Zakaj še Dimitrij Rupel zardeva, ko ga hvali Rosvita Pesek?

Veščine neprofesionalizma, ki RTV Slovenija vedno znova tlakujejo pot v naročje politike

Po tistem, ko so s pomočjo Mitje Čandra uspešno odstranili Renato Zamida, so na vladi našli odličnega kandidata za njeno mesto na čelu Javne agencije za knjigo (JAK). Upokojeni 75 let star politik in diplomat, tudi rektor Jambrekove Nove univerze, človek vseh režimov in položajev, v zadnjem času borec proti medijskim krivicam in ob pomoči dr. Petra Jambreka pisec užaljenih pisem v Spiegel, Guardian in celo paleto mednarodnih medijev, ki menda pregrdo pišejo o našem predsedniku vlade, član Zbora za republiko, Katedrale svobode in vse think-tankov, ki si jih namislila Janševa politika, pred kratkim tudi neuspešen kandidat za OVSE, bo zdaj le našel manjšo sinekuro, kot je temu dejal Luka Mesec.

Kulturniki so si izbrali ministra

Dr. Dimitrij Rupel je v resnici skoraj ikona tega, kar sicer pričakovano počne trenutna vlada. Strankarsko in politično kadrovanje pa presenetljivo na popolnoma enaki ravni deluje tudi v kulturniški sferi, kjer bi pričakovali bistveno več intelektualnega poguma, ponosa in upora. Kakšna pomota, v njej sicer najdemo številne protestnike, ki pred stavbo Ministrstva za kulturo ne skrivajo svojega razočaranja, vendar tudi podanike politike, kajti na koncu je bil Svet agencije tisti, ki je vladi predlagal, da Rupla imenuje za vršilca dolžnosti, kar je pred tedni povedala namestnica predsednika Sveta Gabriela Babnik Ouattara.

Pri tem je omenjena ob javni razglasitvi poudarila celo soglasnost odločitve. Če torej kdo misli, da je tja nastavljeni gospod silil le po diktatu oblasti, se je pač krepko motil, odlične kvalitete našega bivšega politika so soglasno prepoznali Gabriela Babnik Ouattara, Mitja Čander, Mateja Komel Snoj in Orlando Uršič. Kasneje smo lahko prebrali, da člana Iztok Ilc in Mitja Ličen nista bila na sestanku in nista glasovala.

Kulturniška in založniška srenja se je, sicer ne v celoti, toda večinsko, hitro vdala v usodo, pač računa na večje ali manjše kolače ali drobtinice z gospodarjeve mize, zato oportuno molči, medtem ko mediji, npr. kakšen Matija Stepišnik v Večeru, razvijajo že odkrite panegirike domnevnim herojem mariborskosti, kot je Mitja Čander – ti menda nastavljajo kulturne ministre, kot lahko preberemo, zato najbrž obvladovanje JAK-a najbrž res ne more šteti za kakšen hud presežek teh kulturno-političnih centrov moči, ki so mimogrede uzurpirali še funkcijo intelektualcev po izbiri taistih novinarjev.

Rupel nastopi v Odmevih

In ker se »nekaj dni« že zadržuje v stavbi JAK kot vršilec dolžnosti, hkrati pa bo očitno nastopil svojo polno funkcijo zelo kmalu, so nekdanjega zunanjega ministra povabili v Odmeve k Rosviti Pesek. Pogovor so opremili s tremi stavki uvoda, od katerih je eden spomnil, da je JAK naš »najpomembnejši organ za literaturo«, ki je nastal v prvi Janševi vladi »z željo, da ima v njem glavno besedo stroka in ne več politika«.

Voditeljici se je torej nakazovalo odlično izhodišče, da se o farsi očitnega neustreznega in politično obarvanega kadrovanja v sferi stroke neposredno pogovori s svojim gostom. Kot običajno je začela dovolj zvito in ga raje vprašala, zakaj nekdo, ki je bil petnajst let prvi mož slovenske zunanje politike, že sedem let pa uživa zaslužen pokoj, sploh sprejema funkcijo vršilca dolžnosti JAK.

V čem je zvitost vprašanja, ni težko spregledati: v krmarjenju med očitkom o nekritičnosti, ki bi jo dvojno prizadel, namreč kot novinarko, ki mora po definiciji zastavljati zoprna vprašanja, in tudi kot osebo, ki je obremenjena s povezavami s stranko SDS, na drugi strani pa potencialno zamero političnih krogov, ki jim Rupel pripada.

Prisilno upokojen od »tele gospe«

Gost zato ni imel težavnega dela, kajti opisana poizvedba je resnično neobvezujoča do te mere, da bi lahko nanjo odvrnil karkoli, tudi to, da ga balinanje v domu upokojencev dolgočasi in si je zato zaželel pestrejšega urnika. Po tem enostavnem »predložku« in zanj značilni začetni frazi »No, glejte« ni bilo pričakovati kaj več od klasičnih puhlic, ki so iz njega res poletele: da je JAK pomemben organ, ki skrbi za vitalne nacionalne interese, je dejal, nato pa globokoumno ugotovil, da je skrb za knjigo ena najbolj občutljivih in pomembnih nalog neke države, zaradi česar v svojem imenovanju »ne vidi nobenega protislovja«. Ne samo, da ni protislovja, celo logike ni nobene!

In kakor da bi slutil, da sploh ni odgovoril na začetno »radovednost« voditeljice, se je navezal na prejšnjo gostjo v studiu iste oddaje, Alenko Bratušek:

»Kot veste, sem bil prisilno upokojen od tele gospe, ki je bila pravkar pri vas na obisku, leta 2013.«

S tem je postalo jasno, da JAK dobiva novega direktorja ne samo po meri vladajoče politike, še manj zaradi svojih kompetenc, ampak zato, ker je zase presodil, da je bil osem let nazaj prisilno upokojen. Poskusimo si zato za trenutek predstavljati, kakšna služba ga zaradi takšne »prisile« ob ustrezni politični podpori čaka leta 2034?

Zagrabil je priložnost

Čeprav se je ves čas zdelo, da nastopa z določeno sramežljivostjo in mu je vsaj malo nerodno, mu nečesa res ne moremo očitati – zmerne odkritosti v izjavah. Ne prvič ob danem primeru je ravnodušno povedal: »Zdaj se je ta priložnost ponudila, mene knjiga zanima.« Skratka, on je zgolj zagrabil priložnost tam, kjer se nekaj ponuja. Priložnost postati direktor agencije, čeprav po lastnih besedah »ni strokovnjak za urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas«, kot je dejal pred tedni, kar mu lahko kot iskreno priznanje glede lastnih nekompetenc štejemo le v dobro.

Sam sicer meni, da »o knjigah vendarle nekaj ve«, ampak predvsem kot njihov avtor, nikakor pa ne kot nekdo, ki ima kakšne izkušnje z založniškim procesom, še manj z mednarodnimi razmerami zahtevne založniške dejavnosti, če o sistemskih in birokratskih mehanizmih niti ne govorimo. Toda Rupel je imel srečo, voditeljice niti njegova samokritičnost ni fascinirala. Pač pa se je, čeprav je to skoraj tako, kot če bi se voznik malo večjega števila avtomobilov prijavil za vodjo avtomehanične delavnice in skliceval na svoje šoferske izkušnje, raje navduševala nad njegovim obsežnim avtorskim opusom.

V ta namen je namignila na majhno raziskovalno nalogo, ki so jo opravili in dodala, kako je »tudi nas presenetilo«, da je avtor enajstih literarnih del. »Celo TV igro ste napisali,« je vzhičeno ugotovila, pa »prvo berilo za slovensko zunanjo politiko«, kot je poimenovala njegovo knjigo »Skrivnost države«. Ob takšnem navdušenju je kakopak naslovljeni lahko samo cvetel, čeprav se je nesporno bolj od gostiteljice zavedal, da »argument iz avtorstva knjig« služi zgolj prozorni manipulaciji, s katero se prikriva odsotnost izkušenj, znanj in kompetenc, s tem pa primernost za opravljanje nove funkcije.

Ko te tolikanj hvalijo, da ti je potem dvakrat nerodno

S tem je najbrž dobil še dodaten razlog za občutek sramu, laskanja in hvale voditeljice Odmevov si preprosto ni zaslužil. Profesionalno novinarstvo je bilo s tem postavljeno na glavo: namesto nelagodja pri gostu, do katerega bi morala pripeljati situacija neustreznega kadrovanja, je novinarski postopek pripeljal do njegovega neupravičenega ugodja in hvale. Zaznavno začetno neugodje, ker sam kar dobro ve, da mu ta funkcija ne pritiče, se je podvojilo še z občutki nezasluženega laskanja. Ta svet je res krivičen, razlogov za občutke sramu kar ni konec!

Preostanek pogovora je zato za Rupla bil enostaven, nekaj malega je naložil o tem, da so knjige tudi mediji (!), da sta pri njih potrebna ravnovesje in pluralizem, skratka uravnoteženost, na katero se sicer najbolje spozna Branko Grims, avtor še vedno aktualnega Zakona o RTV Slovenija. Nato pa pomirjujoče namignil, da se tu nikomur menda ni treba posebej bati, kajti »prizadeval si bom biti čim bolj človekoljuben in kooperativen« pri delitvi sredstev, vmes pa bo, ker »ima ideje«, poskrbel tudi za oživitev življenja naših knjigarn in naših knjižnic, ki jih bo naredil »za bolj moderne«.

In tako so Rosvita Pesek, Aleksandra Saksida in Manica J. Ambrožič spravili pod streho še en primer politično obarvanega kadrovanja, ne da bi nam ga predstavili kot takšnega. Tudi za to so potrebne čisto posebne veščine, ob katerih še Rupel zardeva, ko ga hvalijo. Veščine neprofesionalizma, ki RTV Slovenija vedno znova tlakujejo pot v naročje politike.

**Članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**