POLICAJ JE PALICAJ!". Policijski kordon nas je porinil globlje na ploščad, medtem pa so palicaji pretepali ljudi, ki so jim prišli pod roko. Situacija je bila kaotična. Slišal sem, da so palicaji napadli dve ženski, eno med njima je njen mož, starejši gospod, branil in je obležal na tleh pod udarci. Nekateri demonstranti so se branili, tako da je bilo videti kot množičen pretep. Nazadnje smo palicaje potisnili nazaj proti Parlamentu. Nekatere pretepene, med njimi pesnika Dejana Kobana, ki je obležal na tleh in sva potem spregovorila nekaj besed, so baje čez čas vtaknili v marico in odpeljali.
Mislim, da ta okrutna akcija nima nobene zveze z mojo poezijo, ampak da je šlo za primitivno zastraševanje; žrtve so bile izbrane popolnoma naključno, ker so pač stale tam, ali pa je kak komandir kot tarče cinično izbral ravno mirne in vsega spoštovanja vredne ljudi, da bi se razširil strah pred veliko manifestacijo, napovedano za naslednji petek, 28. maja. Ko smo nato policistom govorili "Sram vas bodi!", sem začutil, da je nekaterim pod oklepi res bilo neprijetno; njihove mežikajoče oči so kazale, da niso prepričani, da je bilo vse to nasilje res nujno. A med njimi so očitno tudi hladnokrvni in morda celo sadistični pretepači, resnični PALICAJI. Raper Zlatko jih je čustveno nagovoril z vprašanjem, kako bodo svojim otrokom razložili to nasilje.
Pozivam policiste, naj ne uporabljajo nasilja zoper lastne sodržavljanke in sodržavljane, posebej pa ne zoper šibkejše, starejše, ženske in otroke, ter da se uprejo tovrstnim protizakonitim in nečloveškim ukazom. Vlade prihajajo in grejo, ta bo s treskom padla, vi, PALICAJI, boste pa morali živeti med ljudmi, ki ste jih brez vsake potrebe pretepali. SRAM VAS BODI!
***
KRETENSKI KARANTENSKI PANTER
(mala francoska balada)
***
Nad karanteno Slovencev bedijo v subalpski senci
sam Bog in batina, cesar & kralj, tito & twitto & nato & boter.
Orbanoljub karantanski v o-trump-oslovski insuficienci
z venčkom domačih rad zleze globoko pod Viktorjev kovter.
Eksčlan KP ve, da gre za Kapital in Profit, in se zmeraj zagrebe.
Grb karantanskega panterja naj komunajzarje zjebe! …
A bič je bič in fičfirič je fičfirič,
kič je kič in nič je nič.
***
Panter je grb za vazalno Republiko Norik, naš yeah-yeah Jeti.
Čeprav so ga ponosili nacisti, ga naši polpeti
kažejo s silnom ponosom na ponarejenih srcétih,
ti profiterski profeti, ta kljukasti kič Treh Desetletij
na tisočletje podlage, ti jodlarji, analfabeti,
ti patrioti koruptni, ti rupniki, ti prapezdeti …
A kič je kič in nič je nič
in panter je panter, a manjka mu tič.
***
Panter ni panter, je partijska izkaznica na dekretih
stranke SDS, kratice za »Samostojni Domobranski Serveti«.
Vodi jih Vodja, pozavnast pozer, spotikalec, plezalec,
mojster za risanje mej na Balkanu in kuhanje krot,
brambovec proti beguncem, zaplotniški plot in komplot,
preprodajalec, ki zanj je to ljudstvo drag predmet in talec …
A bič je bič in kič je kič in nič je nič,
tretjič je tretjič in zadnjič je zadnjič.
***
Karantanci so karantenci v demenci, enci benci
na kamenci, falsifikat na subalpski kredenci, kretenci …
Treba je slednjič ustaviti zlo v kretenski potenci.
Ker bič je bič in kič je kič in nič je nič,
tretjič je tretjič in tretjič je – zadnjič!
***
KRISTUSOV PRIHOD V LJUBLJANO NASLEDNJI PETEK ZVEČER
(kraljevski spev)
***
Naslednji petek bo odmeval zbor vseh lastovk in otrok,
vozniki bodo hupali in slišati bo vonj, zvonjenje
rož, angelska trobenta bo oznanjala, da odprtih rok
in stisnjenih pesti prihaja On, ki je Izvir, Življenje
in Večnost, na obisk uradnega značaja, v Slovenijo,
kjer se mu klanjajo do tal in kot predrago vino cenijo
njegovo darovano kri. Kristus Kralj pozna to skopo
deželo, stisnjeno med K. u. k. in Združeno Evropo,
Alpe in komunizem, ta balkon nad tragičnim Balkanom,
ta folk, ki moli pred oltarjem in denarjem, Bogu za hrbtom.
Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.
***
Kot ponavadi bo Prihod naznanil grom, teman obok
bo zažarel, nevihta bo pobruhala Brnik z ihtenjem.
Subalpsko letališče bo zalil naliv solz, glasen jok.
Predsednik bo povprašal kardinala za strokovno mnenje:
Kaj mislite, Monsignor, bo prišel? In kaj o tem menijo
v Vatikanu? – Najbrž ne. – Škoda! Pa tako izbran menu
imamo za večerjo! … Toča bo oblegala betonsko lopo.
Varnostniki v oklepih bodo zbrcali človeško kroto,
premočenega dolgolasca, ki bo žical evro, hrano …
– Osebno! – Nimam. – In ga bodo oglobili, dragó, grobó …
Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.
***
Kot ponavadi bodo kolesarji risali širok lok
petkovega protesta pred poslopjem Parlamenta. Skoz trenje
upornikov in palicajev se bo sukal miren, slok,
star hipi dolgih rjavih las in žalostnih oči. Rjovenje
bo brž utihnilo. Kot bi korakal pol metra nad zemljo.
Vsem se bo zdel znan – a od kod? – begunec brez sledi in temeljev.
Star klošar bo ustavil kolesarko: Magda!, kar jo bo
osupnilo. – Si to ti, stari?– Jaz. Posodi mi kolo,
za en sam krog, da se zapeljem naokrog, pozdravim zbrano
druščino! Magda mu bo s smehom dala rjasto kolo.
Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.
***
Čudak se bo usedel na kolo in komaj zvozil krog
okoli Parlamenta, kot bi kolesaril prvič, z začudenjem
in strahom radovednega začetnika. Ko bo meščev rog
zatrobil palicajem za na lov, bo Magdino potrpljenje
odrešil z vrnitvijo kolesa. – Beži, norček, preden te vklenejo,
mu bo zavpila Magda, on pa njej: Ko boš šla na poslednjo
pot, mi pripelji gor v raj to svoje rjasto kolo,
za večen krog. Ne boj se, carinik Peter je sicer strog
in ne pusti uvoza zemeljskih stvari, a tebi bo dano
pretihotapiti to rjasto kolo, to srčevo zlató … .
In vsem: Povem vam, zares vam povem: že zato se splača v Ljubljano!
***
Kot ponavadi bo menjaval več obličij in vlog,
lebdel okrog nas, vsakomur drugačen in enak. Z iskrenjem
v očeh bo rekel: Magde so najlepše, že dva tisoč let! – Bog
že ve, bom komentiral, kar potrjuje moje smrtno mnenje
zadnjih dveh let. In se bova smejala, Bog in ateist. S tenjo
iz čistega žarenja me bo branil pred oblastno srenjo …
Ko ga bom spremljal po Tržaški cesti, bo lepó in žalostno.
Najlepši in najbolj žalostni Bog me bo objel v slovo.
Kot človek. Pokaral me bo, da zadajam svojim ljubim rano,
ker me zanje nikoli ni. Ukazal mi bo: Brž domov!
Nočem te videti naslednji petek, ko spet pridem v Ljubljano!
***
Na koncu Dolgega mostu se bo ozrl: desno oko
bo senčno, levo se bo lesketalo, ena sama solza mu bo
zdrsnila čez obraz … Ne bom ga ubogal. Odšel bom domov
in spisal ta kraljevski spev, obljubo dano, vsem izdano:
Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano …
***
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.